V sredo in četrtek je v Ajdovščini potekala prva W SPORT športna marketinška konferenca, že dan kasneje pa je bil šport znova v središču pozornosti. Tokrat so na svoj račun prišli tisti, ki so v letu 2022 dosegli športne dosežke s katerimi so prislužili bronasto, srebrno ali pa zlato priznanje Športne zveze Ajdovščina. Tradicionalen dogodek sta na odru povezovala Ana Štokelj in Sandi Škvarč, za glasbeni točki pa je poskrbel Mitja Sajovic - Sayko.

Dogodek sta s svojima nagovoroma pričela predsednik Športne zveze Ajdovščina Miloš Popović in podžupan Občine Ajdovščina Matjaž Bajec. Slednji je izpostavil, da je ponudba športnih dejavnosti raznolika in namenjena različnim generacijam. Domača društva, člani ajdovske športne zveze, v katero je vključenih preko 50 članic, negujejo tako individualne kot kolektivne športe, rekreativne dejavnosti ter tudi tehnične športne panoge … »Krovna športna organizacija je tudi odlična zastopnica ajdovskih športnikov pri pogovorih z občino pri načrtovanju razvoja športnih dejavnosti, sodelovanje obeh ustanov je zelo dobro, občina bo tudi v prihodnje prisluhnila zvezi in skupaj z njo pripravljala program razvoja športno-rekreativnih dejavnosti v občini,« je pri svojem nagovoru še izpostavil podžupan Matjaž Bajec.

Obiskovalcev polna Dvorana Prve slovenske vlade pa je nato zaploskala številnim prejemnikom nagrad, tako tistim, ki so šele na začetku svoje športne poti kot tudi tistim, ki se s športom ukvarjajo že vrsto let. Najprej so bile podeljene nagrade (9) za pomembne športne dosežke, nato pa so na vrsto prišla priznanja. Največ je bilo seveda bronastih (36) in srebrnih (22) priznanj, tri pa so bile zlate. Za izjemne športne dosežke, ki so odmevali tudi na mednarodnih prizoriščih, so si jih prislužili alpska smučarka Andreja Slokar, rokometašica Maja Svetik in lokostrelec Dejan Fabčič.

Vedno pa podelitev nagrad Športne zveze Ajdovščina poskrbi tudi za nagrado, statuo, ki jo prejme nekdo za življensko delo v športu. Letos je ta nagrada romala v rokometne vode, natančneje Branku Lebanu iz Cola. Slednji je bil v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja verjetno najboljši rokometaš iz zlate ajdovske rokometne generacije, kasneje pa se je uspešno prelevil v trenerja tako moških kot ženskih selekcij. Tudi danes je še vedno aktiven, saj skrbi za podmladek ženskega rokometnega kluba Mlinotest.

Več o bogati rokometni karieri Branka Lebana pa si preberite v spodnjih vrsticah, ki jih je pripravil Sandi Škvarč, kot uvod v podelitev najvišjega priznanja domače športne zveze.

Branko Leban:

Ajdovščina je rokometno mesto z bogato zgodovino. Veselje do te atraktivne igre z žogo je v zgodnjih sedemdesetih pljusknilo tudi na obronke Doline, vse do Cola, kjer je tamkajšnjo osnovno šolo obiskoval Branko Leban. Na travniku pod šolo so takrat uredili igrišče iz leša, kjer so učenci igrali med dvema ognjema. Na pobudo učitelja in nekdanjega rokometaša Vojka Stegovca so začeli igrati rokomet in ekipa colske šole je začela nastopati v občinskem tekmovanju. Njen član je postal tudi Branko Leban, ki je, komaj trinajstleten dobil povabilo Pavleta Picininija, da pride na trening v Ajdovščino. In začela se je pisati njegova in tudi zgodba ajdovskega rokometa. Ki traja.

Branko je v članski ekipi takratnega moškega kluba Mlinotest debitiral leta 1974. Pravi razcvet takratne generacije, ki so se ji pridružili tudi igralci iz Nove Gorice, pa se je začel v drugi polovici sedemdesetih z dvakratnim naslovom republiškega prvaka in četrtim mestom na jugoslovanskem prvenstvu. Ajdovščina je postala spoštovanja vredna rokometna sredina.Iz takratnega obdobja, tik pred odprtjem dvorane na Policah, ko se je igralo še na igrišču pred šolo, velja izpostaviti tudi osvojeno republiško prvenstvo brez enega samega poraza.

