Peter Podgornik se je rodil leta 1958 v Vrtovinu v Vipavski dolini. Z domačega praga je pogled zajemal rob Trnovskega gozda in domači hrib Kucelj. Želja, da bi pogledal čez rob, je postajala vedno večja in v četrtem razredu je premagala stroga šolska pravila. Šolski izlet si je s prijatelji podaljšal do Kuclja in nasitil svoj mladi raziskovalni duh, učiteljem pa seveda dvignil lase. Želja, ki ga je že takrat gnala gledati čez rob, se je pozneje v življenju še večkrat pojavila, le cilji so rasli. V njegovi družini so bile že od nekdaj generacije lovcev in ljubiteljev narave. V gore je najprej začel zahajati z lovci, kmalu pa je zavil na planinske steze in v nizke stene pod robom Trnovskega gozda. Leta 1975 je z bratoma Pavlom in Rudijem prehodil polovico planinske transverzale ter opravil prve vzpone v nizkih stenah nad domačo dolino. To so bili vzponi s skromno opremo, saj je za plezanje zadoščala vrv za vezanje živine z domače kmetije. S Pavlom sta kmalu spoznala vrhove v zimskem času in se udeležila alpinistične šole pri PD Nova Gorica, ki je takrat oživljala alpinizem na Goriškem. Uspešno sta opravila vse obveznosti in iz domačih stenic zašla v Julijce. Leta '77 sta postala alpinista, nedolgo zatem še alpinistična inštruktorja. V tem obdobju sta živela za alpinizem in postala gonilna sila primorskega alpinizma. V začetku osemdesetih sta predstavlja eno najboljših navez pri nas. Izbirala sta si nedotaknjene kotičke najvišjih in najstrmejših primorskih sten. Stene v Posočju in stranskih dolinah so bile do takrat precej neznane. Drznim lovskim prehodom in redkim klasičnim smerem sta dodala direktne in markantne smeri, ki še danes vzbujajo spoštovanje. Dobro poznamo Sivi ideal v Jerebici, Smer mladosti v Vršacu, Novogoriško v Loški steni - seznam takšnih smeri je dolg. Z intenzivnim plezanjem sta v tem delu Julijcev odkrila številne stene in s tem postala njihova dobra poznavalca. Klub skromnim začetkom z doma izdelano in predelano opremo sta ob neizmerni želji po doživetjih gojila alpinizem na visoki ravni. Kmalu so na vrsto prišli visoki vrhovi Alp in nazadnje Himalaja.

Leta 1981 sta se udeležila jugoslovanske odprave v južno steno Lotseja. Gora je Petru vzela del prstov, želje po novih doživetjih pa ne. Že naslednje leto sta s Pavlom uresničila skupno željo, ki je že štiri leta tlela v srcih - to je bila prvenstvena smer v južni steni Aconcague. Devet dni plezanja v alpskem slogu je bilo dejanje, ki je močno odmevalo v alpinističnem svetu. Temu uspehu je sledila huda izguba, ko je brat dvojček s soplezalko ostal v steni Malega Koritniškega Mangarta. Izguba je bolela, vendar je Peter nadaljeval s plezanjem še za brata, v spomin pa je več let vztrajno organiziral tabor pod Malim Koritniškim Mangartom, ki je postal tradicionalen in privabljal plezalce iz vse Slovenije. V naslednjih letih je plezal z domačimi in tujimi soplezalci, največkrat pa se je navezal na vrv s Pavletom Kozjekom, Filipom Bencetom, Alojzom Fonom - Huljom in soplezalci iz domačega odseka. Aconcagui so sledile številne druge odprave. Bil je na ogledni odpravi pod Kangčendzengo, kjer je pozneje sodeloval pri prvem pristopu na Jalung Kang. Dvakrat je obiskal nedotaknjene vrhove Grenlandije. Plezal je v granitnih vertikalah Yosemitov. V Cerro Torreju je kljuboval muhastemu vremenu in si skupaj s prijatelji prigaral Peklensko diretisimo. Po tej avanturi se je v Patagonijo še vrnil. Preplezal je novo smer v vzhodni steni Fortalezze, v Cerro Adele pa se je čez novo smer podal kar sam, potem ko sta pod južno steno Aconcague s Pavletom Kozjekom obrnila zaradi pljučnice slednjega. V Cerro Torreju je nato še dvakrat poskušal s prvenstveno v južni steni. Smer so pozneje dokončali drugi plezalci. Kot vsak nadpovprečno aktiven človek je tudi Peter naletel na poškodbe. Njegov vzpon z berglami na Kilimandžaro, potem ko si je na vrhuncu plezalne forme pri delu zlomil nogo, nam pove vse o tem, kako je takšne neprijetnosti premagoval. Vedno je sledila vrnitev v stene in nastajale so nove, številne prvenstvene smeri. V svoji karieri je preplezal vsaj 1700 smeri, od tega skoraj 200 prvenstvenih, ki jih pleza še danes. Peter je živel in še vedno živi za plezanje. Na njegovi poti ga spremlja žena Slavica, s katero sta obdelala številne skalne smeri v Alpah, Severni Ameriki, Dalmaciji in še kje, obenem pa ljubeče skrbita za hčerko Saro.

