Športna zveza Ajdovščina je pred kratkim pripravila tradicionalno podelitev priznanj najboljšim športnim dosežkom v letu 2022. Kako ste sami zadovoljni z uspehi ajdovskega športa v letu 2022?

Sam sem zadovoljen že s tem, da se toliko otrok in mladine ukvarja z različnimi športi, tekmovalni dosežki so samo nadgradnja tega.

Če se malce športno izrazimo; kako se je v letu 2022 odrezala Športna zveza Ajdovščina? Ste uspeli pripraviti in izpeljati vse kar ste si zastavili?

Športna zveza Ajdovščina je izpeljala vse zastavljene projekte, če se malo pošalim, edino proračuna za Letni program športa nam ni uspelo dvigniti.

Če ponovimo vprašanje, ki smo ga zastavili Urošu Pintarju, direktorju Zavoda za šport Ajdovščina, kako bi osebno ocenili stanje športa na Ajdovskem, s šolskimi ocenami, od 1 do 5?

Če gledamo z vidika razširjenosti dam petko, je pa dejstvo, da na račun razširjenosti mogoče malo trpi kakovost, torej iz tekmovalnega vidika dam 3.

In če nadaljujemo podobno; na kaj smo lahko upravičeno ponosni in kaj nam še manjka do npr odlične ocene, če poskušamo imeti najvišje cilje?

Če poizkušam odgovoriti na kratko kar se da; ponosni smo lahko na število ljudi, predvsem otrok, ki se ukvarjajo s športom in rekreacijo, na vse športne dosežke, odnosom lokalne skupnosti do športa, ter infrastrukturo, ki jo imamo, moramo pa stremeti k temu, da jo še izboljšamo in nadgradimo. Zelo nam manjka nivo športne kulture (tudi na nacionalnem nivoju),za doseganje najvišjih ciljev pa je potrebna tudi jeklena volja, trdo delo in na koncu bi dodal še finance.

Kot predsednik Športne zveze Ajdovščina kako ste zadovoljni z delovanjem športnih društev in klubov, ki so združeni v vaši zvezi?

Glede na to, da je večina klubov v občini včlanjena v ŠZA moram biti zadovoljen z njihovim delovanjem, sicer pa če oni delajo po svojih najboljših močeh potem je to zame dovolj, vsekakor se pa ne da posploševati, eni delajo bolje, drugi pač slabše, oziroma kolikor so zmožni.

Predvsem nas lahko veseli dejstvo, da se s športom na Ajdovskem ukvarja izjemno veliko število otrok, tako tekmovalno kot tudi le rekreativno. So pogoji, ki jih imajo naši najmlajši dovolj kvalitetni in kakšno, predvsem športno, infrastrukturo bi še potrebovali, da bi bili pogoji za šport še boljši?

Ne vem če lahko odgovorim na splošno, ker je razvejanost športov v občini kar precejšnja, tako imajo eni boljše pogoje, drugi slabše. Verjetno bi si vsi želeli za svoje delovanje čimveč, vendar moramo iti po korakih in potem verjamem, da bomo v prihodnjih letih lahko pogoje za vse še izboljšali. Vsekakor krvavo potrebujemo novo reprezentativno dvorano, ki bi omogočala treninge in nastope klubom, glede na razširjenost nogometa ne bi škodilo imeti še kakšno igrišče z umetno travo (z razsvetljavo), dobrodošle bi bile tudi zunanje površine za šport in rekreacijo, kolesarji bi potrebovali urejene kolesarske »traile«, BMX poligon, Pumptrack, lokostrelci nov, večji urejen poligon, avtomobilisti poligon za vadbo. Verjetno bi še lahko našteval , ampak bodi za zdaj dovolj.

Če ostanemo še malce pri športu mladih, je včasih težava tudi prevelika ambicioznost staršev. Kje je, po vašem mnenju, tista meja, ki se jo mora vsak starš zavedati; meja med pravilno in pretirano spodbudo svojemu otroku, ki se ukvarja s športom?

Meja je pred vrati dvorane, igrišča, poligona. Točno tam in nikjer drugod. Ko starši otroka vpišejo k določeni vadbi bi morali od tam naprej zaupati ljudem, ki s temi otroki delajo. Od tu naprej je njihova naloga samo ta, da otroka spodbujajo v duhu fair-playa. Če tega zaupanja ni in predvsem če otrok ni zadovoljen, naj poizkusi kaj drugega. Nič ni narobe s tem če otrok poizkusi več športov, mogoče je to še boljše za otrokov gibalni razvoj. Tako ali tako je moje mnenje, da otroke mogoče prezgodaj usmerjamo v določene športne panoge. Nič koliko primerov poznamo ko so športniki uspeli, potem ko so zamenjali več športov in se šele pri petnajstih, šestnajstih letih ustalili v določenem športu.

Sicer lahko rečemo, da je ajdovsko gospodarstvo močno in tako ali drugače podpira šport, a dejstvo je, da vsi »trkajo na ista vrata«, vreča denarja pa je takšna kot je. Kakšen bi bil po vašem mnenju pravilen pristop športa do gospodarstva, da bi bilo to sodelovanje boljše ali pa morda močnejše?

Pravilnega pristopa športa do gospodarstva se moramo verjetno še naučiti, pri odnosu gospodarstva do športa bom pa kar kritičen. Prej sem govoril o nivoju športne kulture. Ta se nanaša tudi na odnos gospodarstva do športa. Moje mnenje je, da je vreča denarja, kot ste omenili, dovolj velika, le malo bolj jo je treba razvezati. Ni pošteno do vseh delavcev v športu in rekreaciji, predvsem tistih, ki delajo prostovoljno ali samo za povračilo stroškov in ti so v večini, da je vložek gospodarstva v šport tako majhen. Navsezadnje, velika večina otrok, ki se ukvarja s športom od tega ne bo živela, tako pač je. Bodo pa skozi svoje trenažne procese dobili občutek za red, disciplino in telesno pripravljenost, ki jim bodo pomagali pri svojem nadaljnjem udejstvovanju. In take ljudi bodo dobili ti gospodarstveniki v svoja podjetja, ljudi, ki jih je nekdo pripravil za življenje praktično zastonj. Še
enkrat, to ni pošteno!

Bi lahko morda izpostavili primer dobre prakse sodelovanja ajdovskega športa in gospodarstva?

Mogoče bom do koga krivičen, ali koga pozabil, ampak poleg raznih majhnih vložkov določenih podjetnikov v oči pade samo Mlinotest, Incom, With-U, Tosla, Emundia…

Kateri športni dogodek ste sami nazadnje obiskali?

Nazadnje, žensko rokometno tekmo, moško rokometno tekmo, vse tekme mojih otrok in če lahko štejemo kot športni dogodek, druženje navijačev Primorja, Red devilsov na Ajdovskem placu. Bil sem pa tudi s selekcijo U-13 Kixov, ki je osvojila naslov državnih prvakov.

Hvala.

* Fotografije: Robert Ferjančič

Deli Nazaj