Svojemu učitelju Dragu Bratina, kasneje sodelavcu, ravnateljskemu mentorju in sopotniku v nemirnem času spreminjanja šolske resničnosti izrekam besede spomina in zahvale v imenu generacij dobravskih učencev, ajdovskih srednješolcev različnih programov in njihovih učiteljev ter soustvarjalcev ajdovskega šolskega prostora, v katerega središču je bil vedno on, od šolskega leta 1957/58, ko je postal učitelj zemljepisa v Dobravljah, do leta 2000, ko se je,  upokojil.

Ne vem, kako je oblast razporejala ljudi na delovna mesta, a v Dobravljah so nas učili v letih, ko se je nižja gimnazija spremenila v osnovno šolo, izjemni učitelji, ki so poudarjali izkustveno učenje, opazovanje narave in razumeli, kaj teorija misli s celovito osebnostjo. Mladi profesor geografije, sveži diplomiranec ljubljanske univerze, ki se je na svojem imenitnem kolesu vsak dan pripeljal iz ajdovske gase v Dobravlje, je z živimi očmi, vedno z nasmehom govoril o soodvisnosti vseh dejavnikov v našem svetu, o povezanosti narave in človeka, o gledanju in videnju, o gibanju, ki je nujno za razvoj. Navdušen športnik je bil sopotnik na vseh naših športnih dnevih in vsak naš pogled usmerjal v opazovanje rojstne doline. Pol vlaka dobravskih učencev je vsako zgodnjo pomlad spremljalo smučarske skoke v Planici in za vedno vemo, kdo so bili odlični skakalci takratnega časa. Navdušen smučar je lepoto vijuganja po zasneženih strminah prenašal na učence, organiziral smučarske tečaje v Tihi dolini in v Črnem Vrhu. Tudi in predvsem zaradi njegovega zgleda so mladi ljudje osončene doline vzljubili vse športe, najbolj smučanje. In vedno je znak poiskati možnosti, da smučanje ni postalo šport elite, ki je v dobravskem okolju tudi ni bilo. Kasneje sem doumevala, kako izjemno toleranten je bil do mladostniških vragolij, kako je težave reševal obvladano, tudi z nasmehom, brez jeze, kako človeško odprt je bil in kako je s tem razvijal naše samozaupanje. Natančnost, doslednost, obvladanje podatkov so imeli svoj namen in pomen: vedenje omogoča to, k čemur nas je ves čas navajal: samo s povezovanjem vseh dejstev lahko razumemo svet. Predvsem pa je bilo pomembno njegovo zaupanje, da zmoremo, da smo sposobni, da lahko. Spomnim se njegove diplomske naloge o Vipavski dolini, natančne in obsežne: rokopisni izvod je krožil med nami in učil nas je, kako je treba napraviti izvleček, kako tujo misel razumeti in jo osvojiti ter nekoč tudi nadgraditi. Sporočal nam je: Kar zmorem jaz, zmorete vsi.

Vipavska dolina. Prav gotovo je njegov univerzitetni mentor profesor Melik, tako mislim danes, v njem videl odličnega mladega raziskovalca, a prostor bivanja in dela našega učitelja je bila ves čas Vipavska dolina z vsemi ljudmi in dejavnostmi. Predvsem znanje in šole, zaradi česar je možen razvoj prostora in človeka v njem. Od trenutka, ko je postal ravnatelj dobravske šole, do konca svojega delovnega obdobja, je bil občudovanja vreden organizator šolstva v ajdovski občini in prostorov, v katerem se je izvajalo.

V trenutku, ko je rastoče mesto Nova Gorica Ajdovščini odvzelo ekonomsko šolo, je že bil, ob delu v Dobravljah, vodja 1964 dislociranega oddelka gimnazije.

