V sam film nas bosta v četrtek z uvodnim pogovorom vpeljali ustvarjalki filma, scenaristki in režiserki Anja Medved in Nadja Velušček, ki nas skozi pripovedi pričevalcev popeljeta v čas med obema svetovnima vojnama, ko so viri vode in življenja bili vodnjaki, kali in lokve. Dokumentarni film sta posvetili vodi, vodnjakom in njihovemu pomenu za življenje ljudi na čezmejnem kraškem in goriškem prostoru. V zajetjih vode zrcalita zgodovino 20. stoletja, ki je bila v teh krajih še posebej kruta. V kalih se je napajala živina, lokve so bila okrogla zbirališča vode za zalivanje, pa tudi za učenje plavanja, štirne (besede vodnjak marsikateri od pričevalcev v otroštvu sploh ni poznal) so bile največje bogastvo, vaške ali hišne, napajane z deževnico, a tudi te so kdaj presahnile, ko je suša trajala predolgo. Ker iznajdljivost in sla po preživetju ni imela meja, so se po dežju odžejali kar iz naravnih kotanj v skalah, prav je prišla tudi voda, ki se je nabirala v kavernah, ostankih krute vojne.

Vodnjak v gradu Vipavskega Krža
Fotografija: Mateja Pelikan

„Žeja je bila drugi sovražnik na liniji,“ modro pripomni eden od pripovedovalcev v filmu. Prav prihod avstroogrskih vojakov je za marsikatero vas v bližini fronte pomenil nastanek prve vodne infrastrukture v obliki rezervoarjev in manjših vodovodnih napeljav. Po koncu vojne pa so Kraševci v svojih porušenih vaseh najprej hiteli s popravljanjem vodnjakov in streh, po katerih se je v vodnjake dotakala deževnica. Vse ostalo je bilo drugotnega pomena. Vojske so prihajale in odhajale, okupatorji in oblasti so se menjali, edina stalnica so bili le trpljenje ljudi in pomanjkanje vode. To so hodili iskat tudi v oddaljene kraje, vse dokler ni kraških vasic dosegel vodovod. Tega so gradili prebivalci sami, vasi so si medsebojno nesebično pomagale pri kopanju jarkov.

Vodnjak pod cerkvijo Vipavskega Križa
Fotografija: Mateja Pelikan

Lociran na vrhu griča ima tudi Vipavski Križ zanimivo zgodovino skrbi za vodo. Ste vedeli, da premore kar štiri vodnjake? Jih znate poiskati? In kdaj in kdo je do vasi zgradil vodovod? O tem, kako so ljudje vodi utirali pot navzgor in kako so jo zbirali, bo pred predvajanjem spregovoril Križan Borut Koloini, zgodovinar in kustos etnolog Goriškega muzeja.

Kaj bo od te kulturne dediščine ostalo prihodnosti? Ljudje se šele sedaj zavedajo pomena in skušajo ohranit, obnovit, oživit te nekdanje vodne vire, a drugačen slog življenja prinaša nove ovire. Pri čiščenju in ohranjanju pa se vendarle obuja tudi nekdanji čut za prostovoljno družbeno angažiranost. Niso pa vodnjaki ostali v preteklosti. Uporabljamo jih še danes, le da so skriti in varovani, ne več kraji srečevanja, druženja, izmenjavanja novic. Zavedati se moramo, da z vodo sobivamo, če škodimo njej, škodimo sebi. V luči današnjega velikega onesnaženja, s katerim se spopadajo v Južni Primorski, je sporočilo filma, narejenega leta 2014, še vedno močno aktualno in dá misliti. Prisrčno vabljeni k ogledu, vstop je prost.

„Voda je živa, če teče, ampak voda nekaj daruje nam, ljudem in kulturi, živalim, če zastane, če je v kozarcu, če je v kalu, v vodnjaku.“ - Marko Pogačnik, Ujeta voda (2014)

Deli Nazaj