Kompromisi, ki jih doma med štirimi stenami (sama s seboj) sklepa sodobna ženska, so ponižujoči. Predstava o tem, da je to normalna partnerska in družinska dinamika, je globoko zakoreninjen družbeno-kulturni konstrukt, ki določa položaj ženske in ovira odpravljanje spolne diskriminacije v širšem družbenem kontekstu. Le brezpogojno sprejemanje različnosti in spoštovanje sta temelja vsakega zdravega odnosa in visoko razvite družbe.
Uprizoritev režiserja Vita Tauferja, ki skoraj do konca izgleda kot veseloigra, a se nato grenko obrne in udari v, pravzaprav, razbijanje intime, je minimalistična po zunanjem izgledu, a še kako prepolna besed, ki v ritmiziranem »ljubljanskemu« prevodu Andreja Rozmana Roze doseže svoj namen s pozornim luščenjem zapletene zgodbe, ki bi jo lahko brez slabe vesti označili za srečanje Rashomona in Revizorja.
Starejši so ljudje. Včasih si želim, da jih ne bi označevali kot starejše, ampak da bi jih preprosto vzeli medse kot ljudi, ljudi, ki so pred nami prehodili pot, jo utrli, da lahko danes živimo v miru. Da lahko živimo v samostojni in neodvisni državi, ki enakovredno parira vsem ostalim evropskim. So ljudje, ki s seboj nosijo toliko zgodb in izkušenj, da ni petih minut v vozilu, da bi ti bilo dolgčas. In zakaj so osamljeni? Ko pa bi morali pripovedovati svoje življenjske zgodbe, svoje modrosti in bi jim morali kot družba dati to priložnost. In zakaj so zapostavljeni, ko pa bi morali biti spoštovani.
Vipavska dolina je po mnenju Lonely Planeta ena izmed najlepših pokrajin sveta. Naravno oblikovana kot zelo odprta dolina ima veliko dih jemajočih razgledov, poleg tega pa je polepšan a še z mnogimi vinogradi. Skozi osupljivo pokrajno pa peljejo še bolj osupljive ceste. To je znal izrabiti že Ferrari, ki je tu posnel reklamo za svoj model Portofino. Vsako leto pa se po slovenskem Col de Turiniju zapeljejo tudi udeleženci rallyja Vipavska dolina.
Njega sem prvič začutila na nekem parkirišču. Prepoznala sem ga po glasu. Besede, ki jih je izrekel, ko ga je blagajnik v parkirni hišici pred zapornico parkirišča vprašal, če ima drobiž, so me ustavile. »Ne, nimam,« je rekel. »Žal, nimam,« se je v hipu dopolnil. Bilo je nekaj takega v njegovem glasu, kot da ne govori o drobižu, ki ga nima. Ta nimam je bil veliko globlji. In ta žal je imel v sebi nekaj preveč temnega. Bila sem kot vešča, ki je zagledala luč. In sem sledila hitri hoji njegovega suhega, visokega, še ne tridesetletnega telesa do avta.
Iztokove Štorije in baldorije sem prvič slišala v študentskih letih, ko je Borut iz Ajdovščine prinesel njegovo kaseto. Veselo smo si jo vrteli, ko smo se v Igorjevem novem golfu vozili naokoli in navdušeno prevevali o mestu pri Puli in visečem delu krave…
Zato hrane nikar ne goltajmo kakor trop sestradanih volkov, nad njo ne vihajmo nosov in je ne mečimo stran, kajti ves živež je dar zemlje in sad trdega dela: ko ješ bambusove vršičke, se spomni človeka, ki jih je posadil, pravi kitajski pregovor. Zavejmo se vrednosti hrane, preden izza devetih gora in devetih voda prilomasti lakota in nas spomni nanjo.
Vsi, ki živimo v Vipavski dolini, smo gostitelji. Tudi tisti, ki turista sploh ne srečamo. To, kar novinarji in turisti danes prepoznavajo kot raj, je naš kraj, naš način življenja, naša kultura. Je lepa narava, so čiste vode in okolje brez smeti. So naši pridelki in izdelki, naše zgodbe in nasmehi. Je na stotine drobnih prijaznosti, ki gostu lepšajo dan in mu omogočijo sproščeno bivanje. Se tega res zavedamo?
Da menstruacija ni podobna lulanju, sem prvič občutila približno v času svoje prve demonstracije – leta 2003 smo na Trgu svobode demonstrirali proti ameriškemu napadu na Irak in proti vstopu v NATO. Mami nama je s sestro skušala razložiti, zakaj je to pomembno, zakaj smo proti imperializmu, zakaj je naša dolžnost, da stojimo tukaj pred Kojakom in s tem sporočamo, da smo proti nasilju in militarizaciji sveta. Nekdo mi je v roke potisnil letak, na katerem je z velikimi črkami pisalo Brcnimo Nato čez Prag(o)!
Berem, da gospodarstvo cveti, da naše mesto še nikdar ni bilo gospodarsko tako močno. Dobiti službo danes, ni težko, ustanoviti podjetje - tudi ne. Biti uspešen podjetnik je blazno kul. A kot kaže, je zelo težko vsaj majhen delček te bogate gospodarske »b\'ndime« vrniti nazaj mestu in ljudem.
Peterson ali Žižek? V maratonskem soočenju, ko je en od njiju zagovarjal kapitalizem, drugi pa socializem oziroma komunizem. Torej? Je bila to le predstava za abonma in izven? Ni potrebno namreč prirejati javnih debaklov in šovov, da bi ugotovili, da sta v osnovi zavozila oba. Eden kot filozof, drugi kot psiholog. Psiholog pač zagovarja kapitalizem, ker izhaja iz psihološke lastnosti človeka, da je ta tekmovalen. Da hoče več in večje in še več kot njegov sosed (pri Slovencih in Slovenkah je to še zlasti izrazito) drugi kot filozof, ki pač ne razume \"svobode tržnih zakonitosti\".
V resnici ne razumem povsem, od kod vsa negativnost, ki se nabere celo ob takšnih dogodkih, kot je bil požar v Parizu. Dobro, politiki so pokvarjeni in izkoristijo vse, toda navadni ljudje, da se tako zelo razburjajo, celo posmehujejo, iščejo sto in en razlog, zakaj ne bi preprosto izrazili sožalja in potem šli naprej? Zakaj je povsod treba izražati neke frustracije, ki so občasno tudi povsem upravičene. Ni boljše poti, kot v vsakem dogodku najti razloga za prerekanje ali celo iskanje teorij zarot?
Najstnica Billie je nemudoma dobila 17 milijonov sledilcev na Instagramu. Ne imenuje jih oboževalci, ampak družina. Pred njimi lahko prizna, kako jezna je nase, ker je venomer žalostna brez razloga. Opremljena je s hiphopovsko navdahnjenimi oblačili, v katerih ne želi pokazati kože, z moškimi supergami znamke Air Jordan, artikuliranim opisovanjem svojega obvladovanja Tourettovega sindroma (ki povzroča trzavico njenih oči) in tudi preklinjanjem a la »motherfucker«, kot večina dobrih najstnikov, ko staršev ni zraven. Samo da njeni so in v tem vidijo umetniško svobodo.
»Ne bom več luzerka« je prvenec režiserke Urše Menart, ki se bo zapisal v zgodovino slovenskega filma. Žal ne o kakšnem triumfu, temveč o bedi. A pozor, ne gre za niansiranja pregovorno slovenskih depresivnih prizorov, film govori o pravi bedi. Prava beda pa nosi veliko ironije, celo komičnost. Na koncu se zdi kot da je prav film tisti, ki se odloči, da ne bo več luzer, ampak bo nekaj naredil iz sebe in to mu je odlično uspelo.
Zahodnjaška družba že tradicionalno daje prednosti moškemu polu, ne ženskemu. Namesto da bi sprevidela, da je osebnost slehernega moškega in sleherne ženske posledica prepleta ženskih in moških prvin, je vzpostavila zakrknjen red, kjer naj bi bili vsi moški možati in vse ženske ženstvene, ter moškim dala vodilne vloge in večino privilegijev.
Spletna stran Lokalne Ajdovščina je namenjena promociji Vipavske doline, širjenju lokalnih novic ter spodbujanju občanov k različnim aktivnostim. Vse z namenom za kvalitetnejše bivanje v najlepši dolini na svetu.
Lokalne Ajdovščina
Odgovorni urednik: Matjaž Jazbar
GSM: 041 586 063
Spletni portal Lokalne Ajdovščina je na voljo tudi vsem vam, ki bi radi svoje delo, storitve ali dogodke bolje predstavili širši javnosti. Naš portal praktično celotno območje Vipavske doline, marsikdaj pa tudi širše, širino sporočanju pa odslej daje tudi tiskana izdaja Lokalnih Ajdovščina, ki jo v poštne nabiralnike prejmejo občani Ajdovščine. Za urejanje Lokalnih Ajdovščina skrbi Zavod Disisdis, ki v svoji zgodbi ponuja še marsikaj, kar vam lahko olajša pot do boljše promocije.
Pišite nam ali pa nas pokličite in z veseljem se bomo potrudili za vas in vaše potrebe.
DISISDIS – KREATIVNE KOMUNIKACIJE:
OGLAŠEVANJE NA SPLETNEM PORTALU LOKALNE AJDOVŠČINA
OGLAŠEVANJE V TISKANI IZDAJI LOKALNE AJDOVŠČINA
PRIPRAVA CELOSTNE GRAFIČNE PODOBE
PRIPRAVA PR TEKSTOV
PRIPRAVA REKLAMNIH BANNERJEV
IZDELAVA IN UREJANJE PROFILOV NA SOCIALNIH OMREŽJIH
IZDELAVA PROMOCIJSKIH FOTOGRAFIJ
PRIPRAVA PROMOCIJSKE STRATEGIJE
Pokličite nas ali pa nam pišite na:
041 586 063
INFO@LOKALNE-AJDOVSCINA.SI
TO JE TO! DISISDIS!