Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu
#kolumna

Top diete za boljše zdravje in lepšo postavo

Diete so najbolj aktualne spomladi, ko planiramo dopuste, izbiramo destinacije, kupujemo kopalke ter sanjamo o idealnih postavah in ploskih trebuhih. Diete največkrat povezujemo s hujšanjem, vse bolj pa tudi z zdravim načinom življenja. Letos so najbolj prepoznane »top diete«: sredozemska, DASH, fleksibilna- vegetarijanska ter MIND dieta. Vse omenjene diete krepijo zdravje, pa tudi kakšen kilogram se bo mimogrede izgubil, če boste dosledno upoštevali njihove napotke.

Andi Mamić: Mojih 100 milj Vipavske doline

Še vedno ostajamo malce pri preteklem vikendu in Ultra Trailu Vipavske doline. Eden izmed junakov letošnje prireditve je bil domačin Andi Mamić, ki se je v skupnem seštevku teka na 100 milj zavihtel na odlično tretje mesto. V spodnjem (nelektoriranem) zapisu, pa si lahko preberete njegove vtise iz te resnično zahtevne tekme. Vabljeni k branju.

Kolumna: Evrovizija - od kdaj, do kam?

Evropejci se zbirajo, pripravljajo se na glasovanje. Ne, ne govorimo o evropskih volitvah. Govora je o Evroviziji kakopak. Festival, ki ga vsi na svoj način sovražimo, hkrati pa predano spremljamoA izvzemši današnje kuhinje, različne lobije in politiko, je bil festival od začetka mišljen kot precej pomemben. Zametke in povod je treba iskati v Italiji na obalah Ligurijskega morja. Festival Sanremo so priredili prvič leta 1951. Namenjen je bil italijanskim družinam v razvedrilo, saj so se po travmah vojne stežka vračale v »ogni giorno«.

Vodič po okrepčevalnicah Ultra Traila Vipavska dolina

Žiga X Gombač je eden izmed junakov, ki so se v soboto uspešno spopadli s 100 kilometrov dolgo razdaljo po obronkih Vipavske doline. In nastal je tale njegov zanimiv zapis o postojankah, ki so pravzaprav duša in srce tekaškega praznika. Objavljamo ga v celoti in nelektoriranega, da začutite tisto, kar ob prihodu na kontrolno točko začuti tekač, ko se bori s samim seboj in kilometri, ki so še pred njim.

Kolumna: Skuhaj mi kavo

Kompromisi, ki jih doma med štirimi stenami (sama s seboj) sklepa sodobna ženska, so ponižujoči. Predstava o tem, da je to normalna partnerska in družinska dinamika, je globoko zakoreninjen družbeno-kulturni konstrukt, ki določa položaj ženske in ovira odpravljanje spolne diskriminacije v širšem družbenem kontekstu. Le brezpogojno sprejemanje različnosti in spoštovanje sta temelja vsakega zdravega odnosa in visoko razvite družbe.

Gledališče: Razbiti vrč

Uprizoritev režiserja Vita Tauferja, ki skoraj do konca izgleda kot veseloigra, a se nato grenko obrne in udari v, pravzaprav, razbijanje intime, je minimalistična po zunanjem izgledu, a še kako prepolna besed, ki v ritmiziranem »ljubljanskemu« prevodu Andreja Rozmana Roze doseže svoj namen s pozornim luščenjem zapletene zgodbe, ki bi jo lahko brez slabe vesti označili za srečanje Rashomona in Revizorja.

Kolumna: Sam

Starejši so ljudje. Včasih si želim, da jih ne bi označevali kot starejše, ampak da bi jih preprosto vzeli medse kot ljudi, ljudi, ki so pred nami prehodili pot, jo utrli, da lahko danes živimo v miru. Da lahko živimo v samostojni in neodvisni državi, ki enakovredno parira vsem ostalim evropskim. So ljudje, ki s seboj nosijo toliko zgodb in izkušenj, da ni petih minut v vozilu, da bi ti bilo dolgčas. In zakaj so osamljeni? Ko pa bi morali pripovedovati svoje življenjske zgodbe, svoje modrosti in bi jim morali kot družba dati to priložnost. In zakaj so zapostavljeni, ko pa bi morali biti spoštovani.

