Breskev nas spremlja skozi vse poletje – prve so dozorele že v juniju, z zadnjimi – vinogradniškimi – se bomo sladkali še dolgo v jesen. Na razstavi v Sadjarskem centru Bilje so bile tako predstavljene le sorte, ki so rodne v tem obdobju. Lastnosti in donosnost okusnih posameznih sort rožnatih sadežev iz poskusnih nasadov je predstavljala sodelavka Sadjarskega centra Bilje Erika Komel. Tudi s tovrstnimi strokovnimi dogodki se sadjarska stroka trudi breskvi vrniti lesk, ki ji pripada. "Breskev ima velik potencial, se išče in se bo še bolj," poudarja Komelova.  

Še pomnimo tale čas pred leti, ko so vipavske ceste polnili z breskvami naloženi traktorji na poti na odkupna mesta za Fructal? Časov, ko so kmetje vabili k nakupu slastnega sadeža tako-rekoč direktno iz sadovnjaka? Gospodinje po deželah, kjer breskev ne uspeva, pa so željno čakale obisk vipavskih sadjarjev, ki so jih prodajali od vrat do vrat? Kompot in marmelada iz primorskih, še posebej vipavskih breskev, sta bila namreč sestavna dela domače ozimnice. To potrdi tudi Komelova: "Breskev je bila na Primorskem doma, tukaj je bil Fructal, pa lokalni pridelovalci in popoldanski sadjarji, ki so bili v službi, doma pa so imeli nekaj površin pokritih z breskvijo, ki so jih obdelovali z družino.« Tudi dopust se je jemalo za »breskovo bendimo".

V letu 2002 je v državi raslo 520.674 breskovih dreves, v letu 2023  pa jih statistika beleži le še 195.548. Med vsemi vrstami sadja, ki uspevajo pri nas, je prav breskev doživela največji padec. Pa ima bogato zgodovino. K nam so jo pred več kot tisoč petsto leti prinesli Rimljani, iz Grčije, kamor se je razširila iz Perzije, domovina prunus persice  pa je Kitajska. Breskve je v svoji Kmetijski kemiji omenjal Vrtovec – govori celo o nevarnem strupu v breskvini kosti. V kroniki Postojnskega okrajnega glavarstva iz leta 1889 pa ob zapisu, da je bilo sadjarstvo v krajih vrh Vipavskih gričev dobro razvito, najdemo zanimiv podatek – leta 1872 je potekal popis sadnih dreves in na Planini so zabeležili kar 3.398 breskev! Sadje so takrat na veliko prodajali Budanjcem, tako imenovanim »škatlarjem«, ki so ga v posebnih škatlah s furmanskimi vozovi preprodajali po vsej deželi. Po vojni so se nasadi širili predvsem na račun industrije. Še ne tako dolgo nazaj je bila breskev kraljica vipavskega sadja in vipavskega poletja …

Izginjanje breskev se je začelo s slabim industrijskim odkupom, ki je vrhunec doseglo pred dobrim desetletjem – cena, ki ni več pokrila stroškov pridelave, je marsikaterega kmeta ujezila do te mere, da je šel »z motorko nad drevesa«. Propadanju nasadov so nato botrovali še vedno bolj nepredvidljivo vreme, novi škodljivci in bolezni. Prav zaradi slednjih naravnih zagat ter ekstremno strogi zakonodaji glede fitofarmacevtskih sredstev v Sloveniji je pridelava breskev danes precej zahtevna, podobno tudi marelica. Vztrajajo le še resni pridelovalci, pove Komelova in omeni žalosten pogled na danes prazno Prvaško polje, kjer so se včasih bohotili najlepši breskovi nasadi. Je tudi vas prešinilo, da pravzaprav tudi tradicionalnega Praznika breskev v Prvačini že nekaj let ni več?  

Ob vseh žalostnih dejstvih sodobnega časa pa Erika Komel hiti zatrjevati, da se trend obrača, da je breskev iskana in bo tudi v prihodnje. Da ima dolina velik potencial za gojenje breskev, po katerih potrošniki znova čedalje več posegajo prav zaradi kakovosti sadeža. Tudi namakalni sistem bo dobrodošla pomoč pri vzgoji – tako za zalivanje v sušnih obdobjih kot za oroševanje v času cvetenja – v zadnjih letih so prav pozne pomladanske pozebe ena večjih groženj sadnemu drevju.

Tudi predsednik vipavske kmetijske zadruge Aleš Kosovel meni, da je breskev perspektiven sadež, vendar predvsem za konzumno prodajo, kjer dosega primerno ceno. Prav v tem vidi tudi enega od razlogov za opuščanje breskev – kmetje so breskve pretežno sadili za predelavo, tako je kar dve tretjini sadovnjakov zasajenih s takšnimi sortami, ki so obrane takoj čudovitega okusa, za transport pa niso primerne.

V čem se domača breskev razlikuje od svojih sorodnic iz daljnih dežel, ki se bohotijo na policah trgovcev? V domačih nasadih se obira zrelo breskev, takšno, ki dozori na soncu in tik pred obiranjem razvije največ okusa in arome. Medtem ko morajo biti uvoženi sadeži obrani toliko prej, da dočakajo končnega potrošnika in svoji lepoti navkljub po okusu ne morejo konkurirati domači breskvi, pa čeprav morebiti včasih na pogled ni tako lepa. Komelova doda, da za daljšo obstojnost pomagajo tudi fitofarmacevtska sredstva, katerih uporaba pri nas je zelo omejena - ob naši zakonodaji vipavske breskve nikakor nebi preživele poti, na primer v Španijo ali Grčijo, od koder prihajajo k našim trgovcem. "Slovenski potrošnik se premalo zaveda kako kakovostno hrano pridelamo doma," meni sadjarska strokovnjakinja in razliko pojasni še s svojo zgodbo o nektarini na nonini mizi: nona je sadež imela na preizkušnji, opazovala je, kako ga "vleče ukop". Domač sadež bi po vseh naravnih zakonih po dnevu ali dveh začel gniti, kupljena nektarina pa se je po nekaj dnevih na mizi – posušila …

Počasi, a vztrajno, pa se breskev vrača na svoj piedestal. Tudi razstava poskusnih sort v Sadjarskem centru Bilje je pritegnila precej zanimanja kmetovalcev sadjarjev. V prid domačemu pridelku je  vsesplošni trend zdrave prehrane, predvsem pa poln okus domače breskve, ki mora »steči po rokah«, ko se sladkamo z njo.

* Vse fotografije: Iztok Furlan    

Deli Nazaj