Sodi med najbolj nasmejane, prisrčne, ustvarjalne, prijetne ljudi, kar jih poznam. Svoje zgodbe ne skriva – o njej odkrito govori in tudi druge spodbuja k razmišljanju o vrednotah, življenju, načinu čustovanja. Čeprav šteje le nekaj čez trideset let, ima z možem Frankom sina Tobijo, dvojčka Reneja in Adama ter hčerko Glorijo in angelsko deklico Julijo, ki se je rodila mrtva. To je Tjašo in Franka zaznamovalo za vedno. Soočanje s smrtjo hčerke je Tjaši odprlo nov, še neraziskan svet, ki ga bomo v tokratnem intervjuju spoznali tudi mi.

Kako in zakaj ste zbrali pogum ter delili svojo zgodbo s širšo javnostjo?

Ne vem, če je bil v igri toliko pogum, kot je bila priložnost za deljenje in s tem tudi priložnost za lastno zdravljenje bolečine, za celjenje. Bolj je bila odločitev, da ne bom tiho, kot pa pogum za javno izpostavitev. Ker smo, še vedno, ženske prevečkrat tiho in hitro potlačimo prava čustva in občutja. Logična posledica potem je, da se jezimo nase ali na druge, vzrok pa je seveda to, da smo sebi zopet rekle 'ne' namesto 'ja'. To, da delim zgodbo o meni, Juliji in njeni smrti, je zame in za moje celjenje velik 'ja'. Pomeni, da ne bežim pred bolečino, ki jo čutim kot mama, ki je izgubila svojega otroka, ampak dajem tej bolečini prostor – tako se je moja bolečina sčasoma spremenila v hvaležnost za vse, kar sem doživela in spoznala ter v hvaležnost, da sem: da živim, diham, hodim, mislim in predvsem čutim – prijetno in manj prijetno. Ta spoznanja so bila seme za mojo samostojno podjetniško pot; za vsa izobraževanja, ki sem jih opravila, in vsa ustvarjanja, ki so dobila svojo fizično podobo ter tudi tista, ki so zaenkrat še ideja.

Ko nastopijo življenjske preizkušnje, je odziv ljudi različen. Mnogi se zaprejo, mnogi si naredijo krog zaupnikov, nekateri pa vse delijo z bližnjimi, sodelavci. Je mogoče katera izmed teh poti boljša? 

V procesu žalovanja je dobro imeti ob sebi ljudi, ki jim lahko potožiš o svojem počutju. Ljudi, ki te v resnici poslušajo. Samota lahko sicer poveča boleča občutja, je pa večkrat nujno potrebna, da se lahko »krvaveča rana« spremeni v »zlato brazgotino«.

Bi lahko rekli, da vas je izguba hčerkice pomembno zaznamovala in spremenila vaše življenje? 

Da, zagotovo. Vsaka izkušnja me je izoblikovala v zrelo, občutljivo, empatično in odgovorno osebo. Najgloblja bolečina ti da namreč moč, da zrasteš v najboljšo verzijo sebe. Prva izkušnja v povezavi s starševstvom je bil spontani splav, ki sem ga doživela v zadnjem letniku srednje šole. Takrat sem šla prvič zares v proces žalovanja. Nisem izgubila samo otroka, pač pa tudi sanje in načrte glede prihodnosti. S smrtjo Julije sem spoznala, da čisto nič na tem svetu ni samoumevno. Ostali otroci me vedno znova učijo hvaležnosti za »majhne« stvari, v zadnjem času so moji veliki učitelji, kako zopet biti igriva in iskreno spontana.

Ali sploh obstaja pravi čas za otroka? Vi ste se za otroke odločili mladi. Kako sta se z možem lotila starševstva in novega življenja?