Petrov odnos do alpinizma ni omejen le na plezanje. Alpnizem vidi precej širše. Komaj je začel plezati, je bila na domačem društvu že potreba po vzgoji novih kadrov in ni bilo druge, kot poprijeti za delo. Skupaj z ostalimi člani alpinističnega odseka je znova zagnal alpinizem na Goriškem in ga nato vzdrževal na visoki ravni. Alpinistični odsek Nova Gorica je več let tudi vodil. Zavedal se je pomena vzgoje in sodeloval na tečajih doma in po drugih republikah nekdanje domovine. Aktiven je bil tudi na športoplezalnem področju. S pojavom prvih tekem je dve organiziral, več let pa je deloval kot sodnik. V zgodnjih osemdesetih se je spoznal z reševalno dejavnostjo. Njegovo poznavanje najtežjih sten in sposobnost gibanja v njih sta ga že leta 1982 pripeljala v vrste Bovške GRS. Slabih dvajset let pozneje je pod njegovim vodstvom pri civilni zaščiti v Novi Gorici začela delovati enota za hitre reševalne intervencije, ki skrbi za hitro pomoč na težko dostopnih terenih Goriške.

Literatura je nepogrešljiv del alpinizma in Peter se tega zagotovo zaveda. Sodeloval je pri izdelavi prvih plezalnih vodnikov po stenah nad Mangartskimi jezeri in pri Sidartinem dvojezičnem plezalnem vodniku po teh stenah. Sodeloval je pri izdelavi plezalnega vodnika Alpine Ice italijanske založbe Versante sud po izbranih slapovih čez celotno verigo Alp, za katerega je zbral podatke o slovenskih slapovih. Pomagal je pri izdelavi filma in knjige o odpravi v južno steno Lotseja avtorice Dušice Kunaver, pri izdelavi uspešne knjige in projekcije himalajca in zdravnika dr. Jožeta Andlovica, pri izdelavi knjige pokojnega prijatelja in soplezalca Pavleta Kozjeka Življenje alpinista. Redno prireja predavanja in razstave. Pogosto lahko vidimo tudi njegove videoposnetke, ki so nastajali skozi vsa leta aktivnosti. Zadnja leta orje ledino pri izdelavi baze podatkov, ki zajema vse preplezane smeri na primorski strani Julijcev. Urejanje spletnega vodnika Primorske stene je delo, ki zahteva ogromno časa in komunikacije z alpinisti različnih generacij. Zbirka je že zelo obsežna, ugank in dela na tem spletnem mestu pa zaenkrat še ne bo zmanjkalo. Priljubljenost vodnika se med slovenskimi plezalci iz dneva v dan veča. Na račun vodnika Primorske stene je nastala že marsikatera prva ponovitev ali prvenstvena smer, zagotovo pa alpnistom pomaga zaviti iz najbolj obljudenih sten v mirnejše kotičke. Poleg čisto praktične vrednosti vodnik razkriva tudi skrivnostno zgodovino alpinističnega dogajanja v tem predelu Julijcev. Svoje bogato znanje o alpinizmu Peter podaja naprej naši in prihodnjim generacijam alpinistov.

 

* Besedilo: Mitja Filipič

* Besedilo je bilo prvotno objavljeno na spletni strani Planinske zveze Slovenije

* Fotografije: arhiv Petra Podgornika