Angleška nogometna Premier liga je tisto tekmovanje, kjer se zagotovo obrne največ denarja in kjer vodilni in favorizirani klubi niti najmanj ne skoparijo, ko je potrebno investirati astronomske vsote v nakup največjih nogometnih zvezdnikov. Prav zaradi tega je bilo pred začetkom letošnje sezone popolnoma nemogoče, danes na vrhu lestvice pričakovati koga drugega kot npr. Chelsea, Manchester United ali City, Arsenal ali morda Liverpool. No, danes nihče od naštetih ni niti blizu vrha. Je pa tam palček po imenu Leicester, ki mu je uspelo spisati neverjetno športno pravljico, ki jo lahko le redko vidimo v sodobnem športnem svetu. Še leto nazaj so stavnice dajale več možnosti, da najdejo Elvisa živega ali pa da bo znanstveno dokazano, da pošast iz jezera Ness obstaja. No, prav zato je nogomet tako privlačen in priljubljen povsod po zemeljski obli. Ker lahko spiše neverjetne zgodbe. In zgodba Leicestra je ena izmed največjih. O tem smo se pogovarjali s tremi nogometnimi poznavalci. Matjaž Ambrožič, Jaša Lorenčič in Izidor Volf o nogometnem čudežu pod vodstvom italijanskega strokovnjaka Claudia Ranierija.

Matjaž Ambrožič je nekdanji dopisnik RTVSLO iz Londona, kot edini Slovenec je v Premier ligi akreditiran že šesto zaporedno sezono, obenem pa tudi član FWA (Football's Writers Association), najstarejše stanovske organizacije piscev o nogometu in nogometnih komentatorjev, tako ima tudi volilno pravico ob vsakoletnem izbiranju nogometaša leta v Angliji. Na sezono obišče kar med 60-70 tekem. Obenem tudi urednik ambrofuzbal.co.uk, spletnega portala, ki je namenjen spremljanju Premier lige, najuspešnejšega ligaškega tekmovanja v zgodovini.

Ker je že nekaj časa Anglija tvoj dom boš verjetno najbolje vedel kakšen je odziv angleških medijev in Angležev nasploh na pravljico Leicestra?

V sredo sta na rednem tedenskem parlamentarnem premier Cameron in vodja opozicije Crobyn čestitala novim angleškim nogometnim prvakom. Na naslovnicah torkovih časopisov, so bili prizori z domače zabave Jamieja Vardyja. Razplet angleškega prvenstva je bil pričakovan, tako da se je večina strokovnih zapisov s to “fantastično športno zgodbo” zaposljevala že vse od meseca februarja. Tudi televizijske novice so še v torek povzemale poročila iz Yorkshireja, fenomen zmage Leicesterja pa so komentirali številnih finančni analitiki, pa tudi sociologi in kulturologi. Ne gre pozabiti tudi, da Leicester City v angleški nogometni folklori sploh ni majhen ali neznan, kaj šele obskuren klub. Ima zelo bogato tradicijo. Zanj so v zadnjih dveh desetletjih nenazadnje nastopali tudi številni sedanji nogometni komentatorji, med njimi Steve Claridge, Robbie Savage in seveda kasnejši kapetan angleške reprezentance ter nekaj sezon tudi napadalec Barcelone Gary Lineker. Sedanji lastnik kluba tajski poslovnež Vichai Srivaddhanaprabha, ki je obogatel z verigo brezcarinskih prodajaln, je ob prevzemu Leicester Cityja, za trenerja, to je bilo jeseni 2010, postavil razvpitega Šveda Svena-Gorana Erikssona, ki je bil poprej tudi selektor angleške reprezentance.

Zakaj je, po tvojem mnenju, prišlo do pravljice z imenom Leicester? Kvaliteta ekipe verjetno sama po sebi ni bila dovolj, je morda Claudio Ranieri tisti, ki je prevesil tehtnico na stran Lisic ali pa se je stvar preprosto poklopila?