Na žalost ali na srečo se ne da zgolj poskusiti, kako je imeti otroka – ga imaš ali pa ga nimaš. Pravi čas je takrat, ko začutiš, da si pripravljen svoje življenje v veliki meri posvetiti drugi osebi, ki jo boš brezpogojno ljubil. Od nekdaj sem vedela, da si želim biti mlada mama in imeti veliko družino. Malo v hecu, malo zares: možu ni preostalo drugega, kot da se je strinjal z mano. In tako sva ustvarila najprej »krav'co«, veliko let kasneje pa še »štal'co«. Danes vem, da je bila odločitev, da imava zelo mlada otroke ena najboljših.

Pravijo, da je smrt otroka za človeka najtežja. Se strinjate s tem? Ste tudi vi šli skozi vseh pet faz žalovanja? 

Mislim, da je za vsakega človeka njegova izguba najtežja, ne glede kakšna je – lahko je to izguba ljubljene osebe, pomembnega prijateljstva, zdravja, načrtov za prihodnost, hišnega ljubljenčka, službe, načina življenja na primer zaradi selitve ... Ni mi všeč, ko ljudje primerjajo izgube med seboj, nenazadnje je nekdo, ki se utopi v dvajsetih centimetrih vode,  prav tako mrtev kot nekdo, ki se utopi v treh metrih vode. Žalovanje, ki se pojavi kot odziv na izgubo, pa je kot ocean, včasih so valovi visoki, mogočni, bučijo v svoji moči in veličini. Spet drugič je ocean miren in spokojen. Na valovanje ne moremo vplivati, vse, kar lahko naredimo je, da se naučimo plavati. Sama sem šla skozi vseh pet faz, ki jih je opisala Kübler-Rossova: zanikanje, jeza, pogajanje, depresija in sprejemanje. Skozi nekatere faze sem se »premaknila« hitro, druge so trajale. Bili so premiki naprej in nazaj – kakšen dan se mi je zdel še posebej težek in naporen, spet drugi dan sem se bila sposobna tudi nasmejati in pustiti sončnim žarkom, da posijejo name. Danes, po ogromno preštudirane literature, mi je bolj blizu Wordenova opredelitev nalog v procesu žalovanja. Pravi, da mora posameznik opraviti določene naloge, da lahko dogodek izgube predela in se nato vključi v vsakdanje življenje. Najprej mora skozi nalogo soočenja s sprejetjem stvarnosti, nato sledi naloga izkušanja bolečine izgube, ki je najtežja, saj se pojavijo intenzivna čustva žalosti, jeze, krivde ter druga neprijetna čustva, zatem naloga prilagajanja na okolje, v katerem umrlega ni in nazadnje naloga umikanja čustvene energije in vlaganja v druge odnose, tako da posameznik ponovno zaživi in deluje v odnosih, ki so »živi«.

Ne predstavljam si, kako zelo hudo vam je bilo. Kdaj bi rekli, da ste si opomogli? 

Prvi pomemben mejnik je bil Julijin prvi rojstni dan, ko smo ji prvič poslali balon v nebo. Sicer pa mislim, da sem si zares opomogla, šele ko sem rodila naslednja otroka, to sta bila moja dvojčka Rene in Adam.

Drži, da čas celi vse rane? 

Ne, čas nas samo nauči, kako živeti z rano in jo sprejeti kot del nas. Čas nam pomaga, da lahko rana postane zgodba – ker, ko postane zgodba, takrat se zaceli. Je pa rane, ki jih ne vidimo, najtežje pozdraviti – a prav te so najpomembnejše. Dodala bi še meni ljubo misel iz knjige Glennon Doyle, Neukrotljiva: »Bolečina je prostor, kjer se spoznamo. Je srečanje 'ta pogumnih'. Vsi polni ljubezni so tam. Je prostor, kamor greš sam spoznat svet. Bolečina je ljubezen. Bolečina me nikoli ni svarila: To se konča, zato raje že zdaj pobegni. Bolečina mi je pravila: To se konča, zato ostani.«

Procesa žalovanje ste se lotili zelo študijsko, celo diplomsko delo je temu posvečeno. Kaj ste ugotovili? 

