Innsbruck je bil prizorišče druge izvedbe svetovnega prvenstva združenih disciplin v gorskih tekih. V disciplini kratkega traila (44 kilometrov), ki je imela skupaj v treh dolgih vzponih skupaj čez 3200 metrov višinske razlike vzponov in zaradi začetka v Innsbrucku in cilju v dolini Stubai, še 2700 metrov spustov, sta slovenske barve zastopala Petra in Marko Tratnik.

Petra je za  preizkušnjo potrebovala 5 ur in 43 minut ter osvojila 39. mesto in bila s svojim tekom zadovoljna. "Nisem vedela kaj naj pričakujem. Prvih 10-15 kilometrov mi je bilo najtežje. Mogoče je bilo malo vroče. Na začetku sem bila okoli 75. mesta, potem sem se vse bolje počutila. Sem vseskozi prehitevala. Veliko je bilo hoje v strme klance, trasa ni bila tekaška," je tek, za spletno stran Gorski-teki.si, komentirala odlična tekačica, doma iz Žagoliča. 

Marko Tratnik je za pot potreboval 5 ur in 14 minut in pritekel na 67. mesto. "Meni se je zdelo, kot da je samo gor. Ogromno višincev. Le na koncu je bil spust. Lepa tekma. Težka. Kdor pride do konca, je zmagovalec," je vtise strnil letošnji državni prvak.

V soboto, 11. junija 2023 je Krajevna skupnost Kamnje organizirala že 14. tek na Malo Goro, ki se ga je letos udeležilo 61 tekmovalk in tekmovalcev. V absolutni konkurenci je med moškimi zmagal Simon Alič, ki je progo zmogel v 36. minutah in 50. sekundah. Med ženskami pa je bila najhitrejša Ivica Žlogar s časom 52. minut in 29. sekund. Med domačimi nastopajočimi velja izpostaviti tretje mesto Elisa Filipića v absolutni kategoriji ter zmago Alana Štora v kategoriji mlajših članov.

Andi Mamić, letos drugouvrščeni na Ultratrailu Vipavska dolina, se je med vikendom udeležil zahtevnega Dolomiti Extreme traila v Val di Zoldi. 103 kilometrska preizkušnja, z dobrimi 7000 višinskih metrov je predstavljala zahteven izziv za vse nastopajoče, tudi za Mamiča, ki pa je vendarle dosegel ciljno črto in tako še obogatil svojo zbirko podobnih preizkušenj. Svoje vtise je delil tudi na socialnem omrežju Facebook in jih (nelektorirane) objavljamo v spodnjih vrsticah.

Usedem se v avto, odpeljem se v Val di Zoldo, grem po štartno številko, pojem “rižotko”, ki sem si jo že doma pripravil, malo preštudiram 103 km trase Dolomiti extreme trail, se preoblečem, pripravim opremo, tranzicijsko torbo, ki jo 20 min pred štartom odnesem na zbirno mesto.. Aja, še vodo v bidona sem pozabil natočiti, zato prosim natakarja v prvem baru, ki mi ju, ob prijaznih besedah, napolni.“Na lahko” sem vzel to tekmo, po mesecu regeneracije ter takih in drugačnih časovnih omejitev, ko mi je uspelo sestaviti samo en 30kilometrski trening, ostalo je bilo vse narejeno mimogrede - torej čisto nasprotje ekstremno napornemu aprilu; s ciljem preteči in spoznati ta delček Dolomitov, opraviti z mojo dvajseto ultro “od 100km navzgor” in oceniti kakšen je moj trenutni fizični potencial. Rezervirano in pametno vztrajam do nevihte in naliva, ki me prisili v dvig tempa, saj me tresoče, a na srečo, redko grmenje, ne pusti ravnodušnega. Po uri in pol pranja, držim delovno temperaturo med tekom po zelo težkem blatnem terenu, sledijo izredno zahtevni tehnični deli, kilometri ne gredo nikamor, čas pa beži. Rekreacijski tempo, ki sem si ga zadal počasi upada, lotevajo se me razni problemi,, da jih niti ne naštevam.. Že na 55km sem popolnoma podrt. Priznavam si to, kar že dolgo vem - nobene ultre nad 100 ne moreš narediti “ na svežino”, tudi če je letošnja aprilska baza vrhunska, bi v maju moral precej več delati za tak izziv. Ampak - “po tolk so hruške!” - plačujem z bolečinami in hudo utrujenostjo. Na najvišji točki trase 2300m me dobi druga nevihta, tokrat manj intenzivna v smislu padavin, zato pa precej bolj naelektrena. Izpostavljen greben premagam v maksimalnem naporu in strahu pred “Zeusovo jezo”, navzdol zdrvim, dvakrat padem, ko adrenalin popusti se moram par trenutkov ustaviti in umiriti vročo glavo in tresoče noge. Gre za najtežjo stotko, kar sem jih tekel - 7300 višine in prav toliko spustov, od katerih so nekateri brutalni. Posebej zadnji dolg (1000metrski spust) je skoraj navpičen, naredim ga s posledicami, zaradi katerih zadnjih 10 (lažjih) kilometrov večinoma prehodim, prehitevajo me sotekmovalci, vendar me to sploh ne obremenjuje, čakam le svoj cilj, svojo jubilejno 20. ultro 100+, za katero sem rabil kar 20 ur. Posebno v mnogočem, najbolj pa v tem, da sem jo opravil fizično nepripravljen, psihično pa zelo samozavesten, kar je tokrat zadostovalo.. je pa bilo na zgornji meji… Se popravljam - precej nad zgornjo mejo. V cilju grem takoj pod tuš, nato naredim se zadnji kilometer do avta, nekaj malega pojem, spijem pol litra vode, se uležem na “improležišče” v avtu in “odidem daleč proč” še preden dojamem kako to dobro dene…Med tem se nad dolino ponovno “utrže nebo”, tokrat je to dovolj močan razlog, da tekmo prekinejo, kar izvem zjutraj, ko se s prvim svitom odpravim domov.To bitko sem zmagal, je bilo pa “žrtev preveč”. Vendar se bom še vrnil. Z "močnejšo vojsko"!"

* Naslovna fotografija: Ljudstvo tekačev

Deli Nazaj