Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu
#kolumna

»Narod si bo pisal sodbo sam…« - Ocena gledališke predstave Hlapci

Ni naključje, da je premiera nove postavitve Hlapcev postavljena v predvolilni čas, najbrž tudi ni presenečenje, da ni postavljena v sodobnost, saj se pač veliko ni spremenilo in zato prikazovanje takratnega časa postane pravzaprav groteska sedanjega. Čudo ali pač ne, je zgolj »neumnost, ki je bogata« in je pitana s podobno navlako od Cankarjevih, pa vse do današnjih dni, ko se zdi, da se kaj dosti razen cesarjevih novih oblačil ni spremenilo.

Zakaj se je moškim okrog 50+ tako lepo pogovarjati o vojski?

V živo začutiti razdiralno moč, ki jo lahko imaš s primerno opremo v roki – in primerno ustrahovan – ti lahko precej pomaga realistično razumeti, kako ta moč zavede. Česa takega na igrišču ne moreš začutiti, v Minecraftu na pametnem telefonu kot današnji mulci pa še manj.

Resničnostni šov Košarka

Danes imam občutek, da športni uspeh ni pomemben. Pomembno je le s kakšnim srcem kdo igra za Slovenijo. In še bolj pomembno je, da ga stokrat vprašamo, kaj čuti, ko igra za našo Slovenijo. Vse skupaj je postalo nekakšen resničnostni šov, kjer zmaga tisti, ki je najbolj ponosen na to, da je igral za Slovenijo, gledalci pa bomo z glasovanjem odločili kdo je to.

Sprejemi

Kaj škodi tako razdeljenemu narodu, da se enkrat skupaj zbere pred televizijskimi sprejemniki ali pa kar na Kongresnem trgu ter navdušeno zaploska tistim, ki si to res zaslužijo, brez da bi jih zraven obremenjevala misel, kdo bo kaj obkrožil na nerazumnem nedeljskem referendumu. Pripravljen sem raje še nekaj časa živeti v takih opijih, ki mi bodo kazali, da je vredno se truditi, kot pa, konspirološko rečeno, v drugih, za katere po možnosti niti ne vem, da me kvarijo.

As ti tud ne pismen ?

Lahko mi očitate ozkoglednost in me obtožite stereotipiziranja, vendar po mojem mnenju obstaja sedemindevetdesetodstotna verjetnost, da bo moški, ki ne zna prav napisati »mladoletna«, polovico odraslega življenja presedel na kavču pred televizijo z roko na modih, ki jih bo pridno čohal, zatem pa si vsake toliko povohal prste in preveril, če je danes že dan za umivanje. Kolumna Petre Brecelj ob mednarodnem dnevu pismenosti.

Nič se ne da spremeniti

Zdi se torej, da če gremo na volitve, non šalantno, apatično, neodgovorno, skoraj pasivno volimo tiste, ki jih že poznamo. Nobeden se nam ne zameri. Kdaj bi si želel, da če tako spretno režiramo razprtije ob vejah sosedove hruške, ki posegajo na našo parcelo, da bi to isto jezo in zamerljivost prenesli še v volitve in se uprli ljudem, ki nam dolgoročno resnično škodujejo. Poznamo njihove grehe, pa vendarle ne storimo nič. Pa ne zamerite mi, kritiziram zgolj in samo nas.

Vipavska trgatev 2017 pod črto

Ob ugotovitvah, da je paradni konj vipavskega turizma hrana in pijača, bi bilo smiselno prireditvi dodati malce več vipavskega priokusa. Obiskovalci nočejo čevapčičev ter pomfrita, marveč hočejo poskusiti vipavsko joto in kupiti grozdje za domov. Zaradi tega so tudi prišli. Če bi bil to navaden žur, se ne bi nihče pritoževal, ker pa gre za prireditev - festival s tradicijo, je vredno razmisleka, če velja Vipavsko trgatev ohraniti zgolj kot lokalni žur za druženje domačinov ali njeno zgodbo in tradicijo izkoristiti za večji turistični potencial.

