Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu
#kolumna

Kolumna: Zakaj ne slepo zaupam trendom v interierju?

Moje delo bo vedno sledilo trendom in bo strmelo k razvoju. Na meni kot projektantki in oblikovalki prostora pa je kako bom te trende uporabljala in izrabljala. Mogoče bom določene nevede sprejela za svoje, spet druge pa bom puščala ob strani. Vedno pa bo moj trend uporabnik prostora.

Kolumna: Trnovska planota

Od Predmeje se Transverzala pridruži Poti po robu, ki je že tako ali tako lepa, da vzbuja prav verska čustva: nekateri jo imenujejo Angelska, spet drugi trdijo, da vodi naravnost v Eden, a za nas je bil tokrat ta odsek še toliko bolj izstopajoč, ker je na njem pustil pečat niz fascinantnih vremenskih razmer, kakršnih smo deležni spričo globalnega segrevanja.

Azad Karim: »Ob kulturnem prazniku želim vse dobro vsem, ki v tem norem svetu še vedno verjamete v človečnost«

V soboto je v Ajdovščini potekala občinska proslava ob slovenskem kulturnem prazniku, na njej pa je Zveza kulturnih društev Ajdovščina, podelila občinska priznanja zaslužnim za delo v kulturi. Čast slavnostnega govorca je tokrat pripadla akademskemu slikarju Azadu Karimu. Njegove besede si lahko v celoti preberete v spodnjih vrsticah.

»Prilika dela parazita« - recenzija filma Parazit, režija Bong Joon Ho, 2019

Parazit je luciden, značilno azijski film s počasnim ritmom, a kirurško premerjenimi trenutki presenečenja, nenazadnje je pereč za sodobno družbo in še več, Akademija si je naredila veliko uslugo, ko je za najboljši film razglasila delo, ki prihaja iz Južne Koreje, torej, da vsaj deloma umiri kritike o neupoštevanju različnosti, manjšin itd. Ob tem se velikokrat pozablja, da je filmska umetnost vendarle univerzalna, brez spola ali etnične pripadnosti. Pogovarjajmo se torej predvsem o samem filmu.

Kolumna: Vsi odtenki izgorevanja

Naj bo tako ali drugače, naj imajo prav slovenski ali tuji teoretiki tega stanja, vsekakor je gotovo, da je izgorelost tista bolezen, ki nam da misliti o družbi, v kateri živimo. O družbi utrujenosti, negotovosti in strahu. Družbi, prepredeni z občutki, ki jih povedano s Trojanowim, poganja dejstvo, da lahko hitro postanemo odveč.

Kolumna: Kurjenje z drvmi

Zadnjič sem se peljala v zgodnjem jutru po naši dolini in opazovala mesta in vasi, vsak kraj je bil zavit v sivo dimno meglo iz naših kurišč. V vsakdanjem hitenju se ljudje čisto premalo zavedamo, koliko saj in drugih snovi, nastalih pri gorenju, vdihujemo in to prav gotovo ni dobro za naše zdravje. Tudi to je dober razlog za menjavo peči, saj sami podihamo največ onesnaženega zraka iz svojega dimnika.

Kolumna: Se bo Šarcu njegova igra izšla na predčasnih volitvah? Karkoli se bo zgodilo, jasno je, da se bo politika kar nekaj časa ukvarjala sama s seboj

Priznam, da sem rahlo razočaran nad tem sistemom, ki se je uveljavil pri nas. Na eni strani stranka, s katero v resnici ni mogoče sodelovati in postaja vedno bolj radikalna, tako zelo, da kmalu ne bo imela več kaj iskati v družini evropskih ljudskih strank, na drugi strani razbit politični prostor, zaradi katerega nastajajo vedno nove instant stranke in je preprosto preveč samosvojih igralcev, kar otežuje vladanje.

