Kot poroča spletna stran Občine Ajdovščina je ob 77. obletnici nastanka primorske himne Vstajenje Primorske na Križni Gori potekala slovesnost, ki je privabila lepo število pohodnikov in obiskovalcev. Občina Ajdovščina se je primorski himni s postavitvijo kamnitega obeležja na Križni Gori poklonila pred osmimi leti. Avtor besedila na obeležju je Franc Černigoj, podobo na kamnu je oblikovala Silva Karim, obeležje pa je izdelala skupina kamnosekov iz Manč.

Planota na Križni Gori je navdahnila Leva Svetka - Zorina, avtorja besedila Vstajenja Primorske, ki je prav tam zapisal simbolne verze, ki še dandanes zadonijo na skorajda vsaki domoljubni slovesnosti. Letošnjo obeleževanje je popestril bogat kulturni program, ki so ga oblikovali oktet Castrum, kantavtorica Eva Hočevar in povezovalka in recitatorka Manuela Polanc, številčna je bila tudi udeležba praporščakov. Zbrane je pozdravil župan občine Ajdovščina, Tadej Beočanin, osrednji govornik pa je bil letos Angel Vidmar, podpredsednik Združenja SEVER. Njegov govor v celoti objavljamo v spodnjih vrsticah.

Spoštovani navzoči, župan Tadej Beočanin, predsednik OZ borcev za vrednote NOB Božo Novak, predstavniki domoljubnih in veteranskih organizacij, praporščaki, tovarišice in tovariši.

Osem let stoji spominsko obeležje primorski himni za Križno goro. Obeležje postavljeno v spomin na nastanek pesmi, ne kakšnemu dogodku, ki bi slavil zmago, poraz, ki bi bilo namenjeno obujanju spomina na bolj ali manj tragične dogodke iz naše zgodovine. Pesem pa ja ne more in ne sme deliti ljudi, pesem nas mora povezovati, nas mora združevati. Kljub takšnemu mojemu razmišljanju ob pripravah na postavitev tega obeležja, ni teklo vse gladko. Bilo je obdobje, ko se so tudi drugod po naši domovini nestrpneži z macolami spravljali nad spomenike, ki so spominjali na obdobje narodno osvobodilnega boja. Kaj se bo zgodilo, če se tudi na našem koncu najde nestrpnež, ki bo dan ali dva pred napovedano slovesnostjo 1 septembra 2013 spominsko obeležje poškodoval. V izogib temu sem nekaj noči po postavitvi obeležja prebedel na Križni gori. Na njegovo ali njihovo srečo ni bilo nikogar. So se pa junaki z macolo našli kasneje. Zakaj sem to izpostavil ? Predvsem zato, ker je tudi danes veliko nestrpnosti, sovražnega govora, zmerjanja, ki kaj lahko v naslednji fazi ob stopnjevanju tega, pripelje do hujših oblik nasilja.

Zgodovina nas o tem poučuje, če jo le želimo prav brati in razumeti. Seveda kultura dialoga, pogovarjanja velja samo za nekatere, za nekatere pa ne. Nekateri lahko rečejo in zapišejo o komerkoli kar želijo, drugi pa ne smejo nekaterih omenjati niti v resni in argumentirani kritiki ali oceni njihovega ravnanja, izrečeni tudi na sorazmerno kulturen način. Če si drznejo za takšno ravnanje sledi kazen. Ne za tiste, ki si drznejo s sklicevanjem na svetopisemsko prispodobo nekatere imenovati svinje, temveč za tiste, ki obupano kričimo, da imamo dovolj poveličevanja največjega zla 20 stoletja nacizma in fašizma. Ali se iz zgodovin res nismo nič naučili ? V 20 in 30 letih prejšnjega stoletja se je vse skupaj začelo s sovražnim govorom, z ustvarjanjem nestrpnosti do drugih, po veri in ideološkemu prepričanju, nadaljevalo se je z nestrpnostjo do drugih narodov in nas vse skupaj pripeljalo v množično morijo druge svetovne vojne. 6 septembra bo minilo 91 let, ko so na bazoviški gmajni pod streli omahnili štirje bazoviški junaki. Saj poznate pesem, ki se začne: Mi smo ubežniki, mi smo izgnanci in konča z refrenom …. Kmalu pokliče nas Trst in Gorica, divje odmeval bo krik sred noči. In maščevana bo Bazovica, ob zori krvavi, nebo zažari. Z refrenom Venturinijeve pesmi Bazovica in s Simonitijevo uglasbitvijo Zorinovega teksta Vstajenje Primorske je nastala pesem, nastala je himna, ki zavednega Primorca, zavednega Slovenca ne pusti ravnodušnega. Ne zaradi časa v katerem je pesem nastala, pustimo ga ob strani, ne zaradi tega, ker je tisti, ki je napisal tekst nosil rdečo zvezdo, temveč preprosto zaradi teksta samega.

