Njegovi prvi spomini na nogomet so še iz vrtca, kjer je z ostalimi otroki brcal žogo. Ker je že kot malček kazal talent, je kmalu zatem šel prvič na trening v klub. Treniral je z dve leti starejšimi, njegov prvi trener pa je bil Borivoje Lučić. »Spomnim se turnirja v Italiji, kjer sem nosil dres, ki je bil večji od mene. Med tekom sem moral držati kratke hlače, ker bi mi sicer padle dol,« se v smehu spominja vedno drobni Amel. Organizatorji turnirja so bili navdušeni nad njegovim nastopom in so mu zato podelili pokal za najmlajšega udeleženca.

Amel je rasel v višino in v nogometnem smislu, kar so znali prepoznati vsi, ki imajo o nogometu kaj pojma. Njegov talent je bil nesporen, pokal za najmlajšega igralca pa so zamenjali mnogi pokali za najboljšega igralca, ki jih je nabiral na turnirjih mlajših selekcij. Tudi zaradi njega je bila generacija otrok, ki so bili rojeni okrog leta 1994 ena boljših, ki jih je šola Primorja kdaj ustvarila.

Težava vseh klubov iz manjših mest je, da težko zadržijo najboljše mlade igralce in to se je zgodilo tudi Primorju, ki je moral »Đuzdo« spustiti iz rok. Sledila je selitev k največjemu rivalu. V Gorico je šel že pred koncem osnovne šole. Kot sam pravi selitev ni bila enostavna, a: »Vsak mladi nogometaš, ki sanja, si želi izkusiti prvo ligo. Kot otroci smo v medobčinski ligi igrali proti Kobaridu, Adriji iz Mirna, Šempasu, sam pa sem si želel igrati proti največjim klubom v državi,« svojo odločitev razlaga Amel in dodaja, da je kljub temu njegov cilj vedno bil igrati za člansko ekipo Primorja.

A sanje so nekaj drugega. Kot otrok je sanjal o rdeče črnem dresu. Dresu, ki ga slavijo v prestolnici Lombardije. A.C. Milan je vzel za svojega, ko je imel komaj 9 let. »S tatom sem doma gledal tekmo Lige prvakov. Sezona 2003/04. Milan je na San Siru s 4:1 premagal španski Deportivo. Kaka', ki je na tekmi dosegel dva zadetka, se mi je takrat vtisnil v spomin. Želel sem biti kot on, postal je moj idol in zaradi njega sem tudi začel navijati za Milan,« začetek svoje pripadnosti »Rossonerom« opisuje Amel. Žal se povratna tekma ni končala po njegovih željah, saj je Deportivo doma v Coruñi presenetljivo premagal takrat močni Milan s 4:0 in se uvrstil v polfinale, kjer je izgubil proti končnemu zmagovalcu Portu. Sezona Lige prvakov za nogometne romantike.

Ni pa zaradi spodrsljajev nehal navijati za Milan. Tudi leto za tem, ko je izgubil v za mnoge najboljšem finalu Lige prvakov vseh časov, kjer so »Rossoneri« v Carigradu klonili pred Liverpoolom. Ostal je zvest Milanu in še vedno rad gleda njihove tekme, kolikor mu to čas dopušča, saj je resno zagrizel v poklic trenerja. Trenira dečke stare 11 let in pri njih opaža, da jim pripadnost klubu ni tako pomembna. »Oni gledajo Mbappeja, Lewandowskega, Salaha, Haalanda in se z njimi poistovetijo, s klubom pa ne. Enkrat jim je najljubši PSG, drugič Liverpool, pa spet tretjič Manchester City, nimajo izbranega samo enega kluba, kot smo ga imeli mi kot otroci,« pravi. Prvo leto je glavni trener, prej je bil dve leti pomočnik. Kot pomočnik je otroke bolj zabaval in jih animiral, zdaj pa je bolj strog in discipliniran. »Otroci se zavedajo, da sem zdaj glavni trener, a mi je pomembno, da je poleg resnega dela tudi zabava. Otrok, ki pride na trening, mora uživati in če gre domov ne da bi bil nasmejan, ga lahko izgubiš. Moj cilj je vedno bil, da se imajo otroci lepo,« pravi Amel.

