Moje »rojenice« so bile Ljubljančanke - na svet sem privekala v razmočenem močvirju. Moje »sojenice« pa so mi določile 'stati in obstati' na trdnih tleh kamnitega amfiteatra, zaobjetega z Goro… V življenjsko malho so mi položile težak kamen, rekoč: «Nenehno boš na preizkušnji… Nikoli ne boš vedela, od kod bo prihrumela sila, ki te bo skušala spodnesti… Naj te kamen varno obteži…«  In že v prvih devetih letih življenja na obeh straneh Hublja – nona, mati smo ji imenovali, je bila v Trnjah, mi v najlepšem drevoredu, Lokarjevem drevoredu – sem dodobra občutila, kako je, ko te hoče(jo) spodnesti. Takrat burja, ki je telesce krhke dolgolase deklice zlahka uvijala, še najbolj prav na hubeljskem mostu, ko sem od očeta hitela k materi in nazaj… Uvijala, toda ne spodnesla! Sojenice res ne bi bile 'sojenice', če me ne bi z burjo in kamnom v malhi pripravljale na kasnejše še hujše sunke…

Tik pred mojim desetim letom sva z očetom zapustila prevetreno Ajdovščino… Pristala sva v zatohli, nikoli prepihani, nikoli prevetreni spodnji Vipavski. Res s ponosom zapišem 'vipavski', čeprav se ima za Goriško… In sojenice sem tam neštetokrat spraševala: »Le kaj mi bo vaš  kamen v moji življenjski malhi v  teh zadušljivih krajih, kjer zgolj lebdimo, kjer vse migeta le v zagatni vročini, prav nikoli pa ne dahne, prav nič ne 'povlejče'…  Aja – medklic! Si predstavljate še ne desetletno, malce sramežljivo dekletce, ki s klenim »-ejkanjem« pristane med tistimi, ki zapriseženo le j'-kajo… Ki ne gredo po cejsti po mlejku, pač pa stopicljajo po cj'sti po mlj'ko… Koliko zmerljivk o vipavski kmetavzarki je bilo vpičenih v moj hrbet… Dandanes bi zaslon na medvrstniškem telefonu pregorel… Konec medklica… No, kar človeka ne uniči, ga utrdi… Koža je bila vse bolj debela, 'darwinova' civilizacijska evolucija je zahtevala prilagoditev in – in ajdovski deklič je med goriško mladežjo za nekaj časa odložil malho s kamnom….

Življenjska reka je tekla… Od porečja Vipave se je znova vrnila k Ljubljanici… Ker pa po fizikalnem zakonu voda dolgo ne more teči navzgor – me je usoda znova zlila v našo ravnico. In me povlekla v vode, kjer plavam še zdaj. V novinarske vode. Tu sem doma… Od prvega študijskega dne, pravzaprav že od gimnazijskih let naprej. Ste jih prešteli? Da, več kot 45 let je eter moj glasnik, je slika ogledalo, ki ga s snemalcem nastavljava vse od Nanosa do Jalovca. In v vseh teh letih sem se neštetokrat zahvalila sojenicam za malho s kamnom. Kajti v tem našem razviharjenem poklicu sem res dodobra občutila, kako je, če te hoče(jo) spodnesti. Če me je kamen v ajdovskih otroških letih trdno sidral med valovi huronske burje, me v novinarskih desetletjih trdno veže na sidro resnice, objektivnosti, nepristranskosti. Ta kamen je razum, je znanje, je pokončnost, je neomajnost, je predanost poštenju. Hvala Vam, ljube sojenice.

In zdaj k bistvu. Novinarstvo. Tisto v bazi, na terenu. Dopisniško novinarstvo. V regiji, kateri nastavljam ogledalo, skorajda ni človeka, ki ga ne bi poznala. S katerim ne bi govorila. Ki mu ne bi ponudila mikrofona, ki mu ne bi dala besede v nacionalni televizijski eter. Z vsemi vami živim in delam. In zato je odgovornost izjemna. In je spoštovanje vseh vas. Globoko spoštovanje. In boj za resnico, za pravico. V tem boju sem se neštetokrat oprijela kamna iz malhe mojih sojenic, da sem zdržala pritiske, udarce, sunke. Še silovitejše od moje ajdovske burje.  Kajti – ko lokalnim veljakom ni ustrezala naša televizijska odslikava njihovega dela, so začeli streljali iz vseh oblastniških topov. Preko nas vse do naših vodilnih. Ko vodilnim podjetnikom, ko direktorjem ni ustrezal glas, ki smo ga dali delavkam, delavcem - so sprožil vse rafale uničevanja, poniževanja. Za našo kamero in mikrofon zaprli vrata podjetij, tovarn… Toda nikoli nas niso ustavili… Tudi zato, ker za nami, lokalnimi dopisniki stoji naša nacionalna hiša. In to je merilo… (P.S. – seveda smo tudi mi novinarji, sem tudi jaz zmotljiva… Toda moja napaka je vsem na očeh – in vsakokrat, ko in če je storjena, sem jo pripravljena priznati, jo popraviti. Se opravičiti…  )

Žal pa se podpora lokalnim medijem v  teh razvrednotenih časih grabežljivosti in suženjstva kapitalu izgublja… Tudi medijske hiše v hrzanju za dobički in pod valptovskim bičem lastnikov pozabljajo, da je novinarska baza med ljudmi. Da je dopisnik, lokalec, regionalec – vez in prvi glas ljudstva. Žal raje ukinjajo lokalne novinarje, zapirajo časopisna, radijska in televizijska dopisništva, ki pa so za medijske hiše pravzaprav najmanjši strošek.

Zatajili so novinarski glas ljudstva, ki ga pooseblja razvejana dopisniška mreža na terenu! Ali lahko sploh še upam, da ne bom nikoli slišala navčka za lokalno novinarstvo…?  

In kaj mi bodo rekle utrujene sojenice zdaj, ko sem počasi že v zadnjem novinarskem vagonu? Saj vemo – s fronte se še lahko vrneš, s 'penzije' nikoli… Toda novinarska duša se pravzaprav nikoli ne upokojí. Le prostor da mlajšim, izkušnje pa deli… In – poleg izkušenj bom z veseljem delila tudi kamen iz moje življenjske malhe. Da mojih naslednikov, naslednic ne bo premetavalo ne z desne, ne z leve. Da bodo vedno trdno pripeti na sidro resnice v sunkih politične, kapitalne, lastniške burje. In da jim bo ustvarjalnost ter radovednost razpihovala le tista naša, 'ta prava' ajdovska burja. Zapihaj!!!

Vaša Zavedna Ajdovka Za Vedno.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v aprilski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina    

* Naslovna fotografija: Mojca Dumančič osebni arhiv   

Deli Nazaj