Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu
#kolumna

Moj pogled: Rally Vipavska dolina

Vipavska dolina je po mnenju Lonely Planeta ena izmed najlepših pokrajin sveta. Naravno oblikovana kot zelo odprta dolina ima veliko dih jemajočih razgledov, poleg tega pa je polepšan a še z mnogimi vinogradi. Skozi osupljivo pokrajno pa peljejo še bolj osupljive ceste. To je znal izrabiti že Ferrari, ki je tu posnel reklamo za svoj model Portofino. Vsako leto pa se po slovenskem Col de Turiniju zapeljejo tudi udeleženci rallyja Vipavska dolina.

Kratka zgodba: Četrti oleander

Njega sem prvič začutila na nekem parkirišču. Prepoznala sem ga po glasu. Besede, ki jih je izrekel, ko ga je blagajnik v parkirni hišici pred zapornico parkirišča vprašal, če ima drobiž, so me ustavile. »Ne, nimam,« je rekel. »Žal, nimam,« se je v hipu dopolnil. Bilo je nekaj takega v njegovem glasu, kot da ne govori o drobižu, ki ga nima. Ta nimam je bil veliko globlji. In ta žal je imel v sebi nekaj preveč temnega. Bila sem kot vešča, ki je zagledala luč. In sem sledila hitri hoji njegovega suhega, visokega, še ne tridesetletnega telesa do avta.

Kolumna: Kaj bi mi brez vina

Iztokove Štorije in baldorije sem prvič slišala v študentskih letih, ko je Borut iz Ajdovščine prinesel njegovo kaseto. Veselo smo si jo vrteli, ko smo se v Igorjevem novem golfu vozili naokoli in navdušeno prevevali o mestu pri Puli in visečem delu krave…

Kolumna: Naš vsakdanji kruh

Zato hrane nikar ne goltajmo kakor trop sestradanih volkov, nad njo ne vihajmo nosov in je ne mečimo stran, kajti ves živež je dar zemlje in sad trdega dela: ko ješ bambusove vršičke, se spomni človeka, ki jih je posadil, pravi kitajski pregovor. Zavejmo se vrednosti hrane, preden izza devetih gora in devetih voda prilomasti lakota in nas spomni nanjo.

Kolumna: Živimo v raju

Vsi, ki živimo v Vipavski dolini, smo gostitelji. Tudi tisti, ki turista sploh ne srečamo. To, kar novinarji in turisti danes prepoznavajo kot raj, je naš kraj, naš način življenja, naša kultura. Je lepa narava, so čiste vode in okolje brez smeti. So naši pridelki in izdelki, naše zgodbe in nasmehi. Je na stotine drobnih prijaznosti, ki gostu lepšajo dan in mu omogočijo sproščeno bivanje. Se tega res zavedamo?

Kolumna: Izbrana poglavja nelagodja

Da menstruacija ni podobna lulanju, sem prvič občutila približno v času svoje prve demonstracije – leta 2003 smo na Trgu svobode demonstrirali proti ameriškemu napadu na Irak in proti vstopu v NATO. Mami nama je s sestro skušala razložiti, zakaj je to pomembno, zakaj smo proti imperializmu, zakaj je naša dolžnost, da stojimo tukaj pred Kojakom in s tem sporočamo, da smo proti nasilju in militarizaciji sveta. Nekdo mi je v roke potisnil letak, na katerem je z velikimi črkami pisalo Brcnimo Nato čez Prag(o)!

Kolumna: Kaj manjka mojemu mestu?

Berem, da gospodarstvo cveti, da naše mesto še nikdar ni bilo gospodarsko tako močno. Dobiti službo danes, ni težko, ustanoviti podjetje - tudi ne. Biti uspešen podjetnik je blazno kul. A kot kaže, je zelo težko vsaj majhen delček te bogate gospodarske »b\'ndime« vrniti nazaj mestu in ljudem.

Kolumna: Kdo je zmagal?

Peterson ali Žižek? V maratonskem soočenju, ko je en od njiju zagovarjal kapitalizem, drugi pa socializem oziroma komunizem. Torej? Je bila to le predstava za abonma in izven? Ni potrebno namreč prirejati javnih debaklov in šovov, da bi ugotovili, da sta v osnovi zavozila oba. Eden kot filozof, drugi kot psiholog. Psiholog pač zagovarja kapitalizem, ker izhaja iz psihološke lastnosti človeka, da je ta tekmovalen. Da hoče več in večje in še več kot njegov sosed (pri Slovencih in Slovenkah je to še zlasti izrazito) drugi kot filozof, ki pač ne razume \"svobode tržnih zakonitosti\".

