V mesecu juniju, ko vsaj malo zadiši po morju ali pa se mi tako samo zdi, me vedno začne dajati nostalgija. Predvsem ti konci in novi začetki – to mi povzroča kanček nemira in posebne metuljčke v trebuhu, ki si jih še pri 41 letih ne znam razložiti. Od nekje oktobra do konca meseca maja sem ok, nato pa se začne. Najprej se moram vsako leto posloviti od otrok in staršev in čakati, kam me bo usoda v obliki ravnateljice ali pedagoške vodje dodelila naslednje leto. In predvsem – s kom si bom to usodo delila. To je velikokrat bolj pomembno, kot kakšen avto ali hišo imaš. Ker si s to osebo enostavno deliš več kot s svojim partnerjem. Če tega poklica ne opravljaš, ne moreš razumeti, kako pomembna je ta oseba v tvojem življenju. Sama sem neskončno hvaležna za vse moje pomočnice, s katerimi sem si delila šolska leta. Namreč, ne deliš si samo dela, otrok in staršev. Deliš sebe, svoje strahove, dobre in slabe trenutke, dneve za pozabo in zmage, ki ti vse dneve za pozabo izbrišejo.

Zanimivo je, da sem tako doživljala tudi svoje šolanje. Nikoli nisem marala meseca septembra – vedno me je dajala neka tesnoba pred novim začetkom. Kljub temu, da sem bila dobra učenka in dijakinja, da sem imela čudovite sošolce, učitelje in kasneje profesorje, me je po 15. avgustu začelo stiskati v grlu, ritem srca se je pospešil, v trebuhu pa se je pretakalo na milijone majhnih živali, ki niti ponoči niso mirovale. Ali pa so takrat dobile nov zagon in moč. Premišljevanje, predstavljanje in moja domišljija, ki nima ne konca ne kraja, je pač naredila svoje. Noči so bile kratke in neprespane, počitnice pa sem si po svoji krivdi skrajšala za skoraj dva tedna. Najhuje je bilo prav zadnji dan, 31. avgusta, ko je po licih pritekla tudi kakšna solza. Ali več njih. Seveda sem te občutke reševala sama, saj se je še meni zdelo vse skupaj absurdno. Kdo bi me potemtakem lahko sploh razumel?!

Vsi ti občutki so čudežno izginili, ko sem postala študentka in, kot vemo se študijsko leto začenja z mesecem oktobrom. Nov svet, res. Ves stres in slabi občutki so tekom študija izginili. Sploh ni bilo težko začeti novega študijskega leta, niti ga končati. Ker sem bila zelo »pridna« študentka in sem vse izpite spucala v prvo, sem imela do novega študijskega leta cele tri mesece brezskrbnega uživanja. Poleg študentskega dela, seveda. V bistvu sem komaj čakala, da gremo nazaj na obalo v naše študentsko stanovanje in skupaj s cimri ušpičimo še kakšno za povrhu. Lepi spomini. A ker lepo hitro mine, je prišel čas za streznitev…

Zaposlila sem se kot vzgojiteljica predšolskih otrok in spet »padla« v šolski koledar. Kar je s seboj prineslo isto tesnobo, kot sem jo občutila med šolanjem. S tem, da so se ti občutki še bolj poglobili in dobili nove razsežnosti. Vsako leto nova skupina. Novi različno stari otroci, novi starši in z njimi nova, meni neznana pričakovanja. Nova sodelavka, ki jo do takrat še niti srečala nisem. Kaj šele poznala. Novo dokazovanje, da sem vredena zaupanja in da strokovno opravljam svoje delo.

Nekega poletja, ko smo se z družino vozili po južni Italiji, je na radiu odzvanjala pesem »Wake me up when september ends«, skupine Green Day (prevod – zbudi me, ko se september konča). No, če bi me člani te skupine poznali, bi ta pesem nastala zaradi mene. Preprosto zame.

V zadnjih letih sem zelo veliko delala sama s sabo (vem, da je to že znucan citat in tudi sama ga ne maram, zato sem ga malo spremenila, a vendar…). Odkrivala sem, zakaj sem taka, kot sem. Zakaj se stvari v mojem življenju razvijajo, kot se? Zakaj me mučijo novi začetki in se težko poslavljam? V bistvu je težava v meni. Ker moram imeti vse pod nadzorom. Ker mora biti vse popolno. Ker rada vem, kam grem in zakaj. Ker sem rada obkrožena s preverjenimi ljudmi, ki jim neskončno in do konca zaupam. Ker ne znam drugače.

Pa me je življenje samo pripeljalo do tega, da sem morala začeti drugače… Živeti. Delati. Razmišljati. Doživljati. Ravnati. Celo jesti in spati. Ko sem končno razumela in dojela, se je kolesje začelo vrteti drugače, drugam, po svoje. Ko sem spustila, sem dobila vse tisto, kar sem takrat rabila in potrebovala. In vem, da je bilo to vse z namenom, da me še pravočasno ustavi in nauči.

Danes mi metuljčki še vedno poskakujejo, a manj pogosto in na manjših trampolinih. Še vedno sem jaz jaz – takšna pač sem. A ne dovolim več, da me prevzamejo in mi kratijo sedanjost zaradi nečesa, kar bo (če bo!) v prihodnosti. Zagotovo vem, da bo vse dobro, ker v to enostavno verjamem. In si to zaslužim. Zato zdaj preprosto – uživ(i)am. Do konca. Tudi po 15. avgustu.

Zapis posvečam vsem vzgojiteljem, učiteljem, profesorjem in strokovnim delavcem v vzgojno-izobraževalnih ustanovah ter učencem in dijakom, ki se prepoznajo v moji zgodbi. Zaslužimo si lepo, brezskrbno poletje.

* Kolumna je bila prvotno objavljena v junijski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina      

Deli Nazaj