To slednje. Leicester City je imel že ob koncu lanske sezone izjemen niz, ki ga je za las ohranil v Premier ligi. Marca lani so bili še trdno na dnu tabele in vsi smo pričakovali, da bomo prav njim prvim pomahali v slovo. Toda naenkrat so začeli zmagovati. Lani sem Leicester City gledal le nekajkrat. Bili so zmerno slabi. V resnici so bili še vedno drugoligaška ekipa. Sistem in taktiko, s katero so osvojili letošnji naslov, takrat še niso prevzeli. Na začetku prejšnje sezone je bil Jamie Vardy kar dolgo časa poškodovan. Claudio Ranieri v primerjavi s prejšnjim trenerjem Nigelom Pearsonom osnovnih taktičnih zamisli ni spreminjal. Pearsona je kot trenerja, ko je bil klub še v tretji ligi (League One) ustoličil Milan Mandarić. Ranieri je dodal novinca N’Gola Kanteja, ki je zadnjih deset mesecev neumorno in brez vsakršnega strahu razbijal začetne napadalne kombinacije nasprotnikov in žogo marljivo prenašal na njihove polovice. Francoz je torej ključna figura letošnjega Leicesterjevega uspeha. Kante je močno razbremenil vlogo, ki jo je v ekipi imel nekdanji mladinec Manchester Uniteda Danny Drinkwater. Kadrovska okrepitev zadnjih bočnih položajev je bila enako pomembna. Obenem pa sta tremo pred vsemi tekmeci v Premier ligi dokončno izgubila Riyad Mahrez in Jamie Vardy. Za psihološki obrat slednjih dveh pa je bil nedvomno zaslužen že Pearson. Ne gre pozabiti, da je skelet Leicesterjeve ekipe nespremenjen že četrto zaporedno sezono. Igralci se zelo dobro poznajo. Tudi starostna struktura je prav idealna. Povprečna starost obrambnih igralcev je okrog 30 let, vezne in napadalske linije pa 26 let. Njihov vratar Kaspar Schmeichel je bil že v času nastopanja v drugi ligi ali v Championshipu zelo vpadljiv lik. Tako kot takrat še zdaj zelo teatralno komandira soigralcem. Komunikacija med vratarjem in prvimi stražarji gola v polju pa je ključna za uspeh vsakega nogometnega moštva. Vedno je bilo in vedno bo tako.

Zanimiva je, na primer, usoda Andreja Kramarića, prvo polovico lanske sezone še aduta našega Matjaža Keka, stratega NK Rijeke. Ranieri je pravilno ocenil, da Hrvat, čeprav rekordni klubski nakup - transfer v višini 9 milijonov funtov je bil opravljen januarja 2015 - predvsem ni dovolj hiter. Kramarić tehnično ni slab igralec, prav tako je za Premier ligo dovolj spreten, pa tudi fizično je dovolj močan. Mladi Zagrebčan je bil na začetku sezone posojen nemškemu Hoffenheimu. Leicesterjev italijanski trener se je odločil, da bosta njegova napadalca sprinterski in skrajno direkten Vardy in Argentinec Leonardo Ullola, ki je izjemen skakalec. Kot prvi pomožni napadalec, občasno pa tudi kritje za njuna položaja, pa se je zelo izkazal Sinji Okazaki. Silovito gibčen in okreten Japonec, ki je v Leicester piršel iz nemškega Mainza, je v kazenskih prostorih nasprotnikov redno povzročal veliko zmede. Ranieri je imel skozi vso sezono tudi izjemno srečo s poškodbami. Leicester City zaradi teh v tej sezoni sploh ni trpel.   

Lahko Leicester ponovi zgodbo tudi v prihodnji sezoni in kakšne možnosti ima po tvojem v Champions league?

Odgovor na to vprašanje je lahko le skrajno hipotetičen, kajti zaenkrat še ni znano, kdo bo vrste Leicester Cityja zapustil in kdo bo klubsko člansko vrsto okrepil. Zelo verjetno je, da bosta Kante in Mahrez prestopila v večje klube. Prvi morda v Chelsea, drugi nemara celo k Barceloni. Posebnih uspehov Leicester Cityja v Ligi prvakov ne pričakujem. V Premier ligi pa bo Leicester še naprej dober ali pa vsaj soliden. Predvidevam, da bo v prihodnji sezoni uvrščeni med prvo deseterico, a ne višje od 6.mesta.

S katero podobno športno zgodbo v zgodovini bi sam primerjal naslov Leicestra?

Zadnja podobna nogometna je bil naslov evropskega prvaka, ki so ga osvojili Grki leta 2004 na prvenstvu na Portugalskem. Tedaj smo Grkom pred sleherno tekmo napovedovali zastoj. A je ekipo naprej poganjal izjemen moštveni duh. Način njihove igre je bil skrajno preprost, obenem pa najbolj primeren in prilagojen njihovim sposobnostim. Tista selekcije Grčije je vključevala izjemne garače. Enega od njih vezista Giorgosa Karagouinsa sem med letoma 2012 in 2014, ko je nastopal za londonski Fulham, v živo spremljal pogostokrat. Tako prizadevnega in skromnega nogometaša ne srečaš kar tako. Borbenost ali bojevitost je bistven dejavnik pri vseh športnih uspehih, ki jih označujemo kot presenetljive.

