Rojen je v Bosni, odraščal je v kraju Novi Travnik in tam tudi začel s svojimi prvimi športnimi koraki. Bil je nogometni vratar, a ne klasičen, saj ni letel po zraku. Branil je z nogama, kar pa je trenerju, ki je bil “parader”, kot se je izrazil Veso, šlo v nos. On pa tega ni hotel. “Nisem se hotel metati,” pove brez dramatiziranja. Razlike v miselnosti so bile dovolj velike, da je z nogometom končal hitro. Ko je zapustil gol, ni imel posebnega načrta. V bližini je bilo košarkarsko igrišče. Najprej je v v klub Metalac prišel na povabilo prijateljev. Začelo se je brez žoge. Tam je prvič spoznal, kaj pomeni disciplina. Prvi trener ni dopuščal bližnjic. Na začetku ni smel metati na koš, niti pogledati ga ni smel. Najprej tehnika, tek, obramba, gibanje brez žoge. Šele ko je osvojil osnove, je dobil pravico do meta. Takrat mu to ni bilo najbolj jasno, danes pa pravi, da je ravno tam dobil temelje. Naučil se je, da se košarka začne pri delu in ponovitvah, ne pri šutu. In ta način razmišljanja ga je spremljal skozi vso kariero. Če je trener rekel sto metov, jih je vrgel dvesto petdeset. Zjutraj pred šolo, popoldne po šoli, zvečer na treningu. Pozimi so morali najprej skidati sneg z igrišča, da so sploh lahko trenirali, dvorane (seveda) niso imeli. Številk si ni zapisoval, a pravi, da je bil sposoben ure in ure stati pod obročem. Met je postal rutina. In ko je prišla prva prava priložnost na tekmah, je bilo jasno, da mu žoga ni tuja. Ni šlo za dober dan, ampak za ponovitve.

Po prvih letih v Metalcu je prišlo prvo resno povabilo Borca iz Banja Luke. Druga zvezna jugoslovanska liga. Za fanta iz Travnika je to pomenilo preskok. Ne samo športno, tudi življenjsko. Šel je gor, poskušal, treniral, bil del višjega nivoja. A ni ostal. Vrnil se je domov in zaključil šolanje. Sistem takrat ni bil organiziran kot danes.

Nato je sledila Tekstilijada. V Jugoslaviji so bila to velika sindikalna tekmovanja. Podjetja so imela svoje ekipe. Novi Travnik je imel Borac, tovarno oblačil. Povabili so ga, da bi sodil tekme. Ponudili so mu dober denar in počitnice na Vlašiću. Bil je v formi, pravi. Ampak dva dni pred začetkom pride vprašanje: “Veso, a bi ti igral z nami?” Na kar je odgovoril:” Seveda bi.” In je igral.

Fotografija: osebni arhiv Andrej Slokar

Igrali so proti favorizirani ekipi Beti Metlika.“Dal sem več kot 45,” pravi in to je bilo dovolj za zmago. Na večerji po tekmi je dobil vprašanje: “Veso, a bi prišel k nam v Metliko?” Pred njim je bila pot v jugovzhodno Slovenijo, ki jo je opravil s svojim dobrim prijateljem Nikico. “Ko smo prišli v Metliko, je bilo kot da smo prišli v Beverly Hills,” opiše svoje občutke. Opremljeno stanovanje, hrana, pijača, brez omejitev in še zaposlitev v Beti. Dvajset let star fant iz Bosne je naenkrat živel profesionalno košarkarsko življenje in tam ostal štiri leta. Sam pravi, da je bilo to najboljše obdobje njegove kariere. Metlika je bilo majhno mesto zaljubljeno v košarko. Igrali so prvo B ligo in jo pometli. Šli so v prvo slovensko ligo, kjer so se borili za vrh. Zadnja tekma z Mariborom je odločala o napredovanju v drugo zvezno jugoslovansko ligo. Izgubili so za eno točko. Ena točka jih je ločila od velike zgodbe. Potem pa pridejo portoroški sklepi in ker niso imeli dvorane, so se morali seliti v Novo mesto. Sistem ostane, Metlika pa razpade.