Leta 1976 je postal ravnatelj šolskega centra v Ajdovščini. Njegova predhodnica Mira Novak je že iskala nove programe, gimnaziji je dodala gradbene oddelke, on je njeno delo nadaljeval. V času  tragične epizode z usmerjenim izobraževanjem je bila gimnazija ukinjena, Ajdovščini je dobila gradbeno šolo, a on je z vztrajnostjo in potrpežljivostjo znal prepričati in ozavestiti občinsko vodstvo, da občina in njeni ljudje potrebujejo več: predvsem širino, ki omogoča nadaljevanje študija na univerzitetni ravni in s tem možnost, da se strokovnjaki vračajo v svoje izvorno okolje in ga s svojim znanjem razvijajo. Kar slišim, kako si ponavlja Trubarjevo misel: "Nobena dežela, ne mesto in ne vas ne morejo brez šol, šolarjev in učenih ljudi biti." Ob gradbeni šoli je 1981 dosegel, da je Ajdovščina dobila družboslovni oddelek, ob tekstilnem programu, ki je zamenjal program živilcev, je 1985 bil v Ajdovščini tudi oddelek matematično naravoslovne tehnologije in vse je vodilo k ponovni ustanovitvi gimnazije leta 1990. Tik pred upokojitvijo je poskrbel, da je šola pridobila še program predšolske vzgoje. Brez njega, njegove spretne diplomacije, sposobnosti lobiranja, prepričevanja, predvsem pa neverjetne vztrajnost in vedenja, kaj je za ljudi, mlade in starejše, v občini pomembno, bi Ajdovščina danes prav gotovo bila drugačna. Iskanje primernih programov pa je pomenilo, to je treba poudariti, tudi socialno varnost za zaposlene v šoli. V njem je bila od rojstva naprej vsajena misel, da imamo ljudje zaradi svojega dela in človeškega dostojanstva pravico do  socialne varnosti, v kateri vsakršna ustvarjalnost zacveti. Socialna varnost pa je nujna tudi zato, da izobraženi ljudje v mestu ostanejo in znanje ter željo po njem prenašajo na mlade. Živel je s šolo in za šolo in ostajal tisti mladi gasar, ki je z žarečimi očmi vodil sebe, sodelavce in mlade ljudi k znanju. Z zaupanjem v sposobnost svojih sodelavcev in učečih se mladih generacij. Zaupanje v ljudi je bilo njegovo temeljno vodilo. Ne spomnim se, da bi kdajkoli vsebinsko nadzoroval naše delo. Verjel je v odgovornost vsakega posameznika, strokovnjaka za katerokoli področje in v njegove intelektualne sposobnosti. Podpiral in pričakoval je nove pristope v didaktiki, se ob vsem delu loteval z dijaki tudi raziskovalnih nalog in ne samo hotel, ves čas bil ob vseh stvareh stvarstva zraven, če ponavljam s pesnikom.

Spomnim se njegovega spoštljivega odnosa do staršev v hišici v gasi, do obeh sester in njunih družin, nečakov in nečakinj, svakov in svakinje, vseh prijateljev, predvsem pa nosim v sebi rajsko gnezdo njegove družine na Idrijski cesti. Mislim na gospo Božo, njegovo življenjsko oporo od zgodnje mladosti do zadnje minute, na Urško, uresničitev njunih družinskih sanj in njeno družino, na zeta Matjaža in vnuka in vnukinjo, mladiki, ki sta bili deležni vse njegove ljubezni. Mislim na njegov intimni, od vseh varovani svet, v katerem je ljubezen sprejemal in jo dajal. V njem je živel radosti in žalosti, v njem je našel zatočišče, ko življenje ni bilo to, kar je mislil, da je. V njem se je veselil priznanj: že davnega leta 1976, skoraj na začetku kariere, je zaradi svojega dela postal petomajski nagrajenec. Do leta 2000 pa bi takih nagrad moralo biti še mnogo.

Spominjamo se ga ljudje, ki bi brez njega in njegove zagnanosti rasli drugače, kot smo. Naš učitelj nam je z vsakim svojim dejanjem sporočal, da je življenje vedno vredno in lepo. V urah bolečine njegovi družini v tolažbo ponavljam besede pesnice:

Tako lepega neba še nisem videla. 

Solze izparijo.

Postanejo oblaki.

Naš učitelj Drago Bratina, potujoči oblak tja daleč čez nebo v neznane pokrajine človeške biti, ves čas k resnici, bo za vedno v našem spominu.

Ivana Slamič

Deli Nazaj