Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Intervju: Bojan Bizjak

"Zdi se mi, da je kulturna politika zašla v neko neprijazno temotnost, v anarhično razdeljevanje pičlih sredstev in postavljanje kulture v čiste tržne mehanizme, kar ni prava strategija, če hočemo biti narod in ne neko pleme, ali nabor plemen, ki ima samo še svoj folklorni status. Glede na to, da nas je zgodovina potrdila kot enakopraven evropski narod, bi morali vrednost kulture meriti z drugačnimi parametri kot jih uporablja politična elita, ki se ne zaveda, da je še kako odvisna od obstoja volilne baze, ki se imenuje Slovenija."

Bojan Bizjak Zakawski, domači pisatelj, ki ga verjetno ni treba prav posebej predstavljati. Lanski prejemnik petomajskega priznanja je danes pred posebno, častno, nalogo, saj ga zvečer čaka osrednja občinska proslava, ob kulturnem prazniku, na kateri bo slavnostni govornik. Obenem pa je tik pred izidom njegov, že enajsti roman, z naslovom Ujeto sonce. Torej, pravšnja osebnost za klepet ob dnevu, ki gre v čast Francetu Prešernu.

Vstopili smo v mesec kulture, ki bo zate tokrat verjetno še malce posebnejši. Izšel je namreč tvoj, že enajsti roman, z naslovom Ujeto sonce. Za začetek eno, klasično, slovensko novinarsko vprašanje. Kakšni so tvoji občutki ob tem?

Glede na to, da je to že enajsti roman in hkrati petindvajseta knjiga, so občutki evforije že nekoliko skrhani, vendar sem tega romana iskreno vesel, ker je snovno raznolik. Vsaka knjiga je neke vrste otrok in pomeni posebno doživetje.

Zakaj je vredno, da bralec vzame v roke Ujeto sonce? O čem govori tokratni roman?

Glavna vsebinska zasnova tega romana je: vizija neke drugačne bodočnosti, samospraševanje, humor. V bistvu govori roman o poljskem plemiču (plemiški naslov mu je bil vrnjen s prihodom demokaracije), ki kupi hišo na tržaškem in velikokrat zaide v Vipavsko dolino, kjer najde zanimivega sogovornika, s katerim napleteta vizijo. Znotraj plemičevega razmišljanja se nanizajo zanimive zgodbe iz drugačnega socializma. Mislim, da je vrednost tega romana v prepletanju zgodb in psiholoških domislic.

V čem se roman Ujeto sonce razlikuje od tvojih prejšnjih desetih romanov?

Ja, razlika je samo v tematiki, v naravnanosti v neko svetlejšo vizijo – kompozicijska tehnika pa je podobna kot pri nekaterih drugih mojih romanih (Poslušalec, Brihtanija, Prihod).

Kje in kako se je porodila ideja za roman Ujeto sonce?

Osnovna ideja se je v resnici rodila v dolgih pogovorih z Draganom iz Vrtovč. Vse ostalo pa je plod krajših zapisov, ki so prerasli v roman.

V romanu se Poljski grof čudi pripovedi o fašizmu in težko razume slovensko razklanost. Ta razklanost je danes v vsakdanjem življenju še kako vidna. Kako jo sam doživljaš in ali se ti morda zdi, da je ravno kultura lahko tista, ki bi lahko pomagala, da bi ta razklanost postala vendarle znosnejša?

Da, razklanost je tudi znotraj mene in res ne razumem dnevne politike, da ne najde kompromisnih taktik, ki bi spremenile težavno prerekanje o tem, kdo je z večjo pravico ubijal. Kar se pa kulture in njenega vpliva tiče, bi rekel, da je kultura primeren humus za rast sobivanjske etike in civilizacijskega sprejemanja drugačnih in drugače mislečih. Vendar nikakor ne smemo favorizirati kulture kot neke skorajda sakralne človeške dejavnosti. Seveda, če bi s kulturnimi vsebinami skušali ozavestiti nacionalno travmatiziranosti (več knjig na to temo, filmov, gledaliških uprizoritev …), bi se na nek način zgodila katarzična izpoved.

Kot rečeno smo vstopili v slovenski mesec kulture. Kako bi sam ocenil slovensko kulturo v letu 2016? Kje smo in kam gremo?

