Prav zato je nastal projekt Po poteh Vipavskih žensk, v okviru katerega smo zbirali pričevanja starejših prebivalcev, raziskovali arhive in obujali spomine na ženske, ki so peš prehodile desetine kilometrov med Vipavsko dolino, Gorico, Trstom, Idrijo, Furlanijo, Reko in drugimi kraji.

Te ženske niso bile le gospodinje in matere. Skrbele so za dom, vzgajale otroke, obdelovale zemljo, nato pa se podajale na dolge poti, pogosto v zelo težkih okoliščinah. Njihovo delo je bilo fizično naporno, pogosto pa tudi nevarno, saj so ga opravljale med vojno, ob mejah, pod nadzorom oblasti in v času pomanjkanja.

"Brez polente ni bilo večerje"

Ena izmed pripovedovalk, 91-letna Dora Premrl iz Tabra nad Dornberkom, se še danes živo spominja vojnih let. Njena družina je imela nekaj vinogradov in sadovnjakov, vendar ni mogla pridelati vsega, kar je potrebovala za življenje. Zato sta mama in stara mama iskali načine, kako domače vino in žganje zamenjati za moko, sladkor, sol in druge nujne dobrine. »Vsak večer smo jedli polento. Brez polente ni bilo večerje. Imeli smo dovolj koruze, manjkala pa nam je bela moka,« pripoveduje.

Ženske so z vozički hodile v Furlanijo, kjer so vino in žganje menjavale za moko. Za liter vina so dobile tri kilograme moke, za liter žganja pa deset kilogramov. Ko je primanjkovalo soli, so se odpravljale celo proti Reki. »Ta pot je trajala najmanj dva dni. Odvisno od tega, kako hitro jim je uspelo prodati vino in žganje po hišah.«  Poleg uradnega trgovanja je cvetelo tudi tihotapstvo. Ženske so pogosto tvegale zapor, da bi družinam zagotovile osnovne življenjske potrebščine. Dora se spominja sorodnikov, ki so jih italijanski karabinjerji redno lovili zaradi prodaje žganja.

»Dostikrat se je zgodilo, da sta oba ostala v priporu. Zvečer je njuna hčerka pritekla k nam in vprašala, če imamo še kaj polente, ker staršev ni bilo domov.« Posebno zanimiva je tudi zgodba o maslu, ki so ga vipavske ženske prodajale v Gorici. Maslo so skrbno oblikovale v lesenih modelčkih z izrezljanimi vzorci in ga zavijale v liste zelja ali ohrovta. »To so goriške gospe zelo cenile,« se spominja Dora. Denar, ki so ga zaslužile, ni bil namenjen razkošju. »Ženske niso zapravljale. Hranile so ga, da so lahko plačale davke.«

"Vsak dan smo hodile prodajati"

Še bolj neverjetne so zgodbe Gabrijele Rustja iz Dolge Poljane, ki je letos dopolnila 102 leti. Njeni spomini pričajo o življenju, ki si ga danes težko predstavljamo. Ženske iz Vipavske doline so skoraj vsakodnevno pešačile v Idrijo, Podkraj, Črni Vrh, Gorico, Opčine, Trst in številne druge kraje. »Doma smo imeli sadja polno in smo morali prodajati. Ni bilo druge. Ni bilo toliko trgovin. Smo morale nesti povsod.« Najpogosteje so hodile po dve ali štiri skupaj. »Sama sem se bala iti.«

Do Idrije so potrebovale približno štiri ure hoje v eno smer in štiri ure nazaj. »Zjutraj smo šle ob šestih. Štiri ure do Idrije in štiri ure nazaj. Vse v košari na glavi ali v ruzaku na hrbtu.« Posebej slikovit je njen opis sosede, ki je bila tako vajena poti, da je med hojo skoraj spala. »Od Cola do vrha Cenca je hodila in spala. Ko je prišla na vrh, se je zbudila. Tako je bila navajena že te poti.«

Poleg Idrije so hodile tudi proti Trstu. V Opčinah so se vkrcale na tramvaj, s seboj pa nosile maslo, ki so ga prodajale v mestu. »Enkrat na teden smo šle peš do Opčin. Tja smo nesle puter. V ruzakih po deset do petnajst kilogramov. Smo šle tudi s kareto, takrat smo vzele pedeset kilogramov. Ma je bilo težko.« Uporabljale tudi karete, s katerimi so prevažale večje količine fig, grozdja in drugega sadja. Če pridelkov niso prodale v enem dnevu, so morale prespati pri neznancih. »Če nismo vse prodale, smo morale ostati ponoči pri kakšnih. Če smo vse prodale, smo prišle domov.«

Kdaj so pešačile še dlje. »Od tu do Gorice smo šle po dve skupaj, vendar smo se peljale s kamionom z Nemci. Nemci so se vozili v Gorico v kasarne in so nas naložili na kamion do tja, potem pa smo šle naprej peš v Kobarid. Peš po celi Soški dolini in nazaj enako.«

Več kot zgodovina

Pričevanja, kot sta Dorino in Gabrijelino, razkrivajo pomemben del zgodovine Vipavske doline. Govorijo o ženskah, ki niso bile le skrbnice doma in družine, temveč tudi pomembne gospodarske akterke svojega časa. S svojim delom, vztrajnostjo in iznajdljivostjo so omogočale preživetje družin, povezovale kraje ter soustvarjale lokalno gospodarstvo.

Projekt Po poteh Vipavskih žensk želi te zgodbe ohraniti in jih predstaviti tudi prihodnjim generacijam. Na podlagi zbranih pričevanj so nastale tematske pohodniške in kolesarske poti, digitalni arhiv zgodb, spletna stran in dokumentarni video, ki obiskovalcem omogočajo, da Vipavsko dolino spoznajo skozi oči žensk, ki so jo soustvarjale.

Pomagajte nam ohraniti še več zgodb

Prepričani smo, da se po številnih vipavskih vaseh še vedno skrivajo zgodbe, fotografije in spomini, ki jih še nismo uspeli zbrati. Zato vabimo vse, ki se spominjajo pripovedi svojih mam, babic, non ali drugih sorodnic, da stopijo v stik z nami. Vsaka zgodba, fotografija ali spomin predstavlja dragocen del naše skupne dediščine in pomaga ohranjati spomin na generacije žensk, ki so s svojim delom, pogumom in vztrajnostjo oblikovale Vipavsko dolino. Če želite prispevati svoje pričevanje ali poznate koga, ki bi ga lahko delil z nami, nas kontaktirajte preko spletne strani www.vipavskezenske.si.

* Vir in fotografija: Elena Peljhan (Wajdušna)    

* Članek je bil sprva objavljen v junijski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina    

Deli Nazaj