Če v Ajdovščini iščemo asociacijo na besedo ples, bo zagotovo prva ali pa med prvimi Alice Stojko Saliu. In njen ADC plesni center. Življenje posvečeno plesu ali še bolje ples posvečen življenju. Zato bo v nedeljo, 20. decembra velika dvorana ajdovskih Polic pokala po šivih. Ko bo na sporedu predstavitev, bolje rečeno šov, vseh plesalk, plesalcev, od najmlajših do najstarejših, tako posameznikov kot skupin. Energija, ki bo prekipevala in odmevala po celem mestu. Zato je pravi čas za objavo tega pogovora.

Za uvod v intervju se, prosim, predstavi našim bralcem in bralkam v dveh, treh stavkih kot oseba in kot plesna ustvarjalka. Kdo si, Alice Stojko Saliu, od kod prihajaš in kam si namenjena?

Alice iz dežele, kjer je doma burja in ples. Prihajam iz Ajdovščine. Namenjena? Kamor me bo življenje zapeljalo, vsekakor kjerkoli bom, upam, da bo z mano ples. Sem srečna mama štirih otrok. Zaljubljena v ples od trenutka, ko sem ga spoznala v plesni dvorani. Ples je postal del mojega življenja oz. del mene.

Lahko izvemo kaj o tvojih plesnih začetkih. Zakaj si začela plesati in kaj je bila inspiracija za to, če sploh kaj?

 S plesom sem se spoznala pri svojih desetih letih, ko je v Ajdovščino prišel učitelj Miran Pritekelj. Še danes je moj plesni idol. Tako kot je on podajal plesno znanje, s tako vnemo in veliko ljubeznijo, to redkokje srečaš. Po desetih minutah treninga sem vedela, da bom nekega dne počela točno to, kar počne on in tudi na tak način. Inspiracija pa mi je bil moj bratranec, sicer tudi olimpijski prvak v umetnostnem drsanju. Drsanje kot ples na ledu. Ker te možnosti v Ajdovščini nismo imeli, sem šla pogledat v plesno šolo. In se zaljubila.

Kdaj in zakaj si ustanovila svoj plesni center ADC? Kaj pomenijo kratice?

Plesni center sem ustanovila pred sedmimi leti v sodelovanju s kolegico, dolgoletno prijateljico. V ozadju kratice ADC je dolga zgodba. Prvotno je pomenila Alice Dance Company (company kot družba, sodelavci, družina), se pa zdaj s takratno sodelavko dogovarjava, da bi kratica plesnega centra ostala ista, vendar da bi morda črko A predstavljali kot Ajdovščina.

Kaj vse počnete v ADC plesnem centru? Zdi se, da ste najbolj navdušeni nad hip-hopom ali je to samo pač posledica udeležbe na tekmovanjih?

 V ADC plešejo vse generacije različne zvrsti plesov. Predšolski, naši najmlajši plesalci so dveletni otroci, najstarejše dame pa imajo okrog 80 let. Nudimo plesna rajanja za najmlajše, smo zvesti udeleženci znanega Šolskega plesnega festivala za osnovnošolce in srednješolce, z mamicami najmlajših otrok se rekreiramo in pridno treniramo zumbo, piloxing, prav tako s srednješolskimi dekleti in študentkami, s katerimi tudi hiphopamo. Z najstarejšimi (ponavadi upokojenimi) damami plešemo šov plese, sicer pa imamo  tudi sekcijo tekmovalcev hip-hopa, solo, duo, skupine. V sedmih letih smo spoznali, da je v naših krajih največ zanimanja za hip-hop. Izredno pa sem ponosna na letošnjo novost, ki je nisem zasledila še nikjer v Sloveniji. To je plesna urica za najmlajše in istočasno z drugo vaditeljico v drugi dvorani rekreacija (piloxing ali zumba) za starše in ostale posameznike. Starši pripeljejo otroke s sabo, jih oddajo v plesno dvoranico, kjer imajo plesne vaje, ter se po eni uri združijo in odidejo skupaj domov. Od staršev prejemam res hvaležne in pozitivne odzive, kajti vsi vemo, da nam časa primanjkuje, tako pa si ga prihranimo. Starši lahko zdaj tudi sami aktivno preživijo čas, ko se njihovi malčki zabavajo na plesnih uricah.

Kaj pomenijo tekmovanja zate kot koreografinjo in pedagoginjo ter kaj za plesalce oz. plesalke?

Tekmovanje je udeležba na nekem velikem dogodku, je osebnostna rast, je adrenalin. Je pozitivna izkušnja za pripravljene plesalce. Tekmovalce naših skupin pionirjev, mladincev in članov so v Plesnem centru ADC prevzeli drugi trenerji. Skupine sem predala, ko sem zanosila in se srečala z realno sliko, da se ples hitro spreminja, da so plesalci iz meseca v mesec močnejši in ni časa za obstanek na mestu. Zaradi svojih štirih otrok mi enostavno zmanjka časa za vse, zato sem otrokom, ki plešejo pri nas in so pripravljeni sprejemati znanje, dolžna omogočiti najboljšega trenerja. Sem pa na tekmah vedno ponosna, z njimi tekmujem in se počutim, da sem zaslužna za to, da so tam, kjer so, tudi zaradi mene. In to je super občutek. Otroci me cenijo in me imajo radi. To je dovolj.