No, leto se je komaj začelo, zato težko ocenjujem kulturo v tem kratkem času. Na splošno pa se mi zdi, da je kulturna politika zašla v neko neprijazno temotnost, v anarhično razdeljevanje pičlih sredstev in postavljanje kulture v čiste tržne mehanizme, kar ni prava strategija, če hočemo biti narod in ne neko pleme, ali nabor plemen, ki ima samo še svoj folklorni status. Glede na to, da nas je zgodovina potrdila kot enakopraven evropski narod, bi morali vrednost kulture meriti z drugačnimi parametri kot jih uporablja politična elita, ki se ne zaveda, da je še kako odvisna od obstoja volilne baze, ki se imenuje Slovenija (državljani Slovenije). Menim, da je kulturna ozaveščenost mlajših rodov dovolj dobra, vendar je globalna ponudba kulturnih vsebin zelo konkurenčna domačim. In zato bi morali investirati tudi v kulture projekte, ker so to že nekatere bolj razvite evropske države storile in dokazale, da je kultura lahko dober biznis.

V kratkem bomo praznovali Prešernov praznik. Kakšen je tvoj odnos do Prešerna in njegovih del?

Prešeren je bil v kontekstu tistega časa res presežek. Stroka ga še danes šteje za velikega, celo največjega pesnika. Sam menim, da moramo strmeti k presežnosti, ki so jo nekateri sodobni pesniki že dosegli in jo uspešno promovirali tudi v globalnem smislu (pokojni Tomaž Šalamun). Prešeren je s svojo pokončno narodno zavedno držo in s skrbjo za uporabo slovenščine tudi kot izrazno sredstvo za visoko literaturo dokazal, da je slovenščina enakopraven jezik in se v njem lahko izrazi zahtevna literarna umetnina.

Smo Slovenci danes dovolj ponosni na kulturo iz časov Prešerna, pa tudi seveda kasnejših avtorjev?

Menim, da ne. Če parafraziram, kadar uspešen športnik pride domov, doživi huronske ovacije, če pa je to kulturniški nagrajenec, v globalnem smislu (imeli smo evropski roman, uspešne violiniste, pianiste, dirigente, slikarje, jazz glasbenike, ilustratorje …), ga čaka morda kratka omemba v medijih, seveda po vseh političnih prepirijah, šele takrat.

Se ti zdi, da tudi danes v Sloveniji živijo avtorji in avtorice, ki bodo nekoč postali Prešeren ali pa morda Cankar, Levstik, Tavčar, Kosovel in podobni?

Zagotovo. Literarna produkcija je sicer enormna, vendar primerljiva z ostalimi državami znotraj Evropske unije in ZDA. Več bi morali investirati v prevode, da bi ti talenti dosegli širši krog literarnih konzumentov.

Kje se pa danes nahaja ajdovska kultura? Jo imamo dovolj? Se je sploh zavedamo?

Glede na to, da smo majhna občina z omejenimi sredstvi, je vitalnost kulture v Ajdovščini nekje v zlati sredini. Imamo štrudlfest, uspešne in aktivne fotografe, veliko pevskih zborov, tudi zelo uspešnega, galerijo, ki priponuja likovne vibracije, imeli smo svetovno razstavo akvarelov, pa še bi lahko našteval. Vendar se vse konča pri finančnih konstrukcijah, treba pa je poudariti, da je občina s prispevkom za kulturo v višini 4,3 % občinskega proračuna pokazala, da ji je mar za vitalnost kulture. Zanimivo, državni birokrati planirajo, da bo BDP visok 38 milijard evrov, od tega bodo kulturi namenili slabih 155 milijonov – mislim, da so te številke zelo zgovorne.

Po prejetju petomajske nagrade v preteklem letu, te v ponedeljek čaka še slavnostni govor ob proslavi kulturnega praznika. So to za avtorja, kot si sam, priznanja, ki nekako potrjujejo kvaliteto tvojega dela in ustvarjanja?

Na nek način, da. Čeprav so javna nastopanja nekoliko travmatična, vendar spadajo k pisateljevanju. Vseli me pa, da me lokalna politična in kulturna sredina prepoznava in ceni moje ustvarjalne dosežke.

Tvoje najljubše Prešernovo delo?

Večkrat sem že celega prebiral in prebiral, ampak mi nekako v ušesu najbolje zveni ritem pesmi Od železne ceste.

Hvala.

Matjaž Jazbar

#intervju, #kultura

Kolofon