Čeprav je nogomet na prvem mestu, mu je spanec v preteklosti velikokrat kratil tudi čarovnik na parketu onstran Atlantika. »Kot otrok sem vedno gledal samo nogomet, zdaj pa veliko gledam tudi košarko. Budilka me je, preden sem začel delati zjutraj, budila ob drugi, tretji, četrti uri zjutraj samo zato, da bi lahko gledal Dončića. Luka je odličen igralec, ki živi sanje mnogih izmed nas in je dokaz, da se sanje lahko s trdim delom tudi uresničijo,« pravi in to miselnost poskuša prenesti tudi na otroke, ki jih trenira.

Stremi k temu, da je najboljši učitelj. V karieri je zamenjal veliko trenerjev in od vseh se je nekaj naučil. »Kot otroka me je treniral »Lučo« in od njega sem se naučil obvladovanja žoge, mislim da ni boljšega »tehničarja« v Sloveniji. Do selekcije mladincev sem pilil tehniko in vem, da sem bil dober v tem. A ko je na mesto trenerja goriških mladincev prišel Iztok Kavčič, se mi je odprl nov svet. Ko mi je pokazal gibanje brez žoge in sem to združil s tehniko, čeprav sem majhen in droben, sem v napadu pridobil še več prostora. Od njega sem se veliko naučil,« dodaja.

Poleg trenerjev se je seveda veliko naučil tudi od soigralcev. Ni jih bilo malo, a enega je posebej izpostavil – Gorana Cvijanovića. »On je igral mogoče pol leta z mano. Ni imel kluba in je treniral z nami v Gorici. Veliko sva govorila in dal mi je nemalo nasvetov. Dobro je, ko imaš takega soigralca,« je rekel Amel in nadaljeval, da je med njegovim časom v Primorju prišel na trening kdaj tudi Valter Birsa, ki je znal dati pravi nasvet in deliti znanje, ki ga je nabral v svoji bogati karieri. Birsa je v leta 2006 prestopil v francoski Sochaux prav iz novogoriškega kluba, kjer je Amel kazal svoje najboljše predstave. Kazalo je na to, da bo »Džuzda« naslednja velika stvar, ki jo bo Gorica prodala v tujino.

Amel je kot najstnik debitiral v slovenski prvi ligi v zadnjem krogu sezone 2013/14 proti Celju. V goriškem klubu takrat prisotna italijanska Parma se je leto za tem umaknila, Gorica je tonila, Amel pa je rasel. V drugi sezoni je zbral 26 nastopov in v zadnjem krogu zabil dva zadetka. V tretje gre rado in Amel je v tretji sezoni eksplodiral. »Veliko sem treniral, vlagal sem vase,« se spominja, kar nam pove, da je bilo v ozadju te zgodbe veliko vloženega truda.

Na prvih osmin tekmah državnega prvenstva je dosegel štiri zadetke in prav tolikokrat podal za gol. V tistem trenutku je bil po mnenju mnogih najboljši in najbolj vroč igralec v Sloveniji. Takrat se je začelo šušljati o tem, da bo Gorico zamenjal za boljši klub. "Ni me zanimalo, kateri klubi so v igri v tistem trenutku. Gledal sem nase, važno mi je bilo samo, da igram dobro," se spominja. Teden pred usodno poškodbo mu je agent posredoval informacijo, da se zanj zanima ljubljanska Olimpija in celo klubi iz tujine. "Apetit mi je narasel, želel sem se še bolj dokazati in potem ..."

In potem se je zgodila ta za ajdovski nogomet nesrečna poškodba. "Po poškodbi nisem obupal. Vem, da sem si takrat rekel "pa tudi Ronaldo (tisti "tapravi") si je poškodoval koleno". Tako je razmišljal po prvi poškodbi. Po drugi se je zgodba vendarle spremenila. "Po tisti drugi poškodbi sem tudi razmišljal, da bi končal kariero," je dejal v žalostnem tonu. Ni mogel brez nogometa in misel, da se mu življenje ne bi vrtelo okrog nogometne žoge, zanj ni bila sprejemljiva in zato je tudi nadaljeval.

