Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu
#kolumna

V poštnih nabiralnikih vas čaka tiskana izdaja Lokalnih Ajdovščina

Nekateri že danes, nekateri jutri, boste v poštnih nabiralnik našli brezplačen izvod, posebne tiskane izdaje Lokalnih Ajdovščina. Kljub vse večji računalniški pismenosti mnogi namreč še vedno radi vzamete v roke papirno klasiko, zato vam želimo približati naše vsebine v tiskani obliki, kot nadgradnjo spletnega portala. Vabljeni k branju.

Miti in resnice o prehrani

Prehrana je hvaležna medijska tema. Skoraj ni medija, ki ne bi ponujal kakšno »udarno« (ne)resnico o prehrani. Spomladi je Biotehniška fakulteta v Ljubljani organizirala 2. Simčičev simpozij pod naslovom : Prehranski miti. O priljubljenosti vsebin je pričala nabito polna predavalnica. Mite in resnice o prehrani so predstavljali strokovnjaki z Biotehniške in medicinske fakultete ter onkološkega inštituta. Več v spodnjih vrsticah.

Ocena filma: Črni KKKlanovec

Policaji pod krinko so bili vedno dober razlog za napetosti v filmu. Prav to se dogaja tudi v Črnem KKKlanovcem, a to ni bistvo. Ne zgrešimo, če rečemo, da je novi film Spikeja Leeja, ovenčan z glavno nagrado žirije na letošnjem cannskem festivalu, izrazito političen film z aktivističnimi tendencami. Slabi belci proti nedolžnim temnopoltim, nemirna sedemdeseta ter ironično ali pač ne, vse se priliči današnji situaciji v ZDA in po svetu.

Popotnik = potrošnik (kolumna v treh citatih)

Če kaj, nam je razmah turizma pomagal zarisati še dodatno ločnico – med tistimi, ki potujejo, in tistimi, ki tega nočejo ali si tega ne morejo privoščiti. Potovanje je namreč postalo statusni simbol, odkljukavanje destinacij s seznama želja, obsesivno kompulzivna motnja, slogan sodobnega (avan)turista pa \'prišel, videl, objavil\' – in nato, neogibno, pozabil. Brezumno goltamo mesto za mestom, državo za državo, kulturo za kulturo, kar naprej hočemo nekaj novega, nekaj nepoznanega, po drugi strani pa ne preveč tujega, sicer nam je hitro nelagodno – v tujini se držimo kontinentalnih zajtrkov in obljudenih krajev, da ne postanemo žrtve nepridipravov in prebavnih motenj.

Kdo je Amerika?

Sacha Baron Cohen je bil že vse. Iskreni Borat, gejevski Brüno, otročji diktator, raper Ali G itd. Po vseh teh letih se je očitno izgubil. Vse je bilo zaman. Izgubil je identiteto, zato (se) tokrat v dokumentarni seriji z več obrazi in z naslovom sprašuje Who is America? Oz. Kdo je Amerika? Na videz cinični naslov pa vendar misli resno. Če bi mu že takoj liberajzersko prikimali »Tako je! Pokaži temu Trumpu in redneckom, kar jim gre.« Bi se ušteli.

Skok v Sočo in razmišljanje o turizmu in uničevanju narave v dolini Soče

Nisem proti turizmu. Nisem proti ljudem, ki želijo videti našo čudovito deželico. Kot tudi nisem proti vsem, ki poskušajo čez poletje zaslužiti denar s turizmom. Ravno obratno. Super je vse to, vendar najprej je potrebna infrastruktura. Potem je potrebna dobra strategija (ja, ko jaz slišim to besedo, mi pade tema na oči), kjer bo točno jasno kaj in kam želimo. Mislim, da je sedaj vse na horuk. In da nihče ne razmišlja na posledice, ki bodo prišle na dan čez leta.

Življenjske resnice zagrizenega pavšalista

Travarica je univerzalno konvertiblna in vidno likvidna valuta, ki tvori mostove čez kulturne, etnične in politične prepade. Je hkrati univerzalno plačilno sredstvo v kampu, z njo pa ljudje tako plačujejo izposojo orodja, vrvi ali kuhinjskih pripomočkov, kot tudi slavijo res posebne dogodke na dopustu, kot so npr. uspešno napihnjena blazina za otroka, odhod italjanskega soseda ali lepo vremensko napoved.

Ocena filma: Otok psov

Da, še en film, kjer so živali počlovečene. A pozor, novi animirani film Wesa Andersona ni klišejska otroška pripoved o človekovem najboljšem prijatelju. Anderson je zavrnil konvencije družinske komedije. Psi čutijo kot ljudje, hkrati pa se zavedajo, da to niso. Že uvodna špica resno naznani, da je v filmu pasji lajež zgolj »preveden« v človeško govorico. Tudi glavni akterji niso posebej simpatični. Zakaj bi sploh bili? Sistem jih preganja, deportirani so na samoten smetiščni otok zraven distopičnega japonskega mesta Megasaki, saj naj bi prenašali okužbo, ki naj bi bila nevarna tudi za ljudi. Piše Nejc Furlan.

O čem razmišljajo rastline

Danes dreves ne objemam več. Nahrulim pa od časa do časa kakšnega pamža, ko ga vidim iz gole objestnosti – in ne iz otroške neugnanosti, lepo prosim – teptati rože, puliti listje ali guliti lubje, saj še vedno vem, da drevesa govorijo. In to ne samo drevesa in to ne samo govorijo. Nova kolumna Petre Brecelj.

Good Night Stories for Ordinary Girls*

Estetika slovenskih jutuberk delno temelji na globalnem lepotnem idealu, ki sta ga od Keeping Up with the Kardashians skoraj lastnoročno vzpostavili Kim in Kylie (certain booty type, veliko eyelinerja, veliko osvetljevalca in natančno izrisane obrvi). Delno se ta look na slovenski jutub sceni cepi na estetiko balkanska turbodiva. Nič čudnega torej, da je kraljica slovenske jutub scene, punca z največ foloverkami, črnolasa in spakljiva.

Les liaisons ridicules

In tudi zaradi takšnih reči očitno v tej državi ne moremo imeti ničesar lepega. Recimo takšnih nosilcev najpomembnejših funkcij, ob katerih nam ne bi bilo nerodno, ki nas s svojimi izjavami ne bi spravljali v nejevero in začudenje. Ker velikih politikov pri nas preprosto ni več. Ker so razmerja, v katera so se prepletli, preprosto res tako bizarna, da nam preostane samo še čakanje.

Mea culpa

Je pa Einstein lepo povedal, kaj si misli o tej naši ovčji karavani: »Sveta ne bodo uničili tisti, ki delajo slabo, temveč tisti, ki jih gledajo, ne da bi kar koli naredili.« Zato, lepo lepo prosim, nehajmo s tem prelaganjem krivde in odgovornosti za vsesplošni zajeb sodobnega sveta na neko namišljeno »družbo« tam zunaj, na »tiste tam zgoraj«, na »strice iz ozadja« – kriva sem jaz. In kriv si ti. Otroci prihodnosti so nama hvaležni.

Potopis: Gorski reševalci v Maroku

Na pot v Maroko. Osem gorskih reševalcev in pripravnikov, preko 300 kg opreme, 150 litrov vode, 7 oslov, ena prvenstvena smer. To je le nekaj podatkov »mini« odprave članov GRS Tolmin, skupine Ajdovščina iz Vipavske doline. Več pa v spodnjem, odličnem, potopisu izpod rok Dr. Mateja Kobala. Vabljeni k branju.

Igra ustvarjanja praznine

Igra nemške reprezentance, posebno pod Joachimom Löwom, je to, kar imam sam za »lep« nogomet. Die Mannschaft pooseblja vse to, kar bi morala biti ta igra. Ekipa pred posameznikom, tudi na račun tega, da kakšnega zvezdnika vržeš iz nje, efektivnost pred lepoto – a je vendar posebna lepota v tem, kako žoga teče od vratarja do obrambe, od obrambe do sredine, kako se ekipa skladno premika na igrišču, potem pa poteza, dve, tri – v resnici pa ogromno potez pred tem in naenkrat, saj se mora premakniti cela enajsterica – in je žoga v mreži.

Icibici triki za dneve brez tesnobe

Izredno premišljevanje ni vedno okej, največkrat ni okej. Ampak včasih me pripelje do koristnih zadev. Izredno premišljevanje pa naveličanost ujetosti v navidezni brezizhodnosti. Če želiš stvar spremeniti, jo moraš začet spreminjati. Če ne maraš brezizhodnosti, poiščeš izhod. Z icibici triki, mogoče.

Kolofon