Na pot se nas je odpravilo sedem članov, čeprav so bile želje glede udeležbe večje. Število je bilo ravno pravšnje za kombi, v katerega smo v petek popoldan “napakirali” sebe in opremo ter se odpravili na Goričko. Pot je ob spremljanju kronometra na Giru in obujanju kolesarskih spominov hitro minila. Ob večerji smo imeli čas za še zadnja usklajevanja, čemur je sledilo prenočevanje v lepo urejeni prekmurski domačiji v Domanjševcih.

Ko se je v soboto zjutraj večina sodržavljanov še zadnjič obrnila v postelji, smo mi že pozajtrkovali. Potem se je v hladnem jutru ob šesti uri začela naša kolesarska odisejada proti Piranu. Vremenska napoved je obetala krasen in le malo vetroven dan.

Začeli smo z nekaj počasnimi kilometri za ogrevanje do našega izhodišča na bivšem mejnem prehodu na Hodošu. Po obveznem fotografiranju in reševanju manjših tehničnih težav, smo v zmernem tempu krenili proti prvi načrtovani pavzi.  Tako smo po dveh urah prvič ustavili pedala v Križevcih pri Ljutomeru, kjer nas je že čakal naš spremljevalec s kombijem. Ravno prav, saj se je med tem ozračje že prijetno segrelo in smo lahko odložili odvečna oblačila ter dopolnili zaloge energije in tekočine. Po petnajstminutnem premoru je naš vlakec nadaljeval začrtano pot.

Kilometri in čas na števcu sta naraščala, z njima pa tudi naša utrujenost. Potrpežljivo smo jo skrivali eni bolj, drug manj uspešno in se spodbujali. Tako smo napredovali dokaj hitro.

Nekje na Trojanah, po več kot šestih urah na kolesu, so tudi naša telesa začela kazati znake upora. Držali smo se dogovora o zmernem in enakomernem tempu, menjavam na čelu po svojih zmožnostih in počutju, predvsem pa opozarjanju drug drugega na uživanje dovolj tekočine in energije.

Tako smo proti večeru skupaj uspeli priti do vznožja vzpona iz Strunjana na Beli Križ. Klanček – »puklc«, kakršnih smo prekolesarili že nešteto, je bil po tako dolgi poti še strmejši in še daljši. Sledil mu je le še odrešilni spust v Piran, kjer smo naše štoparice ustavili na Tartinijvem trgu po skoraj 11 urah in 30 minutah na kolesu. Z veliko dobre volje, šalami in smehom smo poskrbeli, da je ta čas hitro in prijetno minil. Svojo piko na i je dodalo še vreme, ki nam je bilo več kot naklonjeno. Veseli in ponosni smo bili, da nam je uspelo varno in brez incidentov prekolesariti preko 370 km, in to s povprečno hitrostjo več kot 32km/h. »Fantje, če si pa zdej nismo zaslužli ene pive!? …«

Ob tekoči osvežitvi in večerji, smo bili enotnega mnenja, da je bilo lepo in vredno truda. Ekipa je bila prava; taka, s katero bi se dalo speljati še kak podoben podvig. Upamo, da prihodnjič s kakim članom več. Da je bila naša odprava tako uspešna, gre zahvala vsem glavnim organizatorjem; Lucjanu, Alešu, Simonu in Boštjanu, ki so poskrbeli za traso in prenočevanje ter Robertu Likarju, ki je uredil prevoz in spremstvo na poti. Prav tako gre velika zahvala potrpežljivemu in prilagodljivemu spremljevalcu in šoferju Matiji Frelihu.
 
Kolesarili smo: Lucjan Premrn, Aleš Krapež, Simon Gulja, Boštjan Prelc, Matej Prelc, Jernej Zobec in Gregor Čibej.

* Vir in fotografije: Gregor Čibej   

Deli Nazaj