Ugotovila sem, da se okoli petina nosečnosti po vsem svetu se konča s spontanim splavom, izvenmaternično nosečnostjo ali mrtvorojenostjo ter da je žalovanje unikaten, edinstven proces, ki poteka pri vsaki ženski, ki je izgubila otroka v času nosečnosti, drugače. Statistično pomembne razlike v doživljanju žalosti pri žalujočih ženskah pa so se pokazale glede na gestacijsko starost otroka, starost matere ter časom, ki je minil od otrokove smrti – višja starost otroka in matere, sta pomenila večjo žalost, nasprotno, pa je daljši čas od izgube pomenil manj intenzivne občutke žalosti.

Zdaj imate štiri osnovnošolce. Kaj želita z možem otrokom predati? Kakšna starša sta? 

Sva sočutna starša, ki verjameva v postavljanje meja in pravil, ki otroku nudijo varnost. Vse težave rešujemo s pogovorom; otroke učiva, kako zelo pomembno je poslušati, opazovati, včasih tudi stvar prespati, da se pojavi še kakšen nov pogled na težavo ali da preraste v izziv. Za naju je družina prostor, kjer smo varni in svobodni ter se spoštujemo in smo iskreni.

Ste profesorica strokovnih zdravstvenih premetov na zdravstveni šoli v Novi Gorici. Kako bi opisali delo z mladimi? 

Obožujem svoje delo. V učilnico se vedno znova rada vračam, sploh k višjim letnikom, ki so bolj zreli in lahko načnemo tudi kakšen zelo življenjski pogovor. Pri svojem delu sem dosledna, včasih malce preveč popustljiva, pa vendar zelo zahtevna tam, kjer vem, da moram biti. Najraje učim tako, da spodbujam raziskovanje. Všeč mi je, če se dijaki sprašujejo, kako bi lahko določeno zdravstveno intervencijo izboljšali oziroma če razpravljamo o morebitni nesmiselnosti nekega dela ali koraka, ki tvori celoto. Rada učim tako, da uporabljam ustvarjalne načine poučevanja, npr. metoda 6 klobukov razmišljanja, ki jo je razvil zdravnik in psiholog Edward de Bono. Dijakom večkrat povem tudi, da zdrava kmečka pameti premaga čisto vsak nivo izobrazbe, da pa noben nivo izobrazbe ne more premagati zdrave kmečke pameti.

Zdravstveni delavci morajo biti prijazni, empatični, vljudni. So to lastnosti, ki se jih lahko naučimo? 

Da, zagotovo se lahko teh lastnosti naučimo oz. jih razvijemo, je pa predpogoj to, da razumemo in sprejemamo svoj način čustvovanja. Verjamem pa, da se največ naučimo z zgledom od doma.

Dijakom in zaposlenim velikokrat predajate svoje znanje tapkanja. Veliko ste se izobraževali na tem področju. Komu, kdaj priporočate tapkanje?

Tapkanje je preprosta in učinkovita tehnika, ki nam pomaga osvoboditi naše čustvene rane in zaživeti svobodno, tako da predelamo travmatične dogodke, ki so se zgodili. Ta učinkovita in znanstveno dokazana tehnika nas pripelje nazaj v stik s svojim pravim jazom, v stik s čutenjem, ki je bilo dolgo potlačeno, tako da prepoznamo, sprejmemo in spustimo težo čustvenih ran. Ne gre za pozabljanje ali ignoriranje travm/travmatičnih spominov, temveč za sprostitev in preseganje njihovega vpliva na naše življenje. Predelamo jih, zato ne usmerjajo več naših odločitev in našega življenja. Postopoma se odpremo dovolj, da lahko spustimo težo travme iz svoje duše, svojega telesa. Namesto, da bi nas travma zadrževala v preteklosti, jo preoblikujemo v moč za prihodnost.

