Rodil se je 1. julija 1924 v dobro stoječi kmečki družini (Matevževih po domače) v Dolenjah, v župniji Planina pri Ajdovščini. V družini se je rodilo osem otrok, ki so bili deležni dobre krščanske vzgoje. Do župnijske cerkve so imeli po strmi poti pol ure hoda. Emil je rad hodil k maši tudi ob delavnikih in že majhen je začel ministrirati. Doma si je tudi napravil oltarček in na njem maševal. Osnovno šolo je hodil štiri leta na Planino. Leta 1936 je odšel v Gorico, kjer je končal pripravljalnico za nižjo gimnazijo. Šolanje je nadaljeval v Malem semenišču in obiskoval nižjo in višjo gimnazijo. V semenišču se je zelo dobro počutil. Vse skozi je gojil željo, da postane duhovnik. Pisal je tudi dnevnik z naslovom Moj dnevnik. Vanj je zapisal misli semeniškega spirituala in svoje sklepe o napredovanju v krepostih. Med drugim je zapisal: »Človek nič ne napravi, če nima resne volje premagati vseh ovir. Tudi če so majhne, se brez volje in brez reda ne premagajo. Hočem prositi Jezusa za malo resne volje, da bom v takih mrtvih dneh, kaj več naredil za svoj umski in duševni napredek. Naša dejanja in naše delo bo obrodilo obilo sadu, samo potem, ko bomo mi prej trpeli.« Tako se je Bogoslovec Emil nevede pripravljal na svoje mučeniško poslanstvo.

Med drugo svetovno vojno je globoko verna Ketejeva družina materialno podpirala partizane. Ni se pa mogla strinjati z gibanjem, ki so ga vodili komunisti pod krinko osvobodilne fronte. Komunistom ni bilo po volji, da je šel sin Emil v semenišče. Iz vseh okoliščin se da sklepati, da so načrtovali njegov umor. V okolici so imeli svoj štab, po vaseh pa svoje zaupnike. 

Družino Kete so strogo nadzirali. Ko so prišli partizani, da mobilizirajo starejšega sina Jožeta, je se je ta pravočasno rešil skozi klet v smeri Vipave, se umaknil v Italijo in pozneje v Ameriko. Tedaj so prijeli očeta Jožeta, ga odgnali na Planino in naprej v partizanski štab v Vrtovče. Tam so ga zasliševali in mu grozili. Neka žena iz te vasi, ki je dobro poznala Ketejevo družino, je posredovala zanj, da so ga spustili domov. Ni se upal povedati, kako so ravnali z njim. Doma je začel bolehati. Novembra 1944 je oče, ki ga je Emil zelo spoštoval, na smrt zbolel. Emil je, kljub svarilom sošolcev naj se ne poda na nevarno pot, hotel še enkrat videti umirajočega očeta in prišel domov na obisk. Doma je bil tri dni in se še pred očetovo smrtjo peš vračal v semenišče. Oče je umrl 14. novembra 1944.

Med Osekom in Šempasom so partizani nadzirali cesto proti Gorici. Ko je prišel na mesto, do mostu pod Osekom, sta ga ustavili dve oboroženi ženski in povprašali po dokumentih, ko jima jih je pokazal sta dejali: ravno pravi si. Izročili sta ga dvema partizanoma, ki sta ga odgnala do hiše, kjer je živela Paula Ferfolja. Pohvalila sta se ji, da imata zunaj nekega farja. Ko sta povedala njegovo ime, je Paula spoznala, da je to brat njene snahe Angele. Emila so potem nato odpeljali in zaprli v nek prašičji hlev, kjer je bil več dni. Stražil ga je terenec.

Emil je bil odločen, zvest v svojo življenjsko usmeritev. Pripravljen je bil ostati zvest, tudi za ceno svojega življenja. Poznal je mučence komunistične revolucije v Mehiki, Španiji, Ukrajini in drugod. Tudi sam je bil pripravljen na podobno smrt. Kot je zapisal v svoj dnevnik, kaj mi morejo, če me usmrtijo, moje zadnje besede bodo: Živel Kristus Kralj!

Točen dan smrti ni znan. Po nekaterih virih je to 26. novembra 1944, ko so ga odgnali proti jugu nekaj kilometrov od Šempasa, kjer so ga v gozdu, ki se imenuje Ovči plac in je last Bovconovih iz Oseka, umorili. Ob nasilni smrti je imel dvajset let in nekaj mesecev. Kasneje so Bovconovi med delom v svojem gozdu našli njegovo golo telo, zavito v platno, ki je bilo že močno obžrto od lisic. Zaradi strahu so ga zakopali na istem mestu.

