Vipavska dolina ima novega krvodajalskega viteza. To je Robert Vovk, ki je pred dnevi že stotič daroval kri in si tako prislužil za častni naziv. A seveda je čast le drugotnega pomena, najpomembnejša je skrb za sočloveka in občutek, da si nekaj dobrega naredil. Že stotič. Malce več o zgodbi Roberta Vovka, pa v spodnjem intervjuju.

Robert, za vami je stoto darovanje krvi. Kako se ob tem počutite?

Res je, 26. aprila sem stotič daroval kri. Če preračunam, znese to kar 50 litrov darovane krvi. Občutki? Ja… uauu, številka! Velika številka! Sploh ko pomislim, da sem na začetku daroval kri le enkrat letno. Veš, takrat, ko sem začel, je v Ajdovščini bila samo ena krvodajalska akcija letno. Kasneje so organizirali avtobus iz Ajdovščine v Ljubljano, tako da smo darovali dvakrat letno. Oktobra 2001 so odprli Center za transfuzijsko dejavnost v Šempetrski bolnišnici in od spomladi 2002 dajem kri samo v Šempetru, štirikrat letno, že 21 let. Tam smo z osebjem že pravi prijatelji, ko pridem tja me vprašajo »Robert, kaj pa ti tu? So že minili trije meseci?«.

Kako pa ste sploh ?

Moj oče je bil tudi krvodajalec. Nekoč sem šel z njim, tako, iz radovednosti. Videl sem, da to darovanje ni kakšna strašna stvar in sem daroval še sam. Potem me je pa kar vleklo… Lahko bi rekel, da imamo krvodajalstvo v družini. Tudi moja sestra je namreč krvodajalka, pa moji nečakinji tudi.

Kaj pa žena?

Ne, žena pa ne. Včasih me spremi, to je pa vse. Nekoč je šla z mano in je sestram v Šempetru rekla, naj mi vzamejo »ta žlehto« kri, pa so ji sestre rekle, da tisto pustijo zanjo (smeh).

Pa ste kdaj imeli res »žlehto kri« - da so vas torej zavrnili?

Ja, res so me enkrat zavrnili, a ne zaradi »žlehte« krvi (smeh), ampak zato, ker še ni minilo dovolj časa po operaciji. Zaradi slabe krvi pa nikoli! Odkar darujem sem pravzaprav zdrav kot dren!

Koliko let pa že darujete kri? Do katere številke želite priti?

Krvodajalec sem postal…rekel bi tam okoli 90. leta, torej darujem dobrih 33 let. Če mi bo zdravje služilo, ocenjujem, da bom daroval še kakšnih 10 let. Ker lahko daruješ le štirikrat letno, bom morda uspel darovati skupno kakih 145-krat.

Najlepši spomin iz vseh teh let?

Zagotovo takrat, ko mi je sestra na sprejemnem pultu ob registraciji rekla »Veste, z vašo krvjo smo pa prejšnji dan nekomu rešili življenje«. To je potem tista prava zahvala, priznanje, da delam prav.

Bi še kaj dodali?

Ja, seveda! Naj se še drugi odločijo za krvodajalstvo – če jim le zdravje to dopušča!

* Fotografije: Rdeči križ Slovenije - Območno združenje Ajdovščina

Deli Nazaj