Tapkanje nam da vero, da smo sposobni preseči svoje najgloblje bolečine, brez da jih pomanjšamo ali potlačimo, hkrati pa nas uči, kako se lahko ponovno povežemo z življenjem – z vsemi vzponi in padci. Priporočam ga vsem, ki imajo težave na duševni, čustveni in tudi fizični ravni – dokazano pomaga pri tesnobi, kroničnih bolečinah, odvisnostih in strahovih oz. fobijah, pri uravnavanju telesne teže, razreševanju prenesenih škodljivih prepričanj in vzorcev, pri odpravi stresa in še veliko, veliko več. Zase lahko povem, da tapkanje obožujem, ker mi omogoča, da se resnično osvobodim bremen preteklosti, mirno živim v sedanjosti (z vsemi občutki, ki tlijo globoko v meni in tistimi, ki so bolj na površju) in iskreno odprem vrata prihodnosti, brez občutkov strahu, sramu ali krivde. Več o tapkanju pa si bralci lahko preberejo na moji spletni strani www.samospoznanje.si.

Kako tapkamo? 

Tapkanje je osnovano na načelih starodavne akupresure in moderne psihologije, hkrati pa se osredotoča na specifične energijske meridijane in neprijetna čustva in telesna občutja. Skupaj z iskrenim izrekanjem težave pomaga pomiriti naš živčni sistem. Tapkamo tako, da nežno udarjamo po akupunkturnih točkah na telesu in tako sprostimo blokade v energijskem sistemu telesa, s tem pa osvobodimo neprijetna čustva, ki so se naselila v nas, zaradi neprijetnih/travmatičnih izkušenj.

Izdali ste planer za ženske. V njem je veliko vprašanj za razmislek, opazovanje naših misli, načrtov, počutja. Kaj je po vašem mnenju najbolj pomembno za dobro počutje ženske v današnji dobi? Razpeta je med delom, družino, skrb zase pa je mnogokrat postavljena na stenski tir? 

Res je, ženske smo specialistke v ustvarjanju 'to-do' seznamov. In ko imamo na listku zapisanih 120 obveznosti, ki jih »moramo« storiti, pa vemo, da smo utrujene, takrat si jih največkrat nakopljemo še 4 dodatne. Smo izgorele, odmaknjene od telesa in čutenja, naša narava pravi »ni to, to«, umiri se, ustavi se, poglej še enkrat …  Podhranjene smo pri SKRBI ZASE. Pozabile smo, da moramo najprej poskrbeti zase, dati sebe sebi, da lahko kakovostno potem skrbimo za druge. In biti sama s seboj, čeprav mogoče že kar nekaj mesecev, let nisem znala biti, kar je težko, naporno – strah nas je, kaj bomo videle in (iz)vedele. Pozabile smo biti divje in modre hkrati, strastne in nežne, pozabile smo na ravnovesje, predvsem pa smo pozabile na počitek. Naučili so nas, da čutimo krivdo in sram, če počivamo, saj je v današnjem svetu produktivnost ena vodilnih vrednot. Ko bi le vedele ženske, kako produktivno je počivati – sploh v prvih dneh menstruacije, ko se nam pokažejo tista področja v življenju, ki v resnici »ne štimajo«, tiste spremembe po katerih kliče naša duša … Res je krasen občutek, če se zdimo same sebi vredne prostora, ki ga zavzemamo na zemlji, ne da bi si vsak trenutek s polno paro prizadevale, da si ga zaslužimo.

Prihaja jesen, ko se narava umirja. Kako se umirja ženska? 

Tako, da išče stik s sabo in se večkrat umakne v svoj notranji svet. Da dovoli, da odpade, kar mora odpasti, da bi lahko v svoji pomladi iskreno cvetela. Da se prepušča tišini. In sledi svoji cikličnosti. Sama se umirjam s pisanjem, opazovanjem narave, sploh vode, in opazovanjem diha, ki me drži pri življenju tudi takrat, ko mi je težko in hudo.

 

* Naslovna fotografija: Tjaša Šapla Troha - Osebni arhiv