Občutki in vtisi vseh, ki so se v teh treh dneh pridružili Slovenski zamejski skavtski organizaciji (SZSO) v Dolenjah pri Ajdovščini, so bili izredno pozitivni. “Hvala, da smo lahko zoped začutili to veliko skavtsko družino!”, so bile večkrat slišane besede, ki so jih uporabljali udeleženci ob izrekanju čestitk organizatorjem, pa tudi to, da so bila občutja “res podobna tistim na prvem zamejskem jamboree-ju!”. Dogodek je dokaz, da je skavtizem v zamejstvu še vedno “živ in žilav”.
Jamboree v številkah
Pri info točki so imeli prostovoljci te dni veliko dela, saj so se stalno vrstili raznorazni obiskovalci: od tistih, ki so prišli z družino in taborili za obe noči, vse do tistih, ki so na taborni prostor prišli za kako uro. Organizatorji so si obetali preko 500 obiskov, a so bila pričakovanja krepko prekoračena, saj se je na velikem travniku v objemu reke Vipave in njenega pritoka, zvrstilo vse skupaj 655 oseb. Od teh je bilo 154 otrok in mladih med 8 in 21 letom, aktivnih članov organizacije, in 40 njihovih voditeljev. Ne tabori vej, ne skupni dogodek pa ne bi bili izvedljivi brez skavtskih in neskavtskih pomočnikov, teh je bilo 41. Koga pa se najde med ostalimi 420 udeleženci? Odrasle skavte, nekdanje skavte vseh generacij, pa številne starše, prijatelje, vse do najmlajših otrok in dojenčkov, ki so uživali ob spontani igri v naravi in v reki. In če so za VV, IV in RP poskrbele kuhinje posameznih podtaborov, je za preostalih 420 obiskovalcev in 41 pomočnikov kuhala druga kuhinja. V 6 obrokih se je tako v tej kuhinji skuhalo in pojedlo 59 kg pašte, 20 kg riža, namazalo 54 štruc kruha, popilo 60 l kave in 90 l čaja, vse to začinjeno z eno tono nasmehov in enim milijonom objemov.
Na taboru se je oglasilo skupno 12 novinarjev in snemalcev, o našem dogodku pa se je govorilo in pisalo vsaj v 14 medijih. Za vso pozornost, iskrena zahvala!
Zadnjemu dvigu zastav in glavnemu zboru, je sledil uraden del s pozdravom deželnih načelnikov SZSO, Alenke Cergol - Zgovorne vidre in Simona Petra Lebana - Bistrookega gamsa, ki sta se zahvalila prav vsem, ki so oblikovali 6. slovenski zamejski skavtski jamboree: odraslim skavtom za prenesene vrednote, delo in trud pri gradnji organizacije, vsem gostom za plodno sodelovanje, ki bogati vse, vsem voditeljem in pomočnikom, ki so ustvarili nepozaben dogodek, pa tudi vsem članom, ki so aktivno preživeli svoj čas na taborjenju: “Moč skavtizma je prav v tem; ne gre za konservacijo, temveč za aktualizacijo vzgojnega predloga in intuicije, ki si jo je Robert Stephenson Smyth, Lord Baden Powell, zamislil v točno določenem okolju in zgodovinskem kontekstu, vendar se je zaradi svoje vzgojne moči znala razširiti po celem svetu, med vse narode in ljudi. Poklicanost k sreči in vzgoja aktivnih državljanov, ki znajo stati za svojimi svobodnimi in odgovornimi izbirami sta univerzalna cilja.”
Sledili so pozdravi gostov: prvi med temi je bil državni načelnik Združenja slovenskih katoliških skavtov in skavtinj Nejc Kurbus, ki se je spomnil skupnih trenutkov, preživetih s slovenskimi skavti iz Italije, in lekcije, ki se je je od zamejskih skavtov naučil: domovina ni samo stvar zemljevida, temveč tega, kar nosiš v srcu in dokazuješ vsak dan; brate skavte in sestre skavtinje je povabil, naj ljubezen, ki smo se je naučili živeti na taboru, ponesemo tudi domov, med prijatelje, v družine, v svoj kraj. Stefano Barbieri, deželni načelnik italijanskih katoliških skavtov AGESCI, se je spomnil podobne poti, ki so jo Agesci preživeli v istih letih, ko so združevali moško in žensko organizacijo ter prinesel tudi svoj izkušnjo življenja v dvojezičnem italijansko-furlanskem okolju ter poudaril pomen konfrontacije z drugim, ki vsakega bogati. Irina Bezin, starosta Rodu modrega vala, je poudarila, da delujeta organizaciji na istem območju in se soočata s podobnimi izzivi, a si ob tem delita tudi marsikatero vrednoto in poslanstvo: ob lepih željah, si tudi sama nadeja bodočih stikov.
Uspešno izvedeni tabori vej IV in VV, RP pa na pot!
A nedeljsko dogajanje je zaznamovalo tudi zaključevanje taborov enot. Volčiči in volkuljice so se od Kekčeve dežele in koče v Gojačah poslovili že v zgodnjih jutranjih urah. Izvidniki in vodnice so sicer svoje šotore pospravili že zjutraj, po skupnem spustu zastav na središčnem dogajalnem prostoru, pa so se vrnili na svoj podtabor in s slovesnim spustom zastave ter pesmijo slovesa zaobjeli dva tedna bivanja v naravi, enkratnih dogodivščin in novih prijateljstev. Veliki nahrbtniki, s katerimi so se že ob večernih urah podali proti domu, pa zagotovo niso bili polni le umazanega perila, a predvsem nepozabnih spominov!
Voditelji in klanovci so večer preživeli ob pospravljanju, večernem sproščenem druženju in proslavljanju uspelega skupnega dogodka. A kot vedo vsi roverji in popotnice: ko prideš do cilja, je to le izhodišče za nov korak. Že v ponedeljek 10. avgusta je 29 mladih med 16 in 21 letom z 8 voditelji stopilo na pot proti Trstu. Na cilju bodo predstavnikom slovenskih organizacij v zamejstvu predali prav posebno pismo za bodočnost.
* Vir in fotografija: SZSO
Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podprete
Nazaj