V trenutku, ko je bil vroča roba so ga klicali vsi. Njegovega legendarnega očeta so poznali mnogi in želeli so si prek njega tudi stopiti v stik z Amelom. "Po pravici povedano se velikokrat nisem javljal na telefon in tudi izklopil sem ga velikokrat. Ker ko pride tekma, moraš imet glavo na pravem mestu. V misli so mi hodile obljube in nisem si želel, da med tekmo zgubim fokus, zato sem vedno vse informacije dajal na stran," se spominja. Vsi so si želeli, da bi z njim podpisali pogodbo in s kom jo podpisati je lahko težka odločitev. Ko je prišel do agenta, znanega Amira Ružnića, je imel prek Eda Pejakića močno vez z njim, zato ga ni skrbelo, da bi ga kdo vrtel okoli prsta. Življenje pa se mu je po poškodbi spremenilo. Tudi odnosi z drugimi so ugasnili. Ko si na vrhuncu, bi te vsi radi imeli za svojega, ko padeš, pa ostanejo le tisti pravi. "Takrat ti vsi pokažejo pravi obraz. Po prvi in tudi drugi poškodbi mi je ob strani najbolj stal Andrej Komac. Klical me je vsak drugi dan, me spravljal v boljšo voljo. Na svoje stroške me je peljal v Italijo po operaciji na pregled kolena in tega ne bom nikoli pozabil," je dejal.

Ni pa njegove kariere zaznamovala samo poškodba. imel je veliko lepih trenutkov. Od dvakratnega naslova mladinskih državnih prvakov z Gorico in vpoklica v reprezentanco do preizkušnje v Manchester Cityju. Seveda nas je najbolj zanimalo, kako je bilo na Otoku. "Po treningu je do mene prišel tata in rekel, da grem v City na preikušnjo. Mislim sem, da je neka fora. Kakšen City, kje je Manchester, jaz pa v Gorici," se spominja v smehu. In le ni bila fora. Odpravil se je v Anglijo in doživel šok: "Tam je drugi svet. Nivo njihove fizične pripravljenosti je na povsem drugi ravni. Lahko sem bil dober tehnično, ampak v kondiciji proti njim nisem imel možnosti. Je pa to lepa izkušnja. Nogometaše, ki sem jih teden pred tem gledal prek ekrana, sem takrat gledal od blizu." Kaj pa če. Kaj bi se zgodilo, če se Đuki ne bi poškodoval. Tega ne bomo vedeli nikoli. Imamo zgodbo in spomin na njegove najboljše predstave.

Leta so tekla in tako se je tudi Amel stacioniral doma, kjer se tudi najbolje počuti. Primorje, svojo prvo nogometno ljubezen, je zapustil pozimi, ker mu služba ni dopuščala resnega treniranja. Na jutranje treninge ga ne bi bilo, na popoldanskega pa bi zaradi prezgodnje ure zamudil. "Ni se mi zdelo primerno, da zamudim eno uro na trening in pridem samo za pol ure. Ne bi bilo fer do soigralcev," je svojo odločitev, da zapusti Sinove burje, pojasnil Amel. Ker je vedno ljubil tudi dvoranski nogomet, se mu je zdelo logično, da drugo polovico sezone odigra za Kix. Futsal je imel pri srcu in z veseljem je igral tudi na ajdovskih Policah.

Poletje je pred nami in s tem tudi prestopni rok. "Seveda mi je cilj, da bi igral nogomet še naprej. Zdaj, kam bom šel in za koga bom igral, pa ne vem. Bomo videli," je pustil odprte možnosti. Upajmo, da bo Đuki v nadaljevanju svoje kariere spet zacvetel in se vrnil na travnate površine v velikem slogu.

* Naslovna fotografija: ND Primorje   

* Članek je bil prvotoma objavljen v junijski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

Deli Nazaj