Če je kaj, kar bi morali znova in znova ponavljati, je to, da kultura ni naravno stanje, temveč izbor; ni udobna podedovana samoumevnost, temveč prostor, ki so ga generacije pred nami izbojevale s trmo, s potrpežljivostjo in z vero v besedo. Naša zgodovina ni linearna zgodba o nenehnem napredku, temveč polje nihanj, v katerem so se jezik, knjiga in ustvarjalnost pogosto znašli na udaru – včasih grobo, včasih prefinjeno: z neposrednimi prepovedmi ali z bolj zvito, skoraj neopazno erozijo, ko se vrednost kulture raztopi v ciničnem vprašanju: “Čemu to sploh služi?” In vendar je prav v takih trenutkih kultura pokazala, da je več kot razvedrilo: bila je zavetje identitete in disciplina duha, način, kako človek ostane človek tudi takrat, ko ga čas sili v poenostavitve.

Danes se ''boj'' za kulturo redko odvija z žigi in uradnimi prepovedmi; pogosteje se zgodi v drobnih kapitulacijah, ki jih skoraj ne opazimo: ko nehamo brati daljše besedilo, ker “nimamo časa”; ko začnemo misliti v odsekih, ne v stavkih; ko se poslušanje skrči na čakanje, da bomo spet na vrsti mi. Kultura v takem svetu ni luksuz, ampak protiutež – mehka, a vztrajna sila, ki nas uči kompleksnosti, dvoma, sočutja, predvsem pa sposobnosti, da ostanemo v pogovoru, ne da bi drug drugega razglasili za sovražnika.

V tem smislu kulturne ustanove, ki kulturo ne le predstavljajo, temveč jo vsak dan potrpežljivo varujejo, niso zgolj producenti dogodkov, ampak njeni tihi nosilci: spomin, delavnica in mirni trg skupnosti, kjer človek ni kupec, temveč udeleženec. V njih se srečata dve nujnosti, ki se na videz izključujeta, a se v resnici dopolnjujeta: tišina, ki ni praznina, temveč možnost – in srečanje, kjer kultura dobi obraz, glas in vprašanja. Tak prostor nastaja počasi, iz drobnih dejanj in pozornosti: iz odzivnosti na kulturne potrebe prebivalcev, na neizrečene lakote po smislu, po pripadnosti, po razumevanju sveta – in, navsezadnje, po lepoti, ki je včasih edina tolažba, drugič pa edina resnica, ki ji še zmoremo verjeti.

In ko govorimo o takšnih prostorih pri nas, govorimo tudi o Lavričevi knjižnici Ajdovščina: o hiši, ki ni zgrajena le iz zidov in polic, temveč iz posluha za človeka in skupnost, iz povabila, da vstopimo – in ostanemo.

Ko se knjižnica vpenja v skupnost, ne “izvaja programa”, temveč tke mrežo: med generacijami, med jeziki, med izkušnjami; med tistimi, ki pridejo po knjigo, in tistimi, ki pridejo po pogovor; med otrokom, ki šele odkriva, da je v zgodbi mogoče živeti več življenj, in odraslim, ki se v zgodbi ponovno spomni, da njegovo življenje ni le seznam opravkov. In potem je tu branje, to brezčasno, skoraj subverzivno dejanje: vzeti si čas, se umakniti iz toka dražljajev, sprejeti, da te bo stavek vodil in ne obratno. Branje ni hobi za redke; je vaja v svobodi, ker človeku vrača notranji prostor, v katerem se oblikujejo misli, ne refleksi.

Kultura, če jo mislimo resno, ni prireditev, ki jo “obkljukamo”, in ni dekor, ki ga postavimo na oder proslav; je način, kako skupnost govori sama s seboj – včasih nežno, včasih ostro, vedno pa tako, da se ne odpove kulturi dialoga. Kultura nikoli ne prebiva »tam nekje« – živi natanko toliko, kolikor jo živimo mi: ko se vključimo, ko znamo prisluhniti, ko beremo, ko podpremo kulturo v vseh njenih pomenih in ko si sredi vsega praktičnega dovolimo užiti tudi tisto še kako potrebno širino duha, brez katere se življenje skrči na golo opravilo.

* Naslovna fotografija: Tamara Vidmar (Pručka)    

Deli Nazaj