Spominja se kolone ljudi, ki so se vile iz vsepovsod. Marica Bratina, ki je takrat imela 10 let, se prav tako spominja splošnega veselja, še posebej pa »štntov« s hrano in pijačo, saj je bilo med vojno (in po njej) veliko pomanjkanje. Veselje se je lahko občutilo na vsakem koraku, ljudje so si oblekli najlepša oblačila, nosili zastave in parole ter peli pesmi.

»Kraj, ki smo ga izbrali, nam je velevan po dvojnem kriteriju. Prvič nam gre za dokumentacijo, da je ta zemlja naša in da je ni sile, ki nam bi to zemljo kdajkoli še iztrgala, in drugič je Ajdovščina kraj, ki je geografsko središče ene najvažnejših dolin Slovenskega Primorja in kot taka od nekdaj važno politično središče vsega Slovenskega Primorja.« S temi besedami je Josip Vidmar, predsednik Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS), otvoril sejo 5. maja 1945, na kateri so ustanovili povojno slovensko narodno vlado. Odgovor na vprašanje, zakaj je bila prva povojna vlada ustanovljena prav na Primorskem, lahko poiščemo predvsem v želji Jugoslovanske oblasti po postaviti novega centra oblasti, Ljubljana pa v začetku maja 1945 še ni bila osvobojena. Besede slavnih govornikov in gostov tistega dne kažejo, da je bil v Ajdovščini prisoten močan patriotski duh, zato lahko zaključimo, da je bil razlog za ustanovitev prve slovenske vlade v Ajdovščini tudi želja po tem, da pokažejo, kdo je v resnici osvobodil Primorsko.

Že pred 5. majem je Ajdovščina oživela in člani SNOS-a in OF-a so se začeli pripravljati na zasedanje narodne vlade. Glavna sta bila Nada Brajnik in Franc Čepar. Zasedanje so pripravljali v Bratinovi dvorani, danes poznani pod imenom Dvorana prve slovenske vlade, ki je bila v lasti Mira Bratine. Iz goriškega sodišča so pripeljali fotelje, dvorano pa prekrili v barve slovenske zastave z blagom iz tekstilne tovarne v Podgori – strop je bil bel, srednji del pa v rdeči in modri barvi. V dvorani je visela tudi Titova slika, ki jo je ustvaril Božidar Jakac. Zastave so šivala dekleta v prostorih Lavričeve knjižnice. Mladinci so se s kaminom odpeljali v Trnovski gozd po smrečje in ostalo zelenje za pripravo slavolokov. Večja slavoloka sta bila postavljena na obeh straneh Ajdovščine. Prvi je bil razpet čez cesto, ki vodi v Vipavo in na Col, drugi pa v smeri proti Gorici. Slavoloki so bili okrašeni z zelenjem, slikami Tita, Borisa Kidriča, Aleksandra Rankovića, Winstona Churchilla in Stalina. Povsod so visele slovenske in jugoslovanske zastave in parole:

»Živelo bratstvo in edinstvo!«

»Živeli zahodni zavezniki!«

»Živela OF KPJ, KPS!«

»Fašistične bombe so zaman, tu bil in bode le Slovan!«

Člani novonastale vlade so prebivali v Planiki, nekatere pa so nastanili v hiše po mestu. Potrebno je bilo tudi poskrbeti za varnost, zato so predstavniki Narodne zaščite in OZNE pred dogodkom preiskali vse hiše v bližini prizorišča. Na dan dogodka so bili razporejeni po mestu, največ jih je bilo pred dvorano in Titovem trgu oziroma današnjem Lavričevem trgu. Seje, uradnega dela, so se udeležili tudi povabljenci, ki so imeli posebno prepustnico za vstop, majhen kartonček z zvezdo.

»V prvih jutranjih urah so ulice in trgi v Ajdovščini oživeli. Oživele so vasice tja do našega Trsta, Tržiča in Gorice in preko Soče. Od povsod, po vseh poteh, po vseh cestah je prihajala s trumami in zastavami pesem, vesela pesem srečnih ljudi.« Glavni trg je bil okrašen z osmimi slavoloki, ki so imeli lesene konstrukcije, okrašeni so bili z zelenjem in zastavami. Tu so bili montirani tudi zvočniki, ki so v presledkih prenašali dogajanje v dvorani.

»Potem se je začelo. Ob vhodu v dvorano so stale častne straže, oboroženi partizani. Bilo je neponovljivo, gibali smo se varno, brezskrbno, niti ne znam povedati, notranji občutki so bili nepopisni, izredni,« se je spominjala Josipina Židanik – Zmagoslava.