Na katere rezultate si najbolj ponosna, mogoče v zadnjem letu ali dveh, in na katere plesalce?

Ponosna sem na vse rezultate ne glede na uvrščeno mesto. Številka še ne pomeni, da si najboljši, najslabši … Imamo državno prvakinjo Nino Ukmar v hop-hopu v kategoriji mladincev, ponosna sem pa tudi recimo na najstarejše, na skupino Ajda, ki so pred kratkim na mednarodnem festivalu v konkurenci štirih mlajših premagale vse in zmagale. Ponosna sem na rezultate šolskih tekmovanj in vse dobro odplesane točke na vseh nastopih.

Imaš kakšnega plesalca ali plesalko, za katerega veš, da te bo zapustil in šel s trebuhom za plesnim kruhom? Si ponosna nanj/nanjo?

Zapustil je težka beseda. Imam primere, ko so punce, ki sem jih učila, šle plesati v druge klube.Četudi ne plešejo v ADC, me niso zapustile, ker pač plešejo. Vsi plesalci smo v enem svetu. Plesnem svetu, čeprav smo si tudi konkurenca, smo skupaj. Tako, da ja, bodo prihajali, odhajali, in na vsakega, ki sem ga karkoli naučila, sem ponosna. Sem pa prepričana, da so med plesalci taki, ki bodo živeli tudi od plesa.

Koliko koreografij na sezono pa pripraviš in od kod črpaš ideje, kaj te inspirira?

Zelo različno. Pripravim veliko koreografij, tudi ideje črpam od vsepovsod, kjerkoli viden gib je že lahko ideja. Najboljše ideje se zgodijo takrat, ko o tem ne razmišljam, ampak me preplavi samo nek moment in dobim sliko, kako naj bo to videti. Velikokrat si “našponam” muziko, grem v svojo veliko kopalnico z ogledalom čez celo steno in ustvarjam. Tudi inspiracija se rojeva vsepovsod. Niti ni potrebno, da iz plesnega sveta.

Se zdi Ajdovščina odmaknjena od plesnega središča ali se to samo dozdeva? Kakšno je ajdovsko plesno dogajanje, kako bi ga opisala?

Gotovo je Ajdovščina odmaknjena od velikega plesnega središča, vendar imamo z ADC tudi svoje plesno središče. V Vipavski dolini. Pridruži se nam lahko vsak, vseh starosti, možnosti je veliko. Sodelujemo na kakršnihkoli dogajanjih, družabnih dogodkih, otvoritvah razstav, raznih športnih tekmah, vaških veselicah, organiziramo srečanja ob različnih priložnostih (noč čarovnic, valentinovo, božiček ... ). ADC je prepoznaven povsod na Goriškem, pa tudi že na Kras in v Goriška Brda smo vstopili.

Je Slovenija dovolj velik prostor za število plesnih šol in posledično plesalcev, ki delujejo pri nas?

Slovenija je majhna in plesnih šol je veliko, vendar verjamem, da bodo tisti, ki delajo s srcem in dušo, ostali. Vsekakor imeti plesno šolo ni enostavno, saj terja velik del dneva, življenja. Slovenci veliko hodimo v tujino, torej je odvisno, kaj od sveta, v katerem živiš, želiš, kaj od Slovenije pričakuješ oziroma kako bi rad živel.

Kakšen je tvoj pogled na slovensko plesno sceno?

Slovenci smo po kvaliteti v svetovnem vrhu. Tako smo majhni in tako bogati v znanju. Slovenci smo plesalci! Samo premalo (predvsem moških) se tega zaveda. Ampak jih bomo že navdušili.

Kaj te pri plesu najbolj osrečuje in kaj najbolj žalosti?

Če si zavrtim film o svojem življenju, moram priznati, da mi ni bilo postlano samo z rožicami in me ples v vsakem primeru osrečuje, osvobaja. Vse težave sem prebrodila s pomočjo plesa. Žalosti v plesu ne prepoznam.

Kaj počneš, kadar ne plešeš? Čemu namenjaš proste trenutke?

Ko ne plešem, sem z otroki. Rada si vzamem čas zanje, saj mi ples in moj poklic res vzameta večino časa. Takrat izklopim telefon (uporabim ga samo za fotografije) in se kam odpeljemo, proti morju, v kino ...

Naštej tri predmete, brez katerih ne greš na nastop, na vajo, sploh iz hiše, nikamor.

Ha, črna adidas torba! In v njej en kup vsega. Pijača, brisačka, bukve, muzika, telefon s playlistami. Beležka s koledarjem.

Po čem si prepoznavna, kako vedo vsi, aha, to je pa naša Alice?

Baje po energiji in nasmehu.

Imaš kakšen moto ali misel, ki te vodi skozi življenje?

S plesom se svet vrti. Če spredaj dodamo še ADC, ki se izgovarja po angleško, se vse to lepo rima. Verjamem v ta moto. In bodimo pozitivni in dobri eden do drugega, saj se potrebujemo.

Hvala.

* Intervju je bil prvotno objavljen na spletni strani Paradaplesa.si

* Foto: Alice Stojko Saliu

Deli Nazaj