Branko je bil leta 1976 eden glavnih pobudnikov ustanovitve rokometnega kluba Col, ki je nastal tudi po zaslugi njegovega preboja v Ajdovščino. Na Colu se je prvič seznanil z vlogo trenerja. Sam je kmalu zatem naredil, za tiste čase običajen predah v karieri, saj je oblekel vojško uniformo in postal gardist.

Ajdovska rokometna zgodba je rasla tudi v osemdesetih letih. Zvest ji je ostal kljub ponudbam od drugod. Vzporedno z ajdovsko, pa je rasla tudi rokometna zgodba, katere temelje je pomagal postaviti na Colu. Ampak igrišče pod šolo, ki je v letu, ko je bil ustanovljen klub, dobilo asfaltno prevleko, se je moralo sredi osemdesetih umakniti širitvi šolskega objekta. Kmalu je bilo sicer zgrajeno novo, a se je zgodila menjava generacij in klub je padel v nekajletno mrtvilo. 

Preden se je Branko aktivno vključil v obuditev rokometa na Colu, je naredil še en korak v karieri in oktobra leta 1991 odšel k španski Murcii. Po vrnitvi domov naslednje leto, ko je dopolnil 34 let, je še vztrajal kot igralec, a se je obenem odločneje spogledoval z vlogo trenerja. Kratek odmik iz Ajdovščine so bila tri leta  v Sežani. Prva leta samostojne Slovenije so sicer prinesla nove izzive z vlaganjem v šport in tudi v Ajdovščini so poskusili z angažiranjem tujcev. Kar je bil, kot pravi, dvorezen meč.  

V letih, ko je šla njegova pot aktivnega igralca h koncu in se je odločno podal med trenerje, je leta 1995 ponovno obudil igranje rokometa na Colu. Z najmlajšimi, med katerim je bil najbolj vztrajen in tudi najuspešnejši sin Patrik, ki se je zgodaj povsem zapisal rokometu. Col se je takrat uvrstil v prvo mladinsko ligo, Patrik pa je enega vrhuncev doživel leta 2017 z vpoklicem v reprezentanco, s čimer je na nek način prekosil svojega očeta. Pozneje je s Celjem zaigral tudi v ligi prvakov.  

Nazaj na Col, v obdobje, ko je rokomet že zdavnaj postal dvoranski šport, tu pa so imeli še vedno samo asfaltno igrišče in pozimi trenirali tudi pri sedmih stopinjah pod ničlo. Leta 2003 je bila nazadnje zgrajena šolska telovadnica, ki je sicer ponudila novo priložnost. A zgolj za treninge, saj je premajhna za igranje rokometa. Ta se je pokazal kmalu. Nenazadnje tudi z angažiranjem članske ekipe. Na Colu je bil motivator in idejni vodja ponovnega zagona, v Ajdovščini pa se je spoprijemal še z enim izzivom: vodenjem ženske ekipe, ki se je po izpadu v sezoni 1997-98 pobirala v drugi ligi. Vračanje je bilo dolgotrajno. Na prag prve lige je ekipo pripeljal v sezoni 2008-09. Odločilen korak je nato uspel v naslednji sezoni, po dvanajstih drugoligaških sezonah. Tudi z njegovim pečatom seveda in takrat se je pravzaprav začela sedanja zgodba ŽRK Mlinotest.

Z igrišča je takrat pogled usmeril tudi proti vodstvu kluba.Takratni prvi in glavni cilj je bil seveda zadržanje prvoligaškega statusa. Dolga je bila tudi pot novega vzpona pod slovenski vrh oziroma na evropsko prizorišče. Branko Leban pa se je medtem lotil še enega zahtevnega izziva, sedel je na klop ajdovske moške ekipe. Ta je v sezoni 1995-96 izpadla iz prve lige in novo pot začela v tretjem rangu tekmovanja. V 1. b ligo se je prebila po osmih tretjeligaških sezonah. Vseeno je bil to dober obet na poti vračanja ajdovskega moškega rokometa. Ampak vrnitev je bila kratkotrajna, je pa pomembno, da klub ostaja.

V rokometno dogajanje ostaja vpet tudi Branko Leban, danes ponovno v pogonu Mlinotesta in seveda na Colu. 

* Fotografije: Robert Ferjančič

Deli Nazaj