Dobri rezultati naših skakalcev in želja po obisku iger so premaknili jeziček na tehnici, da sva se z možem odločila, da obiščeva dolino Fiemme in prizorišče v Predazzu. Vstopnice sva kupila deset ur pred odhodom, zato cena ni bila najnižja, a občutek, da boš del spektakla in mogoče celo priča zlati kolajni za Slovenijo, naju je gnal v odločitev, da tam tudi prespiva in poskušava naslednji dan priti še do Cortine.

Moška tekma na večji skakalnici je potekala v soboto, 14. februarja. Na pot sva se podala v dopoldanskem času in do Predazza prišla brez vseh težav. Nobene gneče na cesti. Tudi kasneje, ko nisi več na avtocesti in te pot skozi Belluno pelje visoko, celo nad 2000 m nadmorske višine. Pričakovala pa sva ravno obratno, saj so le olimpijske. Prvi občutek, da se v državi nekaj dogaja, je bil šele v Bellunu, na to so naju opomnile zastave z olimpijskimi krogi, ki so plapolale – a še teh je bilo le za vzorec. Tudi kasneje, ko sva se že bližala dolini Fiemme, ni bilo čutiti nič olimpijskega utripa. Hotel sva rezervirala izven središča, seveda pa veliko izbire tik pred zdajci niti nisva imela. Po prijavi sva se odločila, da se zapeljeva še do centra in preveriva utrip. Spet nobenega olimpijskega »vajba«. Neverjetno. Se tu res odvijajo olimpijske igre?

Tekma je bila na sporedu v večernih urah. Na prizorišče sva se zapeljala z javnim prevozom – tako so nama namreč svetovali na recepciji. Ko sva čakala na postajališču za ski bus, je mimo prišel kombi, ki ga je vozil prijazen domačin. Ustavil je, povprašal, če potrebujeva prevoz do mesta, in naju odpeljal do glavne avtobusne postaje, kjer je povedal, da morava sesti na avtobus, ki naju bo zapeljal do smučarskega centra. Časa sva imela dovolj, zato sva se na pot podala kar peš, da bi vmes morebiti srečala koga znanega ali vsaj začutila kanček tako želenega olimpijskega dogajanja. Na srečo se je mesto prebujalo, ljudje so pokukali iz apartmajev, bari in gostilne so bili bolj polni kot tri ure pred tem in proti skakalnicam so se podajali navijači iz različnih držav. Seveda pa smo prevladovali Slovenci. Nisi nas mogel zgrešiti. Zastave različnih velikosti, navijaški šali, hupe, pisane kape in predvsem nasmejani ter vznemirjenja polni obrazi.

Pred vstopom na prizorišče tudi nobene gneče, dve minuti in že so naju pregledovali, ali nosiva s sabo kaj nedovoljenega. Vse ponovno hitro in tekoče. Prijazni prostovoljci so usmerjali obiskovalce in kaj hitro sva bila na mestu, ki je omogočal fantastičen pogled na skakalnico in tekmovalce, ki so se v tistem večeru borili za medalje.

Najbolj sta mi v spominu ostala dva prijazna starejša gospoda, ki sta naju hitro povprašala, kako sva, kdaj sva prispela in od kod prihajava. Kaj hitro smo ugotovili, da imamo z enim od gospodov skupne korenine. Neverjetno, naša dežela je res majhna in skoraj z vsakim, ki ga spoznaš, imaš običajno nekaj skupnega. Prijeten klepet in spremljanje ostalih slovenskih navijačev je minilo en, dva, tri in čas je bil za začetek tekme.

Tekmovalci so se v boj za kolajne podali zelo pogumno; spomnim se Kazahstanca, ki je v prvi seriji presenetil in precej časa tudi vodil. Zastave so zaplapolale in glasovi so se ob vsakem slovenskem skakalcu zelo povzdignili, a žal smo z navijanjem srečo prinesli le Domnu Prevcu, ki je po prvi seriji končal na 2. mestu. Z dobro popotnico smo se podali v odmor.

Vreme ni bilo najbolj ugodno, kar se je poznalo tudi na gledalcih, ki smo iz minute v minuto postajali vedno bolj premraženi. Skoraj ves čas tekme je rahlo pršelo in vlage je bilo v zraku ogromno, zato je bilo telo še težje ogreti. Prijal je kozarec tople pijače in kos slastne fokače je pomagal, da sva lažje počakala na nadaljevanje tekme.