Vir: Slovenski poročevalec, 8. maj 1945

Slavnostni del se je pričel ob dveh popoldan. »Čas, katerega smo izbrali, nam narekujejo dogodki na svetovnih in naših domačih bojiščih. Velik del slovenskega ozemlja je bil osvobojen. To ozemlje mora biti upravljano in urejeno po demokratičnem principu. Zaradi tega je nujno potrebno, da sestavimo Narodno vlado Slovenije, ki bo prevzela vse posle na osvobojenem ozemlju, ki ga naši borci še osvobajajo in bo v kratkem osvobojeno,« so bile Vidmarjeve besede. Sledil je nastop predstavnikov AVNOJ-a in centralne vlade dr. Ivana Ribarja, Arsa Jovanovića in Edvarda Kardelja. V imenu delegacij srbskega in hrvatskega naroda sta spregovorila dr. Siniša Stanković in Vicko Krstulović. Ob treh popoldan je besedo dobil član predsedstva SNOS in predsednik PNOO (Pokrajinski narodno osvobodilni odbor) za Slovensko Primorje France Bevk. Pozdrave italijanskih protifašistov je sporočil Evgenio Lavrent. Nadaljeval je podpolkovnik Bogomolov, za njim pa Boris Kidrič. Ob štirih popoldan se je začela razprava, v kateri so sodelovali Sava Kosanović, Metod Mikuž, Janez Hribar, Lidija Šentjurc (kot zastopnica slovenskih žena), Ivan Regent – »kot Tržačan in Primorec«, major Pears je kot predstavnik britanske vojaške misije in kapetan Blatnik kot predstavnik ameriške vlade in ameriških oboroženih sil. Po kratkem odmoru so pod vodstvom predsednika SNOS-a Josipa Vidmarja sestavili vlado. Sekretar predsedstva SNOS Franjo Lubej je prebral zakon za sestavo nove vlade. Po ustanovitvi je Vidmar prebral ukaz o sestavi prve slovenske vlade, sledila je prisega članov vlade in njen podpis. Slavnostno sejo je sklenil Vidmar in dogajanje v dvorani je bilo zaključeno.

Po uradnem delu se je nadaljevalo veselje in rajanje na trgu, pa tudi povsod po Ajdovščini. Del kulturnega programa je bila kulturna skupina IX. Korpusa, sodelovalo pa je tudi Slovensko narodno gledališče. Pod odrom, ki je bil postavljen na glavnem trgu so stala tudi dekleta iz Malovš in Gojač, oblečena v barve slovenske zastave. Nosila so bele bluze, rdeča krila z modrimi naramnicami, na prsih so imela prišito rdečo zvezdo. Vsaka od njih pa je imela še majhno zastavico, ki je bila narejena iz padalske svile iz Čepovana.

Ajdovščina je imela in še vedno ima simbolni pomen v nastanku povojne narodne vlade. Med letoma 1945 in 1947 je predstavljala glavno mesto cone B, nikoli pa ni bila glavno mesto države. Sam dogodek 5. maja 1945 pa je zagotovo imel velik združevalni namen in ostaja v kolektivnem spominu Slovencev, še bolj pa Primorcev, kot dan velikega veselja, dan konca vojne in upanja v boljšo in mirnejšo prihodnost.

Partizan s harmoniko, Brestanica, 4.5. 1945. Foto: Jože Kološa, Hrani: MNSZS

V letošnjem letu se bodo zvrstili dogodki, ob katerih se bomo vračali osemdeset let v preteklost in se spominjali vseh trenutkov ob koncu vojnega dogajanja. Tega vedno zaznamuje veselje zmagovalcev, ki poudarjajo: »Nikoli več vojne!« O tem, kako kratkoročen je spomin na vse vojne grozote, pričajo številni vojaški obračuni, s katerimi se je človeška neumnost pobijanja nadaljevala tudi po drugi svetovni vojni vse do danes in končala preštevilna človeška življenja, predvsem nedolžnih ljudi. Vojna in mir sta vedno posledici političnih odločitev elite, ki pa nemalokrat po vojni ne zna prevzeti odgovornosti za nastalo nepopravljivo škodo. Žal se, vsaj tako izgleda, še nismo naučili, kako se v sožitju posvetiti reševanju problemov, ki nas pestijo in ki segajo veliko dlje od oboroževanja in vojskovanja. Zato ostaja ključno a neodgovorjeno vprašanje, ali človeštvo res ni sposobno živeti v miru in sožitju na edinem planetu, kjer lahko preživi?

Naj ta članek obudi spomin na nepopisno veselje ob koncu vojne, ki si ga mlajše generacije, ki smo odraščale daleč proč od pomanjkanja in vojn, verjetno ne moremo niti predstavljati, a tudi opominja na tragične in nesmiselne dogodke, ki so zaznamovali obdobje pred, med in po vojni ter spodbudi k razmišljanju o trenutnem dogajanju v svetu.

* Naslovna fotografija: Čoro Škodlar   

* Članek je bil prvotno objavljen v aprilski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina   

Deli Nazaj