Ko je gorela Notre Dame, je gorel tudi del duše človeštva

V resnici ne razumem povsem, od kod vsa negativnost, ki se nabere celo ob takšnih dogodkih, kot je bil požar v Parizu. Dobro, politiki so pokvarjeni in izkoristijo vse, toda navadni ljudje, da se tako zelo razburjajo, celo posmehujejo, iščejo sto in en razlog, zakaj ne bi preprosto izrazili sožalja in potem šli naprej? Zakaj je povsod treba izražati neke frustracije, ki so občasno tudi povsem upravičene. Ni boljše poti, kot v vsakem dogodku najti razloga za prerekanje ali celo iskanje teorij zarot?

Kolumna: Po koncu zabave

Najstnica Billie je nemudoma dobila 17 milijonov sledilcev na Instagramu. Ne imenuje jih oboževalci, ampak družina. Pred njimi lahko prizna, kako jezna je nase, ker je venomer žalostna brez razloga. Opremljena je s hiphopovsko navdahnjenimi oblačili, v katerih ne želi pokazati kože, z moškimi supergami znamke Air Jordan, artikuliranim opisovanjem svojega obvladovanja Tourettovega sindroma (ki povzroča trzavico njenih oči) in tudi preklinjanjem a la »motherfucker«, kot večina dobrih najstnikov, ko staršev ni zraven. Samo da njeni so in v tem vidijo umetniško svobodo.

Film: Ne bom več luzerka

»Ne bom več luzerka« je prvenec režiserke Urše Menart, ki se bo zapisal v zgodovino slovenskega filma. Žal ne o kakšnem triumfu, temveč o bedi. A pozor, ne gre za niansiranja pregovorno slovenskih depresivnih prizorov, film govori o pravi bedi. Prava beda pa nosi veliko ironije, celo komičnost. Na koncu se zdi kot da je prav film tisti, ki se odloči, da ne bo več luzer, ampak bo nekaj naredil iz sebe in to mu je odlično uspelo.

Kolumna: Emancipacija 2.0

Zahodnjaška družba že tradicionalno daje prednosti moškemu polu, ne ženskemu. Namesto da bi sprevidela, da je osebnost slehernega moškega in sleherne ženske posledica prepleta ženskih in moških prvin, je vzpostavila zakrknjen red, kjer naj bi bili vsi moški možati in vse ženske ženstvene, ter moškim dala vodilne vloge in večino privilegijev.

Kolumna: Kdo bo naslednji / koga bodo naslednjega odstopili mediji?

Mogoče bi bilo celo smiselno, če bi naslednjega ministra preverili vse do vrtca, če ni slučajno takrat kakšni punčki zalimal “čigumija” v lase, ali pa ukradel kakšen dodaten kos kruha. Ker mediji lahko v določenem trenutku izbrskajo tudi takšne podatke in to izkoristijo za medijski umor. Ker interesi. Ker kapital.

Kolumna: Biti lokalni »kulturnik«

Ko grem s svojim pokvarjenim računalnikom k prijatelju serviserju, ki se na to spozna, mu ne rečem »ah, saj to zate ni nič. Bodi vesel, da popravljaš meni.« Logično mi je, da bo svoj čas in sposobnosti posvetil mojim problemom in zato ta čas ni samoumeven. Tudi kultura je svojevrsten servis, antivirus in hkrati posodobitev. Vsak kulturni »akt« je vsekakor duhovno-intelektualni napor. Pa naj se sliši še tako pretenciozno.

Recenzija uprizoritve: Ivanov

Bilo bi naivno, če bi zgodnjemu dramskemu besedilu ruskega klasika Antona Pavloviča Čehova pripisoval pretiravanja, podobno velja za svežo odrsko uprizoritev iz ljubljanske drame režiserja Aleksandra Popovskega. Kriz, takšnih ali drugačnih, ki pridejo po štiridesetem letu enostavno (še) nisem doživel. Lahko si pa predstavljam malodušje, bedo, žalost, ki veje tako ali drugače iz akterjev te ruske drame. To pa je vse. Zato o tem ne bom razpredal v nadaljevanju.

Kolofon