Prijavili smo se v bazo na Slovenki karitas in prav kmalu so nas poklicali in nam sporočili, da se bomo odpravili v Vrbje. Hitro smo stopili v akcijo. Na voljo smo imeli en kombi, a kaj kmalu smo videli, da bo premalo. V soboto 12.8 se je v Vrbje odpravilo 30 mladih prostovoljcev. Velika HVALA trema prevoznikoma, ki so nam brezplačno oddali v najem kombije. Ko smo prispeli v zbirni center nas je toplo sprejela Škofijska Karitas Celje. G. Matej Pirnat nas je razporedil in vsak se je odpravil na svoj konec. Trije kombiji so se tako odpravili v Luče, kjer so pomagali čistiti g. Angelci in njenem možu. Že cesta do njih je bila kaskaderska. Srečevali so vojaška vozila, ki so se s težavo prebijala do odročnih od sveta odrezanih kmetij. Fantje in dekleta so hitro poprijeli za lopate in pomagali iz spodnjih prostorov odvažati blato in mulj. Gospodar je s solzami v očeh razlagal kako je potekalo tisto usodno jutro. Težava so bili tudi plazovi, saj so zaradi preveč razmočenega terena hitro drseli prosti hišam n hlevu. Na srečo mu je še pravočasno uspelo rešiti živino, ki se je pasla na bližnjem travniku. Vsa krma, ki jo je gospodar imel je bila pod vodo. Bale sena so ustvarjale jezove. Kmalu je jez popustil in voda je še bolj neusmiljeno drla proti hišam in odnašala ceste in vse kar je srečala na poti.

Drugi del ekipe pa smo se odpravili v Male Braslovče in Letuš kjer smo ljudem delili bone, ki jim bodo vsaj malo olajšali stisko. Bolj kot boni pa je bil pomemben osebni stik in pogovor. Bilo je veliko objemov, joka, pretresljivih zgodb, molitve in tudi smeha. Presenečene smo bile na pozitivno energijo vaščanov. Nad njihovo povezanostjo. Delovali so kot družina. Ves čas so se spodbujali, si pomagali, se pogovarjali. Nekdo od vaščanov nam je rekel: "Glejte, postavljali smo si ograje, zidali zidove, sadili žive meje, ciprese, se ločevali eden od drugega, samo, da smo imeli mir. Vsak na svojem koščku zemlje, poglejte sedaj, mej ni več, vsi smo se povezali, postali smo prijatelji." Veseli so bili našega obiska. Marsikdo nam je rekel, da je Karitas v tem tednu že tretjič pri njih na obisku. Hvaležni so bili, da smo iz drugega konca Slovenije prišli na pomoč v teh težkih časih. Ko smo iskali naslove nas je ves čas spremljal vonj po fekalijah, vse je bilo v blatu. Tam, kjer je sonce močneje sijalo pa se je dvigoval prah, ki je bil prepojen z raznimi drugimi snovmi. Težko je bilo poslušati težke zgodbe, ki so nam jih zaupali vaščani. Zgodilo se nam je tudi, da smo iskali hišo, ki je žal ni bilo več. Gledali smo strugo reke Savinje, ki se je vila v svoji strugi in si poskušali predstavljati kaj se je dogajalo tisti petek. "Vse je zgodilo v parih urah, ma kaj urah, minutah", nam je še vedno pretresen povedal eden od vaščanov. Pokazal nam je tudi posnetek kako hitro je voda zalila njegovo hišo. Ni bilo časa za umik. Gasilci zaradi deroče vode niso mogli do njih. Ko se je reka malce umirila so jih reševali skozi okna vrhnjih prostorov. Gospa nam je povedala, da si je v sobi napihnila blazino, v primeru, če bi jo reka odplavila. "Grozno je bilo poslušati bučanje vode okrog hiše, in poke, ko do drevesa in ostali predmeti zadevali ob fasado hiše. Na srečo se je voda hitro umaknila, a škoda tako na nepremičninah, vrtovih je bila ogromna. Še večja stiska pa je bila v srcih ljudi. Težko prigarana hiša je bila v nekaj minutah uničena." Glejte, voda je segala 40 cm nad stikalom za zvonec. Gospa, vi, ki ste manjše rasti bi bila cela pod vodo«, mi je povedal gospod.

Dan je zelo hitro minil. Sončno nebo brez oblačka ni bilo niti malo podobno petkovemu nebu, ko se je pričela groza za vse vaščane. Hvaležni Bogu, da nas je zbral na kup, da smo lahko opravili svoje poslanstvo, ki je pomoč ljudem v stiski. Čas je bil še za skupno srečanje pred odhodom domov, da smo si podelili zgodbe. Le kombi mladih iz Slapa se je odpravil v gasilski dom  v Luče, kjer so darovali sušilec, ki so ga fantje kupili.

Pot proti domu je potekala v tišini. Vsak je sam pri sebi predeloval zgodbe, se poskušal postaviti v vlogo ljudi. Na plan je prišla tudi utrujenost, ki pa je bila prepletena s prijetnim občutkom, občutkom, da smo lahko pomagali, da smo lahko poslušali. Spoznali smo ogromno ljudi, ki nam bodo ostali v prijetnem spominu. Hvaležni, da je Slovenija majhna država, da smo Slovenci srčen narod, da znamo v takih situacijah stopiti skupaj in si pomagati. Danes že razmišljamo, kdaj bi se spet lahko zbrali in odšli na pomoč. Ljudje nas še vedno potrebujejo.

Hvala Mladi karitas, da se je tako hitro odzvala vabilu, da je znala prisluhniti stiskam ljudi in da jim ni bilo težko tako lepe sobote preživeti delavno, v blatu, smeteh, vodi in težkih zgodbah.

* Vir in fotografije: Tatjana Rupnik

Deli Nazaj