Naša državna himna govori o svobodi o življenju vseh narodov in o želji po miru in svobodi za vse ljudi tega sveta. Če se vrnem na začetek mojega nagovora se lahko vprašam: Zakaj bi torej nekoga motila pesem, ki je bila napisana v času, ko je bilo Slovencem in Primorcem najtežje februarja leta 1944. Pesem, ki nikomur ne želi nič slabega, govori le o tem koliko hudega in koliko krivic je moral pretrpeti predvsem primorski narod pod italijanskim fašističnim škornjem in nas na koncu navdaja z upanjem v boljše življenje, da smo lahko z dvignjeno glavo stopili novim zmagam naproti za dokončno zmago nad fašizmom in nacizmom. Danes in vedno se lahko s sklonjeno glavo in kesanjem, morebiti obžalovanjem če ga premorejo, vsi tisti, ki zaničujejo partizanski in osvobodilni boj spomnijo sramotnega dejanja 20 aprila 1944, ko je majhen del slovenskega naroda postal del zločinskih SS čet. Fran Saleški Finžgar, slovenski ljudski pisatelj in duhovnik, je o medvojni kolaboraciji, znamenito povedal: »Rajši so sprejeli orožje, obleko in denar od okupatorjev za boj zoper brate Slovence. To je v slovenski zgodovini najbridkejši črni madež, ki ga noben izgovor ne more izbrisati. Razumljivo je trdno krščansko prepričanje, razumljiva kapitalistična usmerjenost, nerazumljiva in po vesoljnem svetu obsojena pa je drznost, da sežeš po orožju smrtnega narodnega sovražnika za boj zoper svoje brate. To je bolečina vseh bolečin.« Kar koli naj se zgodi, vedno bo veljalo, da je bila jugoslovanske partizanka vojska priznana oborožena sila, ki se je skupaj z zavezniki borila proti fašizmu in nacizmu in na drugi strani, da je bila SS katerih del je bilo tudi slovensko domobranstvo opredeljena kot zločinska organizacija.

Res nam ne bi bilo treba tega ves čas ponavljati, pa nas preprosto silijo v to, z nenehnim spreminjanjem zgodovinskih dejstev. Ustanavljajo se društva, ki delujejo v javnem interesu, njihova dejavnost pa je milo rečena v nasprotju s pozitivno zakonodajo. No ja, mogoče dobijo državni denar za to, da prirejajo nekakšno tekmovanje, saj poznate to tekmovanje z naslovom: SEKAL BOM RDEČO ZVEZDO. Različne discipline so potekale v okviru tega tekmovanja, poleg sekanja zvezde na tnalu. Mogoče udeležence daje nostalgija za zločini, ko so njihovi idoli sekali partizanom in aktivistom OF glave na tnalu. Ko mečejo pikado v fotografije po njihovem mnenju sovražnikov Slovencev. Je mogoče to nostalgija za zločine, ki jih zmore samo zblojeni človeški um, ko sočloveku, no saj veste, kaj vse so si nekateri dovolili delati ljudem. Tudi fotografijami glav, pa čeprav samo s fotografijami, ne gre kegljati. In če na koncu zapišem, da to počnejo tudi nekateri tisti, ki imajo polna usta nebeškega očeta, Jezusa in Marije in so jim občanke in občani namenili dovolj glasov, da sedijo v občinskem svetu. Kako sprevrženo in nekrščansko! Kako bi reagirali, če bi se nekdo spozabil nad križem ali božjepotno kapelico. Kulturni ljudje 21 stoletja preprosto tega ne počnejo, ne nad zvezdo in ne nad križem. Letos je kar tako zdrsnila mino nas 80 obletnica ustanovitve osvobodilne fronte, čas so taki, da se lahko izgovarjamo na epidemijo. Seveda nismo več presenečeni ob tem, ko državni politiki organizirajo različne proslave, in poskušajo popravljati zgodovino, kot je bila recimo proslava na Mali gori nad Ribnico. Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske, jim je povedal svoje. Svoje jim je povedla tudi organizacija ZZB ob državni proslavi dneva državnosti, ko niso »pozabili« samo na partizane, na osrednjo proslavo so pozabili povabiti prapor TIGRA, prapor Zveze društev generala Maistra in ne nazadnje prapor tistih, ki so v vojnah izgubili svoje zdravje torej društva vojaških vojnih invalidov. Koga pa niso pozabili lahko ugibate. 30 let samostojne Slovenije praznujemo letos. Tudi o tem sem letos že nekaj spregovoril ob različnih priložnostih, zato danes na tem mestu ne bom.

Povedal bom samo to, da vsaj v veteranski organizaciji SEVER kateri pripadam nismo zadovoljni z razmerami v katerih se nahaja naša domovina. Pustimo ob strani materialne dobrine, tudi o tem bi lahko kaj rekli. Stanje duha, medsebojnih odnosov, tistih ključnih dejavnikov, ki so nas povezali tudi v letih osamosvajanja in smo zato uspeli, je zaskrbljujoče. Pesimistično sem končal moj današnji nagovor vam spoštovane in spoštovani. Ne glede na to je verjetno upanje za prihodnje generacije, če bomo vsi skupaj spoštovali različnost posameznikov na vseh področjih in začeli spoštovati vrednote, ki so skozi stoletja oblikovali slovenski narod, poštenost delavnost, spoštovanje in odgovornost za naše skupno življenje so temelji na katerih bomo lahko obstali.

Vse dobro želim vsem vam in tebi domovina Slovenija.

* Vir: Občina Ajdovščina & Angel Vidmar (Facebook)

* Fotografije: Občina Ajdovščina & Veterani Ozvvs AjdovščinaVipava (Facebook)

Deli Nazaj