Kratka zgodba: Kot v raju (18)

Danes nadaljujemo z objavo kratke literarne zgodbe Kot v raju. Avtorica besedila je Vesna Perhavec Vodovnik. Zanimivo literarno delo objavljamo v odlomkih, največkrat enkrat tedensko in tako je danes na sporedu osemnajsti del zgodbe. Vabljeni k branju.

Kolumna: Kdor ni bil v vojski, ni pravi moški in podobne nebuloze / ob bok ponovnemu služenju vojaškega roka

To, da pripadniki SDS zagovarjajo to, bi morali pomeniti zgolj eno – da se moramo davkoplačevalci prijeti za denarnice in da se začenjajo počasi priprave na volitve. Če so imeli pred prejšnjimi volitvami že en leto pred njimi oglasne panoje po celi Sloveniji, je tale vojska očitno njihova nova taktika. Starejši so pač navdušeni nad idejo, saj bo končno nekdo vzgajal njihove otroke, kajne?

Gledališče: Božična pesem

Dickensonova Božična pesem v prozi je spremenila božič. Ne samo, da ga je dvignila nad religijsko veljavo, temveč ga je tudi otoplila, grobo rečeno - sekularizirala, ustvarila iz njega tisti dan, ko bi si morali vsi seči v roke, si odpustiti morebitne nesporazume ter se med seboj imeti radi, vsaj tisti dan 25. decembra.

Kolumna: Mesojedec in pika

Pa ja ne mislite, da nas je narava, ki je sicer pomislila na dlačice v nosu, da nam prečistijo in ogrejejo zrak, preden ga vdihnimo v pljuča, pozabila opremiti z dovolj ostrimi čekani in kremplji, da bi si sami priskrbeli najboljše gorivo za svoj organizem.

Kratka zgodba: Kot v raju (17)

Po krajšem premoru, danes nadaljujemo z objavo kratke literarne zgodbe Kot v raju. Avtorica besedila je Vesna Perhavec Vodovnik. Zanimivo literarno delo objavljamo v odlomkih, največkrat enkrat tedensko in tako je danes na sporedu sedemnajsti del zgodbe. Vabljeni k branju.

Kolumna: Jezero in Momljač Taras Birsa

Torej, bolj kot zločin iz strasti ali zaradi česarkoli, čas je za nadaljevanko Jezero. V življenju gredo stvari drugače. Najboljši je zločin, za katerega nikoli ne izvejo. Ga ni. In skrbijo nas lahko tisti, k jih ne poznamo zares, ki jih vidimo, ki so rešitelji ljudstva, ki so prijetni, upoštevani in ki imajo vedno prav. Ali to ni zločin? Seveda, imeti vedno prav je zločin. Kako bi Momljač Taras Birsa to razvozlal, predstavil, na svetlo spravil, utemeljil in zadostil spoznanju in naši žalosti, da niti nimamo pravih kriminalcev?

Kolumna: 6,05%

Ob projekciji filma Jaz sem Frenk bi bilo najbrž pretenciozno pričakovati polno zasedenost, vsekakor pa več kot 6,05 procentno. In zato sedim in pišem to besedilo. Ker se včasih splača odlepiti s kavča, spustiti en izjemno zdravi tek, prenos smučarskih skokov, plezanje Janje Garnbret ali novo epizodo kakšne odlične serije Netflixa, sesti na seksi rdeče stole v dvorani prve slovenske vlade in grizljati kokice. Bodisi za stare dobre čase ali nove, ki prihajajo.

Kolumna: Vidni paradoks ali nerealni tlorisi

Ne vem kje naj začnem. S cmokom v grlu, nerazrešenih dejstev in predvsem vprašanj na katere nikakor ne najdem odgovora začenjam ta sestavek. Smo ljudje res tako prepričani vase oz. v druge, da stvari raje ne preverjamo in zaupamo na slepo? Kako ločiti zrno od plevela? Kam nas pelje ta nori tempo življenja? Nam je za bivanje res tako malo mar?

Kolofon