Zmeren tempo nas je nato pripeljal do slikovitih gorskih jezer Laghi d’Olbe ter majhne kapelice, povezane s spominom na nekdanji, danes uničeni Rifugio Laghi d’Olbe. Višje, kot smo se vzpenjali, več jezerc smo videli pod nami, ob poti pa tudi ostanke vojaških položajev iz časa prve svetovne vojne. Čakal nas je še zadnji del – greben proti našemu vrhu Monte Lastroni. Čeprav je vrh s križem majhen in precej izpostavljen, smo se na njem kar dolgo zadržali ter občudovali izjemne razglede: mogočno Peralbo, cilj našega lanskega pohoda, Dolomite z Marmolado, avstrijske gore ter slovenske in zahodne italijanske Julijce. Pred nami se je razprostiral tudi glavni karnijski greben, po katerem v velikem delu poteka meja med Italijo in Avstrijo.

Po skupinski fotografiji je sledil spust z vrha, nato pa še tradicionalni krst pohodnikov, ki so se z našim društvom prvič odpravili na pohod. Vedno smo veseli vseh »starih« in novih pohodnikov, ki nam zaupate ter z nami raziskujete naravo in osvajate vrhove. Po ponovno kar strmem spustu smo tik nad Sappado prišli do Rifugio Monte Ferro, ki leži na zelo lepem panoramskem razgledu na dolino in okoliške vrhove.

Marsikdo je sklenil, da se bo na Monte Lastroni še vrnil s svojimi domačimi in prijatelji. Turo je mogoče nekoliko skrajšati in začeti v dolini Val Sesis, proti izviru reke Piave, pri Baiti Rododendro. Tudi od tam je pot strma, vendar nekoliko krajša.

Za varen obisk takšnih poti so pomembni primerna telesna pripravljenost, ustrezna planinska oprema, prilagojen tempo skupini ter spremljanje vremenskih in razmer na poti. Še pomembneje pa je, da v gore hodimo premišljeno, z medsebojnim zaupanjem in zavedanjem, da cilj ni le osvojeni vrh, temveč tudi varna pot nazaj v dolino.

Vodniki: Tomi in Anja Klančnik, Petra Fučka, Tatjana Velkova; ter šofer Miklavž. 

* Vir in fotografija: Anja Klančnik    

Deli Nazaj