Drugih tako šokantnih zmag nefavoritov v skupinskih športnih se ta čas ne spomnim. Drugače je v posamičnih disciplinah. Vsake toliko časa preseneti kak golfist, ki nepričakovano osvoji kakega od najpomembnejših turnirjev. Tako kot je, na primer, tenisač Goran Ivanišević leta 2001 osvojil naslov v Wimbledonu, ob tem, da je bil na turnir tistikrat povabljen iz vljudnosti in spoštovanja, saj je bil pred tem v finalu poražen kar trikrat. Ko je bil Hrvat leta 2001 star 30 let je bil na ATP lestvici komaj na 125.mestu. Najbrž je tudi takrat kdo od stavničarjev mastno unovčil poprej skrajno utopistično napoved.

Jaša Lorenčič je nekdanji novinar časopisne hiše Večer, leta 2013 razglašen za naj novinarskega debitanta leta. Danes ga poznamo predvsem kot velikega poznavalca nogometa, še prav posebej slovenske prve lige. Ponosni Mariborčan, ki svoje misli deli na svojem blogu Urbani, še posebej pa vam priporočamo v poslušanje njegove podcaste Ofsajd, polne takšnih in drugačnih nogometnih zgodb. Nekdo, ki zagotovo ve kaj pomeni zgodba Leicestra.

Kako sam komentiraš pravljico z imenom Leicester?

Leicester je večplastna zgodba, ki se jo sicer lahko popisuje, raziskuje, razbije na prafaktorje, vendar je lahko nastala samo v danih okoliščinah. Mozaik je vselej sestavljen iz kamenčkov, vsak ga lahko sestavi, vendar mora vedeti, kakšna bo končna slika. Najbrž niti Claudio Ranieri ni vedel, da bo slika na koncu zmagovalna. Ranierijev pristop prikupnega "starčka" se je še posebej obnesel. Čeravno je imel etiketo večnega luzerja, ni rabil ničesar dokazovati, ker Leicester ni imel česa izgubiti. Zelo je pomagalo, da je sicer multikulturna ekipa precej zrela, nekateri že v letih.

Lahko Leicester ponovi zgodbo tudi v prihodnji sezoni in kako se bo moštvo obneslo v Champions league?

Mislim, da precej težje, vendar ker se rišejo primerjave z Nottingham Forrest, ni nič nemogoče. Poletje bo zelo ključno, vprašanje, kako bo Leicester zadržal igralce. Trenutno je največji magnet seveda igranje v ligi prvakov, za kar se Manchester United, City, West Ham [in Liverpool v EL] še borijo. Bo pa prav natrpan urnik najbrž v breme. Letos je bila to velika prednost lisic, saj so hitro izpadli iz obeh pokalov in imeli veliko časa za počitek in tempiranje forme, treninge ipd. Nasploh se Angležem pozna, kako izmučeni pridejo v april in maj. V ligi prvakov je veliko odvisno od ekipe, ampak če bodo igrali na navdih in ohranili takšen duh ekipe, kar pa ni lahko, bi lahko povsem legitimno konkurirali za napredovanje iz skupine. Za kaj več pa potrebuješ izkušnje.

S katero podobno športno zgodbo bi sam primerjal uspeh Leicestra? So lisice novi Goran Ivaniševič v Wimbledonu?

Ivanišević? Delno bi šlo primerjati, da. Zakaj? Ker je Ivanišević Wimbledon osvojil že precej v letih, ko prav tako nihče ni pričakoval, a v tem oziru bi morda bila boljša primerjava Ivaniševića z Juppom Heynckesom, ko je na poti v penzijo z Bayernom osvojil vse, kar se je osvojiti dalo. Ne, sam bi najbolj primerjal ta uspeh z uspehom Nottingham Forresta, čeprav sem o tem samo bral, ker se še rodil nisem, ko je Brian Clough povprečni drugoligaški klub spravil do neslutenih uspehov, resda v nekih povsem drugih časih, a vendar. Zato toplo priporočam ogled filma Damned United. V nogometu je tak primer morda Kaiserslautern, delno tudi Zagreb z Ivico Olićem, pa morda Wolfsburg v Nemčiji.

Izidor Volf je še nekdo, ki se odlično spozna na angleški nogomet, saj ga redno spremlja že leta. Doma iz Kočevja sicer pa redni pisec bloga na uradni slovenski spletni strani angleške Premier lige. Njegov zapis o fenomenu Leicester ste lahko pred nekaj tedni brali tudi na našem spletnem portalu.

Zakaj je po tvojem mnenju prišlo do pravljice z imenom Leicester? Kvaliteta ekipe ali Claudio Ranieri?  

Zelo težko je pