Antiša Korljan, odgovorni urednik Primorskih novic, ki ga zelo cenim in spoštujem, bo zagotovo jezen, ko bo prebral tale uvodnik. Kolumno z istim naslovom sem mu namreč obljubil že lanskega decembra. A mu je še do danes nisem poslal in tako bralci Primorskih novic še niso imeli možnosti prebrati, kaj točno manjka mojemu mestu.

Ali našemu mestu kaj manjka, je stvar posameznika. Zagotovo mu kaj manjka. Nekaterim manjka parkirna hiša, drugim optično omrežje, tretjim razgledni stolp, četrtim diskoteka in tako naprej. Tudi tistim v New Yorku najbrž kaj manjka. Vedno nekaj manjka.

Pogosto slišimo oguljeno frazo, da mestu manjka duša. Mislim, da našemu mestu duše ne manjka. Prav nasprotno. Res je sicer trenutno v fazi obnove, ampak je tam in bo kmalu lepša, boljša, prijaznejša.

Nahraniti in napolniti to dušo. To manjka mojemu mestu. Na naslednjih straneh boste lahko prebrali precej nostalgičnih spominov. Spomine na delo v nekdanjih ajdovskih »fabrikah« in spomine na najboljša ajdovska nogometna leta. Sam ohranjam v zavesti rokometne tekme na Policah, ko je Jaka zapel »zigezage« in mu je polna dvorana odvrnila »gol, gol, gol«. Spominjam se spontanih pustovanj, ko je Igor Benko postal Franci Torek in zabaval celotno mesto. Takšnih misli na preteklost je še veliko.

Morda se motim, a zdi se mi, da je razlogov za podobne spomine v družbi celotnega mesta vse manj. Mogoče so za to krivi gospodje Facebook, Twitter in Instagram. Kdo ve. Zna biti pa, da so se ljudje včasih le bolj zavedali, da so del skupnosti, del celote. Takrat ni bilo mogoče objaviti krasne fotografije na Instagramu. Če si hotel »objaviti« svojo srečo, si jo moral pokazati v živo.

Berem, da gospodarstvo cveti, da naše mesto še nikdar ni bilo gospodarsko tako močno. Dobiti službo danes, ni težko, ustanoviti podjetje - tudi ne. Biti uspešen podjetnik je blazno kul. A kot kaže, je zelo težko vsaj majhen delček te bogate gospodarske »b'ndime« vrniti nazaj mestu in ljudem. Vsa čast tistim redkim izjemam, ki se tega zavedajo in dobrodušno skrbijo, da kultura ne popolnoma ugasne, da šport še vedno privabi vsaj peščico ljudi na tribune in da družabni utrip še vedno nekako utripa. Če bi bilo teh izjem več, pa bi lahko… Ah, kaj vse bi lahko! To manjka mojemu mestu. 

* Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

* Fotografija: Klavdij Blažko

Deli Nazaj