In takrat pride povabilo iz Vipavske doline. Veso to pove čisto preprosto. Imel je ime, imel je “imidž”, kot reče sam. Bil je dober igralec, poznan po ligi. Nikica pa je bil zraven. “Smo bili v paketu. Smo prišli oba.” Ni bilo kompliciranja. Klub je hotel preverjeno dvojico. Prvi vtis Ajdovščine ni bil evforičen.“Ko sem prišel, nisem vedel, kam sem prišel,” pove brez olepševanja. Obljube so bile večje od realnosti. Plačila niso bila vedno jasna. Hranili so se pri Maksimu. Razmere niso bile idealne. Spali so v 012, brez prave kopalnice. Umivali so se, kjer se je dalo, večinoma v telovadnici. Denarja ni bilo veliko. Sistem ni bil tako organiziran kot v Metliki, kjer je bilo vse postavljeno industrijsko in natančno. A nekaj je bilo drugače. Ekipa. “Ta ekipa je bila zbrana. To niso bili samo domačini.” Fantje iz Tolmina, Gorice, Idrije in Veso je takoj razumel: “Če prideš v novo sredino, se moraš prilagoditi. Asimilirati. Če se znaš prilagoditi ljudem in okolju, te sprejmejo. Če ne, greš.”

Tri mesece je bil potem tudi na preizkusu pri beograjski Crveni Zvezdi. Treningi, turneja po Srbiji in tekme. Leta 1976 je imel na mizi pogodbo. Hotel, hrano in 100.000 dinarjev. To je bila resna ponudba. Spominja se treninga, ki mu je ostal v glavi. Igralec je vrgel žogo čez ograjo in mu rekel, naj gre ponjo. Šel je. Drugič enako. Tretjič pa se je ustavil. Obrnil se je in povedal, kar si misli. Ni ga zanimalo, kdo je kapetan in kakšen status ima. Zdelo se mu je ponižujoče. Isti dan je bila objavljena lista za turnejo in na njen je bil tudi Veso. “Imamo dvajset milijonov ljudi, ti pa si na spisku,” pove, ko opisuje, kaj mu je to pomenilo. Pogodba je bila skoraj podpisana. Potem pa je zazvonil telefon. Poklical je Savo Slokar. Ponudba iz Ajdovščine je bila višja, odločitev je padla hitro in zato se je vrnil. Četudi je imel v Beogradu skoraj podpisano pogodbo, je izbral Ajdovščino.

Ekipa tistega časa ni bila samo ekipa, bila je povezana skupina, se spominja. Fructal je stal za klubom. Igrali so medrepubliško ligo med Slovenijo in Hrvaško, a je prepričan, da bi po kakovosti lahko igrali prvo ligo, če se ne bi vse ustavilo pri financah. Ajdovščina je zanj počasi postajala več kot samo postaja v karieri. Tukaj je igral od leta 1976 do 1987. Potem je šel za dve leti v Sežano in se nato spet vrnil in igral še naprej, tudi ko okolje ni bilo več profesionalno. “Najbolj sem užival takrat,” pravi o obdobju, ko so igrali volontersko. Brez pogodb, brez velikih obljub, samo košarka in ekipa, ki je ostala povezana še dolgo. Spominja se tekme proti Tolminu, ko je nasul kar trinajst trojk. Dosegel je 52 od 76 vseh točk ekipe. “To je bil užitek,” pove. Ne zaradi številk, zaradi občutka.

Fotografija: osebni arhiv Andrej Slokar

Medtem, ko je igral v mestu burje mu je ob parketu odvilo tudi zasebno življenje. Spoznal je ženo, ki je bila takrat študentka prava, on pa košarkar brez zagotovljene službe. Poročila sta se. V iskanju službe je šel na Kovinsko, a so ga zavrnili. Potem je tast stopil do Pavleta Laha. Naslednji dan je imel zdravniški pregled, dan zatem je že začel delati. “Pavle Lah. To je vrhunski človek,” pove s spoštovanjem. Ajdovščina mu ni dala samo dresa, dala mu je temelje za nadaljne življenje.“Rojen sem v Bosni, ampak moje drugo rojstno mesto je Ajdovščina,” opisuje občutek, da se je tukaj ponovno rodil.

