Letošnji spominski pohod je načrtovalo vreme. Po tradiciji bi moral biti prvo oktobrsko nedeljo, vendar je vreme »imelo mlade«, tako je bil pohod preložen na zadnjo oktobrsko nedeljo. Tokrat je bilo vreme usmiljeno, čeprav so sivi oblaki cel dan viseli nad Mačjim kotom.Nedeljsko jutro je bilo umito, rahla sapa je vela od severa. Planinci so se posamezno in v skupinah podali proti vrhu Golaka. Izbrali so različne smeri, vse so vodile proti cilju. Mokro listje se je lepilo pod nogami, tla so bila kar spolzka, vendar to ni motilo navdušencev.
Tudi sonce, ki je pretrgalo megleno zaveso, se je razveselilo navdušenja in požrtvovalnosti.
Spominski pohod ima že dolgo zgodovino. V preteklosti so pogumni planinci organizirali dvodnevni pohod. Praznični predvečer je grel taborni ogenj pred Iztokovo kočo, ki je oživljal mnoge pripovedi. Druženje, veselje in solidarnost pričajo spominske fotografije in podpisi udeležencev. Iztokova koča pod Golaki v preteklosti ni sijala v taki lepoti, kot jo krasi danes. Le sivi zidovi so strašili proti nebu. Tako pohodniki niso imeli ležišč, da bi se zleknili, če je ostala kakšna urica dolge noči, zato so nabirali stara odvečna ležišča po dolinskih vaseh in jih s traktorjem pripeljali do koče. Ni bilo udobje, vendar nekaj je bilo.
Danes je vse drugače, le pohod ni spremenil svojega namena, namreč spominjamo se mnogih požrtvovalnih planink in planincev, ki jih ni več med nami. Klanjamo se njihovemu pomembnemu delu, požrtvovalnosti in skrbi, da je naše Društvo praznovalo že 120 let življenja.
Spominska prireditev je bila ob 11. uri. Do takrat so se vrnili planinci, ki so z vrha Golaka opazovali pokrajino, to je od Triglava do Jadranskega morja. Cerkljansko z Blegošem je že dihalo nov dan, Ljubljanska kotlina pa je še dremala v megli.
Prizorišče spominskega dogodka so napolnili biserni glasovi pevke Erike v spremljavi Marjana. Z glasbo sta vabila ljubezen, prijateljstvo in mir. Minattijevi verzi: Nekoga moraš imeti rad … so dopolnjevali glasbo in ji vlivali sok. Erik je s kitaro še dopolnil misel o ljubezni do sočloveka.
Predsednik PD je v svoji pripovedi poudaril ljubezen do jezika in do vsega, kar je naše. Minuta molka, ki jo je predlagal v spomin na planince, ki jih ni več med nami, je zavela med krošnje mogočnih bukev in dokazovala, da je spomin živ, da ga krepi hvaležnost do tistih, ki so tlakovali bogato pot našemu društvu.
Jesenski dan se je prevesil. Sence so se skrčile. Lepota narave je zasijala v vsej svoji lepoti. Ajdovski planinci so s podpisi v spominsko knjigo potrdili svojo prisotnost in si obljubili, da se vidijo ob letu osorej. V njihovem pogumnem koraku jih je spremljala misel na LJUBEZEN, PRIJATELJSTVO in MIR. Sklep, da bodo vsak po svoje prispevali, da bo naš svet lepši in svetlejši, je zaključil spominsko srečanje pod Golaki.
* Vir in fotografija: Irena Šinkovec (Planinsko društvo Ajdovščina)
Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podprete
Nazaj