Moj pogled: Rally Vipavska dolina

Vipavska dolina je po mnenju Lonely Planeta ena izmed najlepših pokrajin sveta. Naravno oblikovana kot zelo odprta dolina ima veliko dih jemajočih razgledov, poleg tega pa je polepšan a še z mnogimi vinogradi. Skozi osupljivo pokrajno pa peljejo še bolj osupljive ceste. To je znal izrabiti že Ferrari, ki je tu posnel reklamo za svoj model Portofino. Vsako leto pa se po slovenskem Col de Turiniju zapeljejo tudi udeleženci rallyja Vipavska dolina.

Kratka zgodba: Četrti oleander

Njega sem prvič začutila na nekem parkirišču. Prepoznala sem ga po glasu. Besede, ki jih je izrekel, ko ga je blagajnik v parkirni hišici pred zapornico parkirišča vprašal, če ima drobiž, so me ustavile. »Ne, nimam,« je rekel. »Žal, nimam,« se je v hipu dopolnil. Bilo je nekaj takega v njegovem glasu, kot da ne govori o drobižu, ki ga nima. Ta nimam je bil veliko globlji. In ta žal je imel v sebi nekaj preveč temnega. Bila sem kot vešča, ki je zagledala luč. In sem sledila hitri hoji njegovega suhega, visokega, še ne tridesetletnega telesa do avta.

Kolumna: Kaj bi mi brez vina

Iztokove Štorije in baldorije sem prvič slišala v študentskih letih, ko je Borut iz Ajdovščine prinesel njegovo kaseto. Veselo smo si jo vrteli, ko smo se v Igorjevem novem golfu vozili naokoli in navdušeno prevevali o mestu pri Puli in visečem delu krave…

Kolumna: Naš vsakdanji kruh

Zato hrane nikar ne goltajmo kakor trop sestradanih volkov, nad njo ne vihajmo nosov in je ne mečimo stran, kajti ves živež je dar zemlje in sad trdega dela: ko ješ bambusove vršičke, se spomni človeka, ki jih je posadil, pravi kitajski pregovor. Zavejmo se vrednosti hrane, preden izza devetih gora in devetih voda prilomasti lakota in nas spomni nanjo.

Kolumna: Živimo v raju

Vsi, ki živimo v Vipavski dolini, smo gostitelji. Tudi tisti, ki turista sploh ne srečamo. To, kar novinarji in turisti danes prepoznavajo kot raj, je naš kraj, naš način življenja, naša kultura. Je lepa narava, so čiste vode in okolje brez smeti. So naši pridelki in izdelki, naše zgodbe in nasmehi. Je na stotine drobnih prijaznosti, ki gostu lepšajo dan in mu omogočijo sproščeno bivanje. Se tega res zavedamo?

Kolumna: Izbrana poglavja nelagodja

Da menstruacija ni podobna lulanju, sem prvič občutila približno v času svoje prve demonstracije – leta 2003 smo na Trgu svobode demonstrirali proti ameriškemu napadu na Irak in proti vstopu v NATO. Mami nama je s sestro skušala razložiti, zakaj je to pomembno, zakaj smo proti imperializmu, zakaj je naša dolžnost, da stojimo tukaj pred Kojakom in s tem sporočamo, da smo proti nasilju in militarizaciji sveta. Nekdo mi je v roke potisnil letak, na katerem je z velikimi črkami pisalo Brcnimo Nato čez Prag(o)!

Kolumna: Kaj manjka mojemu mestu?

Berem, da gospodarstvo cveti, da naše mesto še nikdar ni bilo gospodarsko tako močno. Dobiti službo danes, ni težko, ustanoviti podjetje - tudi ne. Biti uspešen podjetnik je blazno kul. A kot kaže, je zelo težko vsaj majhen delček te bogate gospodarske »b\'ndime« vrniti nazaj mestu in ljudem.

Kolumna: Kdo je zmagal?

Peterson ali Žižek? V maratonskem soočenju, ko je en od njiju zagovarjal kapitalizem, drugi pa socializem oziroma komunizem. Torej? Je bila to le predstava za abonma in izven? Ni potrebno namreč prirejati javnih debaklov in šovov, da bi ugotovili, da sta v osnovi zavozila oba. Eden kot filozof, drugi kot psiholog. Psiholog pač zagovarja kapitalizem, ker izhaja iz psihološke lastnosti človeka, da je ta tekmovalen. Da hoče več in večje in še več kot njegov sosed (pri Slovencih in Slovenkah je to še zlasti izrazito) drugi kot filozof, ki pač ne razume \"svobode tržnih zakonitosti\".

Kolofon