O velikanih košarke, ne govori kot navijač, ampak kot nekdo, ki je z nekaterimi igral, druge pa gledal od blizu. Zanj je bil na vrhu Mirza Delibašić. Za njim omeni Dražena Dalipagića, igralca, ki ga opiše kot “tako igračino, da ne moreš verjeti”, predvsem zaradi tistega znamenitega dvojnega skoka. “Vrgel se je na šut, ti si mu šel na banano, on je šel še dvajset centimetrov višje,” pravi. Posebej izpostavi tudi Dina Rađo, ki mu je bil po značaju in igri bližje kot Toni Kukoč, za katerega pove, da mu nikoli ni bil posebej pri srcu, prav tako se mu tudi Dražen Petrović “nikoli ni dopadel.”Od Slovencev ne gre mimo Iva Daneva, v današnjem času pa mu je všeč Goran Dragić in zanj izbere drugačen ton. “To je persona. Srce,” reče. Spoštovanje ima do talenta, še večje spoštovanje pa do karakterja.

Ko začne debato o današnji košarki, se ton spremeni. Ni več anekdot, ni več nostalgije, ampak precej bolj realen pogled. “Prva stvar je dvorana in mi dvorane nimamo” pove jasno. Brez pogojev ni resnega dela. Če nimaš infrastrukture, je vse ostalo improvizacija. Treningi se selijo in razvoj je omejen. Tu se po njegovem začne in konča veliko zgodb manjših klubov. Potem pride vprašanje kadra.“Zdaj imaš 80 procentov tujcev. To vodi samo v propad,” ponovi večkrat. Ne govori iz sovraštva, saj sam zase pove: “Jaz sem tujec.” Razlika je po njegovem v motivu. Pravi, da je sam igral za denar, a vedno z dušo  Igralci, ki pridejo za denar, gredo naprej ob prvi boljši ponudbi. “Nakup 90 procentov ekipe, to zame ni košarka,” saj zanj klub brez domačih fantov nima identitete.

Po drugi strani pa je “Utopija, da bomo od stotih mulcev imeli deset vrhunskih. Če dobimo dva Petroviča (nanašajoč se na Domna Petroviča, ki je bil nedavno najbolje ocenjen košarkar v slovenskem državnem prvenstvu)  je uspeh,” pove. Ampak problem pride kasneje. “Ko pride do 18, 19 let, ima ambicijo iti više. Kako ga boš zadržal v tretji ligi? Težko.” In tu vidi realnost manjših klubov. Denar je naslednja tema. “Na koncu se vse obrne na denar, saj danes živimo v kapitalizmu.” Ne skriva, da je realnost drugačna kot v njegovih časih. Moti ga predvsem razlika. “Ne moreš imeti enega, ki ima 5000, in drugega, ki ima 500.” Takšne razlike po njegovem razbijejo odnose v garderobi in občutek ekipe.

Najbolj neposreden je pri mladih. “Danes ne more ratati noben,” reče provokativno. Govori o času preživetem na telefonih, o NBA showu, o iluziji, da je pot do vrha hitra in enostavna. “Vsi mislijo, da bodo šli v Ameriko.” Danes vidi vse več kalkulacij in manj potrpežljivosti.

In potem se vrne k osnovi. “Košarka je kolektivna igra. Pet na pet.” To je njegova poenostavljena, a zelo jasna filozofija. Ne govori o analitiki ali modernih trendih, govori o odnosu, o pripadnosti in o tem, da mora ekipa dihati skupaj. Brez tega, pravi, je vse samo na papirju.

Njegov pogled ni analitičen, je izkušnja človeka, ki je igral v sistemu, kjer je moral najprej dokazati karakter. In tu se njegov krog zapre. Od fanta, ki v začetku kariere ni smel pogledati na koš, do človeka, ki danes gleda (vse) tekme. In ko v dvorani pogleda pod strop (dvorane, ki je nimamo), tam vidi svoj dres.“Nisem vedel nič,” pove o časti, ki mu je pripadla. Sedel je na tekmi, ko so ga poklicali in šele takrat je videl, kaj se dogaja. Presenečen. Malo mu je bilo tudi nerodno, doda. Dres pod stropom ni nagrada za število točk, je znak, da je tukaj pustil pečat in da je postal del kraja, kar je preprosta potrditev vsega, kar je govoril o pripadnosti.

* Naslovna fotografija: Klavdij Blažko    

* Intervju je bil prvotno objavljen v marčevski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina    

Deli Nazaj