Berem, da gospodarstvo cveti, da naše mesto še nikdar ni bilo gospodarsko tako močno. Dobiti službo danes, ni težko, ustanoviti podjetje - tudi ne. Biti uspešen podjetnik je blazno kul. A kot kaže, je zelo težko vsaj majhen delček te bogate gospodarske »b\'ndime« vrniti nazaj mestu in ljudem.
Peterson ali Žižek? V maratonskem soočenju, ko je en od njiju zagovarjal kapitalizem, drugi pa socializem oziroma komunizem. Torej? Je bila to le predstava za abonma in izven? Ni potrebno namreč prirejati javnih debaklov in šovov, da bi ugotovili, da sta v osnovi zavozila oba. Eden kot filozof, drugi kot psiholog. Psiholog pač zagovarja kapitalizem, ker izhaja iz psihološke lastnosti človeka, da je ta tekmovalen. Da hoče več in večje in še več kot njegov sosed (pri Slovencih in Slovenkah je to še zlasti izrazito) drugi kot filozof, ki pač ne razume \"svobode tržnih zakonitosti\".
V resnici ne razumem povsem, od kod vsa negativnost, ki se nabere celo ob takšnih dogodkih, kot je bil požar v Parizu. Dobro, politiki so pokvarjeni in izkoristijo vse, toda navadni ljudje, da se tako zelo razburjajo, celo posmehujejo, iščejo sto in en razlog, zakaj ne bi preprosto izrazili sožalja in potem šli naprej? Zakaj je povsod treba izražati neke frustracije, ki so občasno tudi povsem upravičene. Ni boljše poti, kot v vsakem dogodku najti razloga za prerekanje ali celo iskanje teorij zarot?
Najstnica Billie je nemudoma dobila 17 milijonov sledilcev na Instagramu. Ne imenuje jih oboževalci, ampak družina. Pred njimi lahko prizna, kako jezna je nase, ker je venomer žalostna brez razloga. Opremljena je s hiphopovsko navdahnjenimi oblačili, v katerih ne želi pokazati kože, z moškimi supergami znamke Air Jordan, artikuliranim opisovanjem svojega obvladovanja Tourettovega sindroma (ki povzroča trzavico njenih oči) in tudi preklinjanjem a la »motherfucker«, kot večina dobrih najstnikov, ko staršev ni zraven. Samo da njeni so in v tem vidijo umetniško svobodo.
»Ne bom več luzerka« je prvenec režiserke Urše Menart, ki se bo zapisal v zgodovino slovenskega filma. Žal ne o kakšnem triumfu, temveč o bedi. A pozor, ne gre za niansiranja pregovorno slovenskih depresivnih prizorov, film govori o pravi bedi. Prava beda pa nosi veliko ironije, celo komičnost. Na koncu se zdi kot da je prav film tisti, ki se odloči, da ne bo več luzer, ampak bo nekaj naredil iz sebe in to mu je odlično uspelo.
Zahodnjaška družba že tradicionalno daje prednosti moškemu polu, ne ženskemu. Namesto da bi sprevidela, da je osebnost slehernega moškega in sleherne ženske posledica prepleta ženskih in moških prvin, je vzpostavila zakrknjen red, kjer naj bi bili vsi moški možati in vse ženske ženstvene, ter moškim dala vodilne vloge in večino privilegijev.
Mogoče bi bilo celo smiselno, če bi naslednjega ministra preverili vse do vrtca, če ni slučajno takrat kakšni punčki zalimal “čigumija” v lase, ali pa ukradel kakšen dodaten kos kruha. Ker mediji lahko v določenem trenutku izbrskajo tudi takšne podatke in to izkoristijo za medijski umor. Ker interesi. Ker kapital.
Ko grem s svojim pokvarjenim računalnikom k prijatelju serviserju, ki se na to spozna, mu ne rečem »ah, saj to zate ni nič. Bodi vesel, da popravljaš meni.« Logično mi je, da bo svoj čas in sposobnosti posvetil mojim problemom in zato ta čas ni samoumeven. Tudi kultura je svojevrsten servis, antivirus in hkrati posodobitev. Vsak kulturni »akt« je vsekakor duhovno-intelektualni napor. Pa naj se sliši še tako pretenciozno.
Bilo bi naivno, če bi zgodnjemu dramskemu besedilu ruskega klasika Antona Pavloviča Čehova pripisoval pretiravanja, podobno velja za svežo odrsko uprizoritev iz ljubljanske drame režiserja Aleksandra Popovskega. Kriz, takšnih ali drugačnih, ki pridejo po štiridesetem letu enostavno (še) nisem doživel. Lahko si pa predstavljam malodušje, bedo, žalost, ki veje tako ali drugače iz akterjev te ruske drame. To pa je vse. Zato o tem ne bom razpredal v nadaljevanju.
