Žal so se organizatorji letošnjega Ultra traila Vipavska dolina morali ukloniti nevarnosti širjenju virusa COVID-19 in odpovedati znameniti, 160 kilometrski krog po obronkih naše doline. Mnogi navdušenci nad maratonskimi gorskimi razdaljami so tako ostali brez dogodka kjer lahko preizkušajo svoje fizične in psihične meje. Organizatorji podobnega, a precej mogočnejšega ultra traila Swiss Peak, pa so vendarle uspeli izpeljati tekmo, ki velja za eno najtežjih v svetu tekaških ultra trailov. 314 zahtevnih kilometrov po najtežjih in tudi najlepših kotičkih švicarskega alpskega gorovja je izziv, ki je za navadnega smrtnika nepredstavljiv.

V preteklem letu sta z maratonom uspešno opravila Anja in Tomislav Klančnik, na štartu letošnje preizkušnje pa se je na štartu pojavil Ajdovec, Andi Mamič. Izkušen ultra trail tekač, ki velja za enega najboljših v državi in ki ima za seboj že precej štartov na podobnih preizkušnjah. A tudi zanj je bilo švicarskih 314 kilometrov precj več kot jih je bil doslej vajen. Štart četrte izvedbe poti Swiss Peaks Trail se je začel v noči med 31. avgustom in 1. septembrom, ob polnoči v Bettmeralpu. 300 izbranih tekačev je pričelo avanturo na ledeniku Oberwald, zaključilo ob Ženevskem jezeru, vmes pa so premagali 22.500 višinskih metrov, pretekli 25 vrhov nad 2000 višinskih metrov, od tega kar 6 nad 2800 ter še dodatnih 31 pod 2000. Tudi 27.500 metrov krutih spustov je za tekače izjemen zalogaj.

Andi Mamič je s progo uspešno opravil v 99. urah, na cilj je pritekel v soboto, 5. septembra, ob 3. uri ponoči. V skupni uvrstitvi je to pomenilo 35. mesto, za zmagovalcem Jonasom Russijem je zaostal 36 ur. Svoje občutke je kmalu po teku izrazil tudi na Facebooku: "Saj ne vem kaj napisati. Več bi v tem trenutku znali povedati moji Vita in Kristina, ki sta me spremljali. Hvaležen sem vsem za podporo. Pretekel sem velik del Alp, v vsej svoji lepoti in brutalnosti. Ja, trpljenja je bilo ogromno, nemogoče je zapisati. Vseeno pa očesu ne more uiti veličastnost strehe Evrope in njenih naravnih neprecenljivosti. O osebnem zadoščenju pa sedaj ne bom pisal, ker še nisem dovolj razsoden. Odgovor na vprašanje kaj je bolelo bi zahteval zbirko esejev. Vem, da je zelo sporno, da sem ignoriral vnetje pljuč, ki se je pojavilo nekje na polovici poti. Vzponi so zato postali neskončno izčrpajoči, par ur spanca v teh 100 urah (manj ko 6 ur skupaj), pa je prekinjalo oz. onemogočalo globoko hropenje in zamaške v dihalnih poteh. Še tisočkrat se bom ali pa me bo kdo vprašal "zakaj" in tisoč razlogov je bilo, da bi moral odnehati. Vendar je obstajal močan proti razlog vsemu - da hočem končati!"

Čestitke Andiju Mamiču in njegovi spremljevalni ekipi.

* Naslovna fotografija: Andi Mamič (Facebook)

Deli Nazaj