Ko so domači čez nekaj dni previdno, a zaman poizvedovali, kaj je z Emilom, jih je sorodnica iz Šempasa, Pavla obvestila, kaj se je z njim dogajalo. Domači se v strahu, da se še drugim kaj podobnega ne zgodi o Emilu niso upali govoriti. Mati pa si je srčno želela, da bi bil sin pokopan v blagoslovljeni zemlji. Želja se je uresničila leta 1948. Po posredovanju sorodnice iz Šempasa so izvedeli, kje približno je bil ubit in zakopan. Na pot, da poiščejo Emilov grob, so se s kolesi podali brat Florijan sestri Ivanka in Angela ter Pavlin mož Jože. To se je zgodilo ravno med velikim političnim mitingom na Okroglici, ki je samo nekaj kilometrov stran od Ovčjega placa.

Zbrali so posmrtne ostanke v vrečo in so šli po stranski poti na dom sestre Angele na Vrh nad Branikom. Tam so jih imeli dva dni v kleti. Pripravili so majhen zaboj, vanj položili Emilove posmrtne ostanke in jih pokopali na pokopališču v Braniku v grob, kjer so bili pokopani stari starši svaka. Grob je v večernih urah blagoslovil župnik v Braniku. Ker so še vedno bili na preži obveščevalci komunističnega režima, si ga v domačem kraju niso upali pokopati. Sestra Ivanka je šele po več letih poskrbela, da ima spominsko ploščo na zidu ob grobu, kamor so shranili njegove posmrtne ostanke.

Emila Keteja, popolnoma nedolžno žrtev brezbožnega komunizma so ubili samo zato, ker je bil sin zavedne slovenske družine in se je pripravljal na duhovniški poklic. Bil je nedolžna žrtev tedanjih razmer. V ničemer se ni pregrešil, ničesar mu niso mogli očitati. To je pred smrtjo priznal tudi komunistični terenec, ki ga je dal ubiti.

Danes še vedno mnogi nedolžno pobiti ležijo po vseh mogočih mestih naše domovine. Samo mislimo si lahko, kako potrpežljivo čakajo, da tudi mi z njimi najdemo svoj mir. Čeprav ne moremo razumeti, kaj vse so bili pripravljeni predstaviti nekateri naši predniki v imenu revolucije in lažne svobode, pa smo lahko ponosni na naše mučence, ki so tudi za ceno življenja ostali zvesti veri in Bogu. Njih ne moremo in ne smemo pozabiti! Podobna usoda bi doletela tudi Emilovega rojaka bogoslovca Antona Štrancarja z Planine, če se ne bi pravočasno umaknil v Goriško semenišče. Ko je bil doma na obisku, je prišel zvečer k njemu domači terenec in ga hotel silo odgnati na partizansko komando. Anton se je temu uprl, rekoč: "Ustreli me tukaj, s tabo pa ne grem." Terenec, ki ga je dobro poznal, je popustil in ukazal, naj čim prej izgine, da ga naslednja patrulja ne ulovi. G. Anton je pozneje postal uspešen duhovnik in je veliko dobrega naredil, zlasti v župniji v Tolminu in v župniji Podnanos. Večkrat je povedal, kako se je v težavah pri obnovah cerkev priporočal pokojnemu Emilu in vedno je bil uslišan.

Še bolj duhovno rodoviten pa lahko postane tudi mučenec Emil Kete, če se bomo dovolj potrudili. To je sedaj odvisno od nas. V Ljubljani se je za mučenca Emila Kete 10.4.2026 darovala petindvajseta od tridesetih maš, ki jih pripravlja pobuda Vseposvojitev in bodo na trideset zaporednih prvih petkov darovane za slovenske mučence, žrtve totalitarnega nasilja, ki so v postopku za beatifikacijo.  V župniji Šempas – Osek, kjer je bil umorjen, se za njegovo beatifikacijo in priprošnjo zbirajo vsaj dvakrat letno. Na nedeljo Dobrega pastirja ob 15- ih (ki bo letos 26.aprila) in blizu časa njegovega prijetja, 11. novembra ob dveh popoldne.

Pridružimo se, molimo in se mučencu priporočajmo!

* Vir in fotografija: Silva Kobal    

Deli Nazaj