Nedavno sem imela priložnost nekaj dni dopustovati v družbi mlade družinice. Ko smo se nekega dne vračali s plaže, se nam je nasproti po pločniku primajal gospod, ki se zlepa ni hotel umakniti vstran, ko pa smo se vendarle obšli, je eden od otrok pripomnil: »Stavim, da je bil Hrvat.« Nejeverno sem pogledala otroka, tega nebogljenega izgubljenega otroka, ki ne ve dobesedno ničesar o ničemer, in rekla: »Ne, v bistvu je bil Francoz.« Čeprav sem hotela mladiča za poudarek pošteno stresti za uho, pa sem se zadnji hip spomnila: slabih otrok ni, so samo slabi vplivi. Ampak tako se začne, a ne? Italijani so makaronarji, črnci smrdijo, Američani so debeli – sama ne vem, če poznam dva Črnogorca, ampak vseeno vem, da so čisto vsi leni. Saj veste: zakaj se Črnogorci rodijo s carskim rezom? Ker s foteljem vred ne morejo ven po naravni poti.

Morda se vam zdi to nedolžna šala, vendar prav to je seme nestrpnosti, ki se pognojeno z (ne)pravimi pogoji sčasoma razbohoti v, recimo, raznorazne varde, neonaciste in podobne rasistične skupine, ki se pod krinko domoljubja organizirajo, da bi nas 'branili pred notranjim in zunanjim sovražnikom' (Štajerska varda) ter bi 'poskrbeli za obstoj belcev in zagotovili prihodnost za bele otroke' (neonacisti). Do kako strahotnih zločinov človeka zoper človeka pripelje takšno dogmatsko preganjanje tujstva, pa se spominjamo prav ta mesec.

6. avgusta pred štiriinsedemdesetimi leti je v Hirošimi odjeknila atomska bomba. Sadako Sasaki je bila tedaj stara dve leti, v času napada pa je bila z mamo doma, samo slaba dva kilometra stran od eksplozije. Deklico je odneslo skozi okno in mama je stekla za njo, misleč, da je mrtva, toda punčka je bila živa in na videz nepoškodovana. Devet let zatem so ji na vratu in za ušesi nastale otekline, v bolnišnici pa so ji povedali, da je zbolela za levkemijo. Ko je bila hospitalizirana, je imela šestkrat več belih krvničk kakor povprečen zdrav otrok in zdravniki so rekli, da bo živela še leto dni. Po kakšnih šestih mesecih življenja v bolniški sobi pa ji je oče povedal legendo o papirnatem žerjavu: tistemu, ki jih prepogne tisoč, se izpolni ena želja – in Sadako se je vrgla na delo. Še preden se je mesec iztekel, jih je že imela tisoč, vse slabotnejša pa je Sadako nadaljevala, dokler ni nazadnje prepognila tisoč tristo papirnatih žerjavov, preden je 25. oktobra leta 1955 umrla, stara dvanajst let. Po njeni smrti so dekličini prijatelji in sošolci zbrali sredstva za spomenik, ki so ga v Hirošimi postavili v spomin njej in vsem otrokom, preminulim za posledicami atomske bombe, med drugim tudi Yoko Moriwaki, japonski Ani Frank. Na spominski plošči pod kipom mlade Sadako, ki v rokah drži ogromnega zlatega žerjava, piše: »To je naš krik. To je naša molitev. Mir na svetu.« 

Čeprav papirnati žerjavi mali Sadako očitno niso izpolnili želje, pa so, tako kaže, slišali klic po miru njenih prijateljev, kajti število umrlih na račun vojn vse od leta 1946 upada: medtem ko je v letih po drugi svetovni vojni v vojnih spopadih po svetu življenje izgubilo približno pol milijona ljudi letno, pa so vojne v letu 2016 za seboj pustile 'samo' 87.432 smrtnih žrtev (za primerjavo, letno na cestah umre približno 1,25 milijona ljudi). Resda smo še daleč od sveta brez sporov in spopadov, brez razmejevanja belih od rdečih, nas od njih, vendar prihodnosti, v kateri bosta narodna in rasna raznolikost svet bogatila, ne pa ga razdvajala, se očitno približujemo, če kdo, pa nam na poti do nje stojijo tisti, ki rožljajo z (jedrskim) orožjem, tisti, ki bi vse tuje najraje odpisali kot sovražno, tisti, ki ljubezni do lastne kulturne dediščine ne znajo izkazovati brez pljuvanja po tuji – tisti, ki jim je bila nestrpnost morda za šalo, morda zares nekoč priučena, saj ta vrojena nikoli ni. Zato, dragi moji, pazite, kaj sejete na dovzetne otroške zeljnike: kdor namreč seje veter, bo žel vihar.

Deli Nazaj