Odprem radio in slišim najnovejše podatke o številu novo zbolelih za koronavirusom.

Odprem televizijo in sledim podatkom o številu umrlih, o pomanjkanju zaščitnih mask, o težavah z dostavo novih pošiljk za najnujnejše uporabnike, o večanju števila obolelih v Španiji,..

Odprem časopis in vame z velikim barvnim tiskom butnejo naslovi Primer smrti v domu za ostarele, Na Kitajskem premagali korono,..

A odprejo se mi vrata v trgovino, kamor grem po hrano za cel teden in …Tišina. Tu nihče ne govori o bolezni niti o čem drugem. Vsi upoštevajo razdaljo dveh metrov, nosijo zaščitne rokavice, nekateri zaščitne maske, drugi le pisano rutko ali šal preko ust in se drug drugemu izogibajo med policami. Moreče. Opazujem trgovke, ki potrpežljivo in prijazno strežejo, pomagajo najti na polici »tisto znižano« stvar iz reklamnega letaka, brez besed čakajo za blagajno, ko zaradi rokavic nerodno in počasi spravljamo kupljeno v vreče in odpiramo denarnico za plačilo.

In takrat me prešine. Koliko je še ljudi, ki poleg zdravstvenih delavcev, pogosto omenjenih v medijih, za nas tvegajo svoje zdravje? Trgovci, uslužbenci na bankah in poštah, v lekarnah, na bencinskih servisih, komunalni delavci, peki, proizvodni delavci, prevozniki, pa gasilci, reševalci, civilna zaščita, prostovoljci,…

Pa jim kdo pove, da smo jim hvaležni, da spoštujemo njihovo delo, trud, srčnost, občutek za sočloveka? Da z veliko mero dobre volje, potrpežljivosti in prijaznosti delajo vse to zaradi nas?

Menim, da si nasploh ljudje premalo izražamo hvaležnost drug drugemu in izkazujemo spoštovanje. Ste se tudi vi kdaj znašli v situaciji, da ste prišli domov in za sabo zaprli vrata ali sedli v avtomobil in se odpeljali ali odložili telefonsko slušalko in si rekli: »Oh, pa niti hvala nisem rekel. Ah, bom pa drugič«. In ta drugič navadno ne pride.

Otroke učim »biti hvaležen« za najmanjše stvari. Žal se dogaja, da se niti za velike stvari ne znamo zahvaliti celo odrasli. Čeprav vsi vemo, da ima beseda HVALA  izredno moč!

Veliko moč imajo tudi drobne pozornosti, ki jih namenjamo drug drugemu in dajejo vrednost našemu dnevu. So kot začimbe, ki dajejo boljši okus hrani. Ko nekomu nameniš pozornost, mu polepšaš dan in hkrati sebe obogatiš.

Ko me je prešinila tista misel v trgovini, sem dobila idejo: Pravzaprav bi lahko otroci  z risbico namenili drobno pozornost vsem tistim, ki niso doma in so na delovnih mestih, da je nam dobro. Z risbico bi jim izkazali hvaležnost, jim polepšali dan, jim dali nov zagon za delo, ker bi vedeli, da so opaženi in cenjeni.

Nagovorila sem starše, naj se z otroki pogovorijo o tem, da bodo tudi otroci začutili utrip današnjega dne. To je enkratna priložnost, da se vsi iz resnične življenjske situacije naučimo nekaj dobrega za prihodnost.

Že naslednji dan sem preko telefonskih sporočil dobila risbice in jih sestavila v kolaž. Morda se bo kdo nasmihal ob tej ideji in rekel, da nima smisla, da ti ljudje potrebujejo v tem času mnogo več. A ne pozabite, da je bogastvo v majhnih stvareh, ki v očeh  pravih ljudi dobijo velik pomen.

Zato vsem vam, ki ste na delovnih mestih in ne poslujete iz varnega naslonjača dnevne sobe, v imenu mojih prvošolčkov in njihovih družin z velikimi črkami pišem HVALA VAM IN OSTANITE ZDRAVI!

Klavdija Jerončič, učiteljica OŠ Šturje

Deli Nazaj