Vse barve Slovenije

Dejstvo je, da je Slovenija majhna in zato potrebuje veliko energije in izjemnih dosežkov, da bi postala prepoznavna v svetu. Slednjih nam res ne manjka – naši športniki so s svojimi fantastičnimi rezultati odlična priložnost, da bi, odeti v enotno podobo, predstavljali barve naše države. Svežo in drzno. Takšno, o kateri se bo govorilo. Takšno, ki jo bomo Slovenke z veseljem nosile na bikinkah.

Slovenci smo vsi ekologi

A kakor da že sam nakup ustekleničene vode ni dovolj neodgovoren, negospodaren in naravnost butast, pa ljudje plastenk po uporabi niti v koš za smeti ne morejo vreči, da njihove smeti ob prvem vetru ali dežju končajo v morju. Čudovito. Pa da ne bo pomote: to ne velja samo za obmorska mesta, temveč prav tako za smeti sredi Ajdovščine, Ljubljane ali Zgornje Kungote.

Ne šov, življenje gre naprej

Če so nama v času tekmovanja sodelujoči na Misiji Evroviziji dajali občutek, da se na njih lahko zaneseva, da so neke vrste najina glasbena družina, da jim lahko zaupava, so naju kmalu po koncu oddaje ti občutki zapustili. Nikjer ni bilo nikogar, ki bi svetoval, kako naprej, kaj so pametne poteze in kaj ne, kako mehanizem deluje, kakšna so pravila, če pa se je slučajno kdo pojavil, je imel v mislih vedno lastno korist in je zato informacije podajal na način, ki bi mu omogočal profit. Tako je na tovrstnih šovih: ko odslužiš svoje delo, te zavržejo.

Varen pristan

Tako poslušamo domače, poslušamo sodelavce, sošolce, najbližje, ki naenkrat vedo vse o nas in nam znajo organizirati življenje, da bo pravo. Tako bom ostal v podjetju svojega očeta, dasiravno se ne strinjam z njim in je muka prenašati njegovo samodržnost, obenem pa se pretvarjati v delo, ki ga sploh nisem usposobljen. Tako se bom vrnil v ljubezensko razmerje z nekom, s katerim sem se pred nekaj časa razšel, predvsem zaradi tega, ker ga enostavno več nisem ljubil.

Ocena filma – »Dunkirk«

Filmskemu režiserju Nolanu moramo priznati, da je ustvaril mojstrovino, filmsko fresko, za katero lahko brez slabe vesti rečemo, da je ena najboljših vojnih vsaj v zadnjih desetih letih. Svoj opus pa je s filmom po resničnih dogodkih zopet popestril, da velja za enega najbolj raznovrstnih režiserskih raziskovalcev. Oglejte si Dunkirk, film, ki te dni polni kinematografe po zemeljski obli.

Živela sta bogatin in revež

Tistega bazena, ki si ga gradi direktor ene naših medijskih hiš, se izogibam zaradi strahu pred čirom na želodcu, ker me vpričo takšne sprevrženosti vsakič popade nepojmljiva jeza, ne izogibam se ga iz zavisti – veste, vest mi tako ali tako ne bi dopuščala čofotati v litrih lesketajoče se turkizne potrate, ko vem, da gre nepregledna množica ljudi vsak dan ne samo lačna, temveč tudi žejna spat.

Spo(r)azum

Očitno je, da se Hrvati ne obremenjujejo preveč z arbitražnim sporazumom, zanje je pravzaprav najbolj zanimivo, kako skrbi razsodba nas. To je jasno povedal tudi voditelj oddaje Otvoreno Damir Smrtić v ponedeljek na hrvaški nacionalni televiziji. Ob začetku oddaje posvečene arbitražnemu sporazumu, je dejal, da je današnji četrtek dan D za Slovenijo, za Hrvate pa zgolj še en navaden delavni dan.

Fatamorgana

Domovina nudi uteho, hrani sanje in streže razočaranja. Tujina je kot boksarska vreča, tiho požre vse brce in jezo, ki bi sicer segli dlje. Šele s tujega razglednega stolpa se domovina res razcveti. Domov se oziram z očmi zaljubljene najstnice, ki vsa svoja hrepenenja, želje in neobvladljivo brsteče občutke stavi na fanta, ki obetov nikoli ne bo (z)mogel izpolniti.

Kolofon