Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpretePred kratkim je na knjižne police prišel prvenec domače avtorice Petre Brecelj, ki jo mnogi poznate tudi kot redno kolumnistko na spletnem portalu Lokalne Ajdovščina. Knjiga z naslovom Mašenka po besedah avtorice ne govori o ničemer, ima pa zato mnogo za povedati, predvsem to, da je včasih dobro pomisliti še na koga drugega in ne le nase. Vabljeni k branju, knjigo lahko že najdete na policah Lavričeve knjižnice.
Petra Brecelj je čisto prava Ajdovka, ki pa v zadnjih letih živi, dela in ustvarja predvsem na slovenski obali. Svoj literarni krst je doživela z zelo zanimivim blogom For Peet's sake, ki je kar nekaj časa zabaval številne bralce in sledilce, nato pa zaključil svoje poslanstvo. Po izobrazbi je Petra Brecelj prevajalka, a ji pisateljska žilica ne da miru in svoje misli, v obliki kolumn, pogosto deli z bralci portala Lokalne Ajdovščina. Njene kolumne odkrivajo zanimiva vprašanja, iščejo odgovore nanje, največkrat pa nam nastavijo ogledalo tam, kjer ga vse pogosteje spregledamo. Še nedolgo nazaj je v intervjuju za naš portal dejala, da so prevajalci pisatelji, ki nimajo dovolj "jajc", da bi sami pisali. A v zadnjih dveh letih se je očitno nabralo dovolj poguma tudi za pisanje.
In tako je v začetku letošnjega avgusta iz tiskarne prišla njena prva, čisto prava knjiga, pravzaprav novela, z naslovom Mašenka. Zelo posebna zgodba, ki jo boste ljubitelji branja zagotovo z veseljem pozdravili in ki vam bo tudi po končani zadnji strani pustila dovolj razlogov za razmislek. Več o knjigi in njenem nastanku pa izveste v spodnjem kratkem intervjuju s prevajalko, kolumnistko in sedaj tudi pisateljico Petro Brecelj.
Petra Brecelj
Kaj je bilo prej? Ideja, da bi napisala knjigo, ali ideja o zgodbi v knjigi?
Vsekakor je bila prej zgodba. Sicer me je zadnji prizor predzadnjega poglavja preganjal že od srednje šole, ampak nisem vedela, kaj naj z njim naredim, vedela sem samo, da ga bom enkrat nekam vključila. Sem vesela, da sem počakala, da se je nekje na faksu izoblikovala celotna zgodba, in da sem potem počakala še malo, da se je vsaj v neki meri omehčala moja jezikovna okorelost.
Na kratko, o čem je govora v tvoji prvi knjigi?
Knjiga govori o … o tem, da … smo totalno zabluzili. Vem, zveni skrajno butasto, ampak vprašanje, čeprav povsem na mestu in upravičeno, je v bistvu precej nehvaležno. Tisti, ki bo knjigo prebral, bo najbrž videl, zakaj. Ker pravzaprav niso pomembni ne zgodba ne liki, ampak knjiga vseeno ne govori o ničemer. Zato bi mogoče lažje odgovorila na vprašanje, kaj bi knjiga rada povedala. In knjiga bi rada povedala, da ta svet ne bi bil tako zblojen, če bi malo več ljudi pomislilo še na koga drugega, namesto da vsi mislimo samo nase.
Ima zgodba srečen konec?
Hm. Ne vem. Odvisno, kako gledaš. Mogoče je konec nekaj vmes med optimistično nesrečnim in pesimistično srečnim.
Kje je bila knjiga izdana in kdo ti je bil v pomoč pri nastajanju?
Knjiga je izšla v samozaložbi, natisnili pa so jo v ajdovski tiskarni Sedmak in ne bi mogla biti bolj zadovoljna. Poleg vseh glasbenih želja sem se zadnji trenutek spomnila še, da mogoče pa ne bi bilo slabo, če bi bila zadeva natisnjena na recikliran papir, in nikoli nisem dobila občutka, da vse moje izmišljevanje komur koli dela preglavice. Čeprav jih verjetno je. Potem so mi bili, po kronološkem redu, v pomoč še moj fant, ker je prvi bralec vsega, kar napišem, in mi je pred izdajo novele dvestokrat rekel 'ne seri', potem ko sem mu jaz dvestokrat rekla, da sem si premislila; moja mama, ker je bila druga bralka novele in mi je desetkrat rekla 'ne seri', potem ko sem ji jaz desetkrat rekla, da sem si premislila; Andrej Blatnik, ker je bil tretji – ampak prvi čustveno nevpleten – bralec novele in mi je konkretno povedal, kaj bi bilo lahko v besedilu boljše; Tea Goljevšček, ker je kot četrta bralka oblikovala nenormalno fenomenalno naslovnico, poskrbela za prelom in mojih naknadnih tisoč dvesto sedeminosemdeset popravkov prenesla ko najbolj utrjen zen mojster; Matjaž Jazbar, ker je z mano nesebično delil kup koristnih informacij in mi vse, kar sem videla kot nepremostljivo oviro, predstavil kot mačji kašelj; Petra Brezinščak, ker mi je besedilo jezikovno pregledala in uredila; Simona Semenič, ker je bila novelo brez vsakršne težave pripravljena prebrati in je potem zanjo napisala spremno besedo, kakršne si sama ne bi napisala niti v sanjah; in nenazadnje Občina Ajdovščina, ker je prispevala polovico sredstev za celoten projekt – upam, da bo delo nekako upravičilo to naložbo. Vsem sem neizmerno hvaležna.
Je prva knjiga dobra motivacija tudi za naslednjo?
Ne. Ni. Kar pa na žalost ne pomeni, da ne bom poskušala izdati še kakšne.
Hvala.
Mašenka