Nič me ni skrbelo, da Prevc ne bi zmogel še enega odličnega skoka. Pravzaprav sem verjela, da bo na koncu olimpijski prvak. Boljši skok sem privoščila tudi Lanišku, ki se je poleg Prevca še uvrstil v drugo serijo, a mu tisti dan sreča žal ni bila naklonjena. Ko sta na vrhu skakalnice na skok čakala samo še Prevc in Nikaido, je bilo med gledalci čutiti vznemirjenje in napetost. A vsi smo vedeli, da Domen zmore in zna. In res – njegov drugi skok je bil izjemen in mislim, da smo že takrat vedeli, da bo Nikaido težko skočil tako daleč in potisnil Domna na drugo mesto. Opazovala sem veliki zaslon, ki je hkrati spremljal Prevca in njegovega nasprotnika Nikaida. Ko je slednji pristal pri 136,5 m, je med gledalci završalo. Začeli smo skakati in vzklikati, saj smo še pred uradno objavo vedeli, da Nikaidu ne bo uspelo in bo Domen postal olimpijski prvak. In to se je že čez minuto potrdilo. Slovenci smo bili evforični, na prizorišču je odmevalo Kdor ne skače, ni Sloven'c. In takrat se je tudi vame končno naselil olimpijski duh in lahko sem ponotranjila besede iz naslova, le da sem bila jaz zgolj gledalka in ne tekmovalka.

Sledile so ceremonije – pregled opreme, preoblačenje in obvezen postanek pri medijih. Po približno dvajsetih minutah pa končno uradna podelitev in zven slovenske himne iz nekaj tisoč slovenskih grl. Neprecenljivo. Duh me je ponovno obiskal.

Prezebla, utrujena, a polna neobičajnih občutkov sva se podala proti hotelu. Veliko število navijačev, ki smo se vračali v središče mesta, je botrovalo temu, da sva hodila počasneje kot običajno, zato sva avtobus zamudila in na naslednjega morala čakati skoraj še eno uro. Nič ne de. Na avtobusni je bilo prijetno toplo in ob podoživljanju zgodovinskega dne za Slovenijo je tudi čas do prihoda avtobusa hitro minil.

Naslednji dan sva se prebudila v kristalno jasno jutro. Okrog naju sama belina, na nebu modrina in žareče sonce. Idealno za nedeljski izlet. Spletni viri so navajali, da se v Cortino da priti, a moraš biti pripravljen, da v sam center mesta ne boš mogel z avtomobilom. To sva brez težav vzela v zakup in se preko Moene podala do Cortine. Pot je speljana preko številnih prelazov, ki pa so bili kljub novozapadlemu snegu vsi odprti. Skoraj tri ure sva se trudila, da bi prispela do tako želene prestolnice olimpijskih iger, a so naju tik pred ciljem (5 km stran od Cortine) policisti ustavili in dejali, da je cesta do mesta zaprta in da se lahko vanj podava le z avtobusom. Poskušala sva parkirati na bližnjem parkirišču, a sva imeli tudi tam prepoved oz. sva potrebovala posebno karto za parkirišče, ki si jo moral vnaprej kupiti. Predlagali so, da se poskušava do mesta prebiti po drugi poti, kar sva tudi storila, vendar pa nama kljub trudu nikakor ni uspelo priti blizu. Po urah neuspešnega iskanja prave poti sva obupala in se sprijaznila z dejstvom, da nama Cortina tokrat ni usojena. 

Ko se sedaj oziram nazaj in pomislim, kaj vse sva doživela, bi dogodek zagotovo ponovila brez oklevanja. Bi pa, glede na pomembnost dogodka, pričakovala več. Hiša, kjer so v večernih urah sprejemali slovenske skakalce, je bila postavljena ob vstopu v Predazzo, izven središča mesta in zelo neopazno. Nepozoren opazovalec je ne bi uzrl, saj razen nekaj malih napisov ni bilo niti sledu o kakšnem stičišču slovenskih ljubiteljev smučarskih skokov. Tudi v samem središču, na glavnem trgu tik ob cerkvi, so postavili veliki zaslon, nekaj stojnic s hrano in pijačo ter predvajali glasbo. Ljudi malo, po tekmi pa vse že zaprto in nikjer nikogar. Veliko razočaranje. Zagotovo pa velja pohvaliti dobro organiziranost, dostopnost do objekta ter prijaznost in srčnost ljudi, kar odtehta in da vedeti, da olimpijski duh kljub vsemu živi.

* Naslovna fotografija: Jana Peternel    

* Zgodba je bila najprej objavljena v marčevski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

Deli Nazaj