Roman je v strukturnem smislu lepljenka 4 zgodb, ki pa imajo enotno dramaturško nabitost. Skozi štiri zgodbe pisatelj skuša razplesti štiri usode, povezane z denarjem. V prvi, lire,moški dobesedno zaspi na denarju, vzame ga podhladitev, ker se je nacedil žganja. Veliko je delal v Italiji, imel dobro pokojnino, denar pa nosil domov  v hribovsko vas in ga shranjeval pod žimnico.

V drugi zgodbi, marke, je zdomec trdo delal, da je prišel do lepega kupčka denarja, tudi njegov sovaščan je šel v Nemčijo, a je ta denar z užitkom zapravljal tudi v igralnica - obup ga pripelje do samomora, denar ga ni osrečil.

V tretji je mlad moški prebegnil v petdesetih letih prejšnjega stoletja v Ameriko, ni hotel v JLA, tam se je znašel, dobro zaslužil, postal vdovec in si zaželel, da bi prišel nazaj domov. Pa je res prišel, imel namen popraviti hišo, celo novo žensko je našel, ta pa hoče samo dolarje - tak je naslov te zgodbe - dolarji, ti ga niso osrečili, odide v Pariz in umre zaradi ciroze, nečakinji pa le kupi poročno obleko ...

Četrta zgodba je pa pokrov vsem ostalim - upokojen profesorica bere spomine, od tistih, ko je bila študijsko v Londonu, do tistih, kako je bilo, ko je šla prvič po slovenske tolarje, kakšen ponos je bil v njej, da kupi mleko in kruh z denarjem, našim, čisto našim, prvič v vsej zgodovini slovenskega naroda.  Njej je denar pomnil srečo ...

Vse zgodbe se ukvarjajo s tranzicijsko patetiko in nostalgijo. Odstirajo čas, ki je ostro zarezal v narodovo tkivo. Jezik je ustrezno prilagojen posameznim govorcem in snovi sami.  Roman prinaša 250 strani zgoščenega branja. Vabljeni k branju.

Bojan Bizjak // Fotografija: Jolanda Lesnik

Odlomek iz romana:

Takoj po šoli sem šla v samopostrežno restavracijo. K sreči so imeli ajdovo polento in obaro, pa še prav dobra je bila, no, ajdova polenta, no, malo cmokasta, valila sem jo po ustih, pa sem vendar vse pojedla. Saj bi lahko vzela pasulj, pa je tak dan, tak slovesen, deveti oktober. Menjujejo dinarje za bone slovenskega tolarja. Kakšen praznik. Dehtelo je po nečem, kar še ni oplajalo našega mesta, neka slovesna vibracija, čutna, dobra. Gledala sem ljudi pred bankami. Tihi, spokojeni, nekateri tudi malo živčni, Ko sem prišla do banke v naši soseski, sem se čudila, kako to, da je še zmeraj taka vrsta. Veliko je bilo mladih ljudi, upokojenci so se najbrž že zjutraj oskrbeli z denarjem, nekaj sem jih še videla. Da bi bila okrepljena za ta slavnostni dogodek, sem še prej šla na kavo. In naključje je hotelo, da je mimo prišel Janko, naš vzdrževalec v šoli, ki je prišel po otroka v bližnji vrtec. Govorila sva o njegovi zasanjani Dolenjski, o delu v zidanici, da je bil na trgatvi, da ni še prav spočit. Govoril mi je o suhih salamah, ki jih dela, o novem sodu, ker da hoče kletariti po stari tradiciji. In razpletal mi je o tem, kako bo zdaj, ko bomo dokončno država, ko bomo sami gospodarili s seboj, če bomo res. Nekoliko je dvomil, da nas bodo kar pustili. Menil je, da je to šele jutro naše države, da pa se mu zdi vse tako na hitro. Od njega se je širil vonj vznemirjenosti. V očeh mu je svetlikala drobna zaskrbljenost, tista lučka, ki se ugasne, ko je človek dopolnjen. Smo zdaj dopolnjeni, sem se tam vprašala in privolila, da pa ga en vikend le obiščem v zidanici, kamor so bili že povabljeni kolegi iz šole, no, tudi mene je že vabil, pa sem raje šla v naše hribe, k studencu, na mah, v tišino. Pokazal mi je nekaj bonov. Že zjutraj je bil na banki, takoj ko so jo odprli. Gledala sem, se čudila in rdela - to bo naš novi denar, naša dopolnjenost. Komaj sem čakala, da bo tudi v moji denarnici nekaj teh čisto novih bankovcev, no, še ne pravih bankovcev, pa vendar, naš tolar. Poslovil se je, ker se mu je res mudilo. Nekaj časa sem še posedela, le toliko, da se je vrsta na drugi strani ceste malo premaknila. Pohitela sem, da se ne bi nabralo še več ljudi, kajti ura je lezla proti štiri popoldan, takrat pa je naval, ljudje pridejo iz služb. Postavila sem se za mladenko, ki je imela na ušesih slušalke v žepu pa majhen CD - predvajalnik. Nasmehnila sem se, ker sem vedela, kako jim pravijo, jaz pa sem skušala to prevesti v sprehajalnik. Dekle je mirno čakalo, videla sem, da je vsa zbrana, nič razposajena. V rokah je tiščala šop dinarjev, ki jih je imela namen zamenjati. Za mano se je postavil starejši moški, od njega je puhtelo, če sem iskrena tudi smrdelo. Za trenutek sem se ozrla, neobrit, s palico, brez zgornje vrste zob, malomarna mastna kapa, potisnjena daleč nad izmikave oči, nekaj je momljal in mlel, potem pa je glasno rekel: Ja, zdej bomo mel cirkus z novim denarjem, pol bomo pa vstopnine plačval za boljš klube, za Bruselj. Madona, da sm to dočakau, da bom meu naš dnar u rok, ta je pa dobra, ja. Gospa, a ni to fajn, mi je rekel v ramo. Malo bolj sem se obrnila in mu rekla, da se tega veselim, pa da če želi, mu odstopim mesto, ker da najbrž težko stoji. Odkimal je, preprijel palico in rekel: Veste kuga, za takle fajn dogodek bom pa kar potrpel, sej smo, Madona ja, pokončni, ne, mi Slovenci. Bom že dočakal, bom, je pokimaval in se zibnil. Samo prikimala sem in oči zapasla po drugih pred sabo. Eni so preštevali bankovce, nekdo je gledal v bančno knjižico, ena gospa je kar naprej vrtala po torbici in zvonila z drobižem in ključi, sicer je bila tišina, tako slovesna tišina, že kar boleče se je rezala vame. Vrsta se je počasi premikala, kakor da bi šli na žalni sprevod. Končno sem zlezla v notranjost banke, kjer je bilo samo troje okenc, in vrsta se je razcepila kot reka pred izlitjem v morje. Tudi znotraj je bilo spoštljivo tiho, le o številkah so govorili, tam pri pultu - kratek, koliko, štetje, drdranje števnega strojčka, tu in tam je cvenknil drobiž. Mladi so denar večinoma zatlačili v denarnice, tu in tam, si ga je kdo ogledal, preštel, vsi pa so odhajali z nasmehom, z neko posebno lučjo dopolnjenosti. Starejši gospod se je postavil k marmornati polici k oknu in skrbno prešteval vsotico. Zagledala sem se vanj. Videla sem tresoče prste, kako so dvakrat že prešteli kupček, nekaj si je šepetal, to se ni slišalo. Potem je na hitro pljunil na prste, jih pomencal in še enkrat preštel. Posmrkal je, zajokal, da, zajokal je. Videla sem solze, ki so kapnile na bone, na naš denar. Gospod se je le zbral, poravnal denar, ga dal v listnico in to v notranji žep lahkega suknjiča. Popravil si je rjavo kapo, ki mu je tlačila belkaste lase. Šel je mimo mene in najina pogleda sta se ujela v ganjenosti, ki je malo prej oplodila trenutek, ki se ne bo več ponovil - dobili smo denar, svoj denar. Še malo, še malo, pa bom še jaz na vrsti, me je spreletelo. Čutila sem, da mi srce razbija, da postajam vznesena. Mladenka pred menoj je na hitro opravila, vzela šop bankovcev, jih dala v denarnico, to pa v naramno torbo. Vzdignila je glavo, si popravila slušalko in vihravo šla mimo vrste. Uslužbencu sem pomolila svojo bančno knjižico in povedala vsoto, ki jo želim. Že prej sem si izračunala, koliko bom dvignila, da si bom lahko privoščila kratek predah v novembru, namenila sem se v toplice, takoj po prvem novembru. Končno, kupček je zrasel pred menoj. Uslužbenec ga je rutinirano dvakrat preštel, mi podal list za podpis, in se mi zahvalil, jaz pa njemu. Odstopila sem mesto hrupnemu možakarju za menoj, ta je rekel: No, zdej pa naš dnar na mizo, porka duš. To smo tisoč let čakal, sam jaz nisem še tolk star ... nekaj se jih je sproščeno zasmejalo. Pustila sem smeh za seboj, rdeča v obraz, s knjižico in kupčkom. Oboje sem potlačila v predalček v torbici in ga zaprla z zadrgo. Bom že doma preštela, sem si rekla in hitela; kar neslo me je v popoldan, ki je zorel. Platane v naši soseski so bile že odete v slavnostne jesenske plašče, sonce se je za trenutek pokazalo skozi priškrnjeno oblačje, ki je imelo čez noč namen poškropiti ta naš darežljiv trenutek. Triglav, naš Triglav je narisan, in barve, te sem lahko na hitro ocenila. Spotoma sem skočila v trgovino, kjer sem že z boni kupila kruh in mleko, kruh in mleko za naš denar, o Bog.

Deli Nazaj