V Sloveniji je preko 619.000 upokojencev (vsi podatki so za junij 2019). Starostnih upokojencev je okoli 449.000. Povprečna neto starostna pokojnina je 657,71 evrov, invalidska 509,60 evrov. V Sloveniji delež pokojnin v BDP pada od devetdesetih let dalje – leta 1999 je bil delež pokojnin 12,1 odstotka, leta 2018 pa zgolj 9,8 odstotka. Skoraj 122.000 upokojencev ima neto pokojnino med 500 in 600 evri in skoraj 60.000 upokojencev med 400 in 500 evri. To je ta Slovenija, ki diskriminira starejše ljudi in očitno je država pozabila nanje.

Živimo v deželi, ki naj bi postala druga Švica. Tako so nam obljubljali, ko smo se osamosvajali. Ljudje, ki so na plebiscitu oddali svoj glas za samostojno Slovenijo si niso predstavljali povsem natančno kaj nas čaka v samostojni Sloveniji. Verjetno se marsikomu toži za časi v rajnki Jugoslaviji, ko starejši ljudje in upokojenci niso bili diskriminirani, kot so v Sloveniji. Ko upokojenci živijo na robu revščine in vsak dan beremo njihove žalostne zgodbe o tem kako se trudijo, da bi preživeli mesec s svojimi bornimi pokojninami.

Pa vendar upokojenci in starejši ljudje ne jamrajo. Ne gredo na ulice in zahtevajo dostojno življenje na stara leta, ko pa so bili oni tisti, ki so omogočili, da je Slovenija ob vstopu v samostojnost imela infrastrukturo (šole, bolnice, ceste, železnice, NEK) in urejeno stanovanjsko politiko. Taiste ljudje, ki so sedaj v “penziji” so soustvarjali prejšnjo državo in stopili v novo državo, ki pa je do njih postala mačehovska.

Ne! Ne pogrevam in obujam nazaj časov socializma, ampak zgolj s prstom kažem na oblastnike, ki so vseh teh letih pozabili na to, da obstajajo starejši ljudje v Sloveniji, za katere ni nikomur mar. Pod pragom tveganja revščine živi preko 13 odstotkov Slovencev, preko 89.000 upokojencev. Oz. z drugimi besedami – skoraj 19 odstotkov upokojencev živi pod pragom revščine. Za njih se ne gradijo domovi za starejše občane, ki bi bili nujno potrebni, saj ni prostora v obstoječih – se pa delajo študije v vrednosti 70 milijonov evrov. In ko pridejo starejši v dom upokojencev, si le tega ne morejo sami plačevati s svojo pokojnino – ker je prenizka in jim morajo pomagati njihovi otroci.

Starejši ne morejo dobiti kredita, da bi si lahko kupili novo centralno peč, zamenjali streho na hiši, ki so jo zgradili v prejšnjem sistemu in živijo v njej, ker niso bili med tistimi, ki so dobili možnost poceni kupiti “naše nepremičnine” po Jazbinškovem zakonu.

Upokojenci imajo svojo “stranko” – Desus, ki pa ne dela v njihovo korist. Namesto, da bi se stranka zavzemala za pravice vseh upokojencev, se jim gre bolj za svaljkanje po politične parketu in povsem ponosni so, ko “zrihtajo” upokojencem dodatnih 6 evrov!

Sram me je, da se to dogaja v Sloveniji zadnjih 25 let s starejšimi ljudmi. Tistimi, ki so gradili to državo, sedaj pa jih čaka umiranje na obroke. Namesto, da bi jih čakala “lepa jesen” jih čaka hiranje. In namesto, da bi država sistematsko reševala te težave, jih očitno vsaka oblast zgolj prestavlja na naslednjo oblast. Srčno si želim, da bi šli upokojenci na ceste. Da bi blokirali promet. Da bi se zgodila njihova državljanska nepokorščina in bi se postavili zase. Očitno se v tej deželi sicer ne bo nihče postavil za njih! In sram me je, da se starejših ljudi v tej deželi ne ceni!

* Članek je bil prvotno objavljen na spletnem portalu www.had.si in ga objavljamo z dovoljenjem uredništva. Vabljeni k branju tudi ostalih vsebin na omenjeni spletni strani.

Deli Nazaj