Skoraj poln avtobus, nas je odpeljal neznano kam. Ugibanja so bila različna, nagovori predsednika Damjana so bili zanimivi, a nas je do konca držal radovedne, kje se bo danes odvijal naš izlet v neznano. Jasno je bilo na Razdrtem, ko je avtobus zavil v smeri Kopra, da gremo proti obali.

Pot se je vila po avtocesti vse do Kopra in nadalje čez Jagodje naprej. Na križišču za Piran in Portorož smo zavili v smeri Fiese, kjer smo se ustavili pri jezeru v Fiesi. Tukaj se je za nekaj časa naša vožnja z avtobusom končala. Od tu naprej jo mahnemo peš. Kam? Proti Piranu smo se sprehodili pod klifi ob obali in prispeli do cerkve svetega Jurija, kjer je odličen razgled na okolico, Alpe s Krnom in Triglavom na dlani, morje,…

Nadalje nas je pot vodila skozi Piran do Tartinijevega trga, kjer smo si ogledali akvarij z zanimivim vodenjem. Malo morskega ne škodi.Iz Pirana smo se peš podali proti Portorožu, kjer smo si vmes ogledali še en zanimiv muzej solinarstva in ladjedelstva. Stare stavbe, kjer so včasih skladiščili sol. Skozi zgodovino nas je na kratko popeljala kustosinja in vodička, potem smo si še samo ogledali vse razstavljene eksponate (stare ladje, motorji ladij,….), kratek film o ladji Maribor. Po ogledu muzeja smo se podali naprej ob obali v Portorožu do kampa Lucija, kjer se je naš prvi del pohoda zaključil.

Sledil je piknik in nekaj dobre glasbe preko zvočnika in harmonike ter še en zanimiv del (ideja je bila, da vsak udeleženec pripravi skromno darilo in obdari drugega). Razdelitev daril in ugotavljanje, kdo je darilo pripravil. Na enem mestu je bilo veliko zanimivih idej. Ko smo končali s pojedino in obdarovanjem je sledila še gasilska slika in potem smo se peš odpravili še proti Seči, po kanalu svetega Jerneja. Tukaj je čakal avtobus. Kljub temu, da smo hodili ob obali se je na naši poti napravo kar precej kilometrov – cca 12 km.

Od tu nas je pot vodila še nekaj, sicer je bila že tema, a mi smo kar vztrajali, da gremo še kam. Obisk znane vasice s čudovitim razgledom na slovensko primorje in fontano. Kaj bi to bilo? Seveda Marezige. Nočno razsvetljena fontana in razgled na razsvetljeno dolino. Seveda pri fontani, ne gre brez slikanja pri dveh kozarcih.

Sledila je še pot domov, saj je bila že tema, ko smo se odpravili. Za nazaj nimam kaj dosti opisati, saj nas je pot vodila nazaj proti Vipavski dolini. Vzdušje na avtobusu je bilo živahno, glasbeno, pojoče tako, da je pot proti domu hitro minila.

Izlet v neznano so snovali predsednik društva Damjan Pregelj v sodelovanju z vodniki Antonom, Vladom in Gorazdom. Ne smemo pozabi tudi na vse dobrine vinske, mesne, sirne, ki smo jih bili deležni na pikniku – hvala tudi za to pripravo.

Se vidimo naslednje leto.

* Vir in fotografija: Gorazd Lapanja    

Deli Nazaj