Nič ni večno. Tudi SDS in njen predsednik ne. Prav tako ne bodo večne vse armade trolov, ki na spletu in v nekaterih medijih zdravijo svoje frustracije. Slej ko prej bo prišlo do prenove. Toda, do tistega trenutka utegne miniti še zelo veliko časa in vmes se lahko veselimo še kar nekaj novih obrazov leve sredine, ki se bodo na vsakih volitvah prikazovali za nove rešitelje.
Joga je ena tistih dejavnosti, do katerih imamo ljudje odnos, kot do tartufov – popolna predanost ali prav toliko popolen odklon. Sam sem si pred časom dejal, da je to nekaj, kar preprosto moram preizkusiti, saj to fleksibilno prakso obkroža toliko stereotipov, da radovednosti ni konca. Za povprečnega posameznika je namreč joga nekakšna mistična mešanica meditacije, silovitega telesnega raztezanja in Keglovih vaj.
Včasih sem v precepu. Za portal napišem subjektivno mnenje o uprizoritvi, ki sem jo videl v Ljubljani, Novi Gorici, o filmu, ki nima nikakršne geografske povezave z vipavskim okolišem. Najprej pomislim, zakaj pa bi sploh o tem? Ker ni važno, če kulturo vidimo v Ljubljani, Mariboru, Londonu, Šanghaju ali v kulturnem domu v Vipavi. Vedno je izraz časa, prilagoditev razmeram, je elastična, ne pozna kilometrov, pozna pa mnogokatere poti.
Odnosi so vse. V celoti določajo kvaliteto življenja. Vendar odnosov ne morem izbrati, lahko pa izberem kvaliteto odnosov. Moja odločitev je, koliko časa in energije posvetim določenemu odnosu in v koliko neprijetnih (iskrenih) pogovorov sem se pripravljena spustiti, da pridem zadevi do dna, kadar je to potrebno.
Ljubezen je kot motiv vseprisotna in nepogrešljiva skozi celotno zgodovino umetnosti in velikokrat ključen problem k obravnavanju tematik. Kaj dandanes še lahko povemo o ljubezni, pa se je skupaj s svojo ekipo spraševala Maša Pelko v avtorskem projektu O čem govorimo, ko govorimo o ljubezni, ki je na odru Male Drame zaživel v začetku novembra.
Rečeno je bilo, da te astronomija naredi ponižnega in da utrdi tvoj značaj. Morda nič ne nazorneje ponazori nespametnosti človeške nečimrnosti kakor ta odmaknjena podoba našega majcenega sveta. Zame poudari našo odgovornost, da smo drug do drugega prijaznejši ter da ohranimo in cenimo medlo modro piko, edini dom, ki smo ga kdaj koli poznali.
Spletna stran Lokalne Ajdovščina je namenjena promociji Vipavske doline, širjenju lokalnih novic ter spodbujanju občanov k različnim aktivnostim. Vse z namenom za kvalitetnejše bivanje v najlepši dolini na svetu.
Lokalne Ajdovščina
Odgovorni urednik: Matjaž Jazbar
GSM: 041 586 063
Za rast kvalitete spletnega portala Lokalne Ajdovščina so seveda pomembni oglasi in trženje in tako je odslej portal na voljo tudi vsem tistim, ki bi radi svoje delo in storitve predstavili na našem portalu. Da se je portal med bralci lepo prijel, dokazuje statistika, ki prikauje visoke številke branosti ter sledenje na profilih družabnih omrežij. Če bi radi svojo dejavnost, storitev ali dogodek še dodatno izpostavili, potem je spletni portal Lokalne Ajdovščina odlična izbira, ki pokriva praktično celotno območje Vipavske doline, marsikdaj pa tudi širše.
Pišite nam ali pa nas pokličite in z veseljem se bomo potrudili za vas in vaše potrebe.
MOŽNOSTI OGLAŠEVANJA NA SPLETNEM PORTALU LOKALNE AJDOVŠČINA
OGLAS 1 – REKLAMNI LETAK NA PORTALU
OGLAS 2 – REKLAMNI ČLANEK NA PORTALU + DELJENJE ČLANKA NA FACEBOOK STRANI, INSTAGRAM PROFILU, TWITTER PROFILU
* 10% popust za imetnike kartice Mozaik podjetnih
Dodatne možnosti:
- Stalna vsakodnevna postavitev oglasa – letaka
- Tedenski ali mesečni vsebinski članki
- Grafična izdelava reklamnega letaka
- Izdelava fotografij ali fotogalerije
- Reklamni bannerji – po naročilu
- Izdelava Facebook strani in drugih profilov na socialnih omrežjih
- Promocija ponudnika na socialnih omrežjih
- Sodelovanje na dogodkih, kjer je prisoten portal Lokalne Ajdovščina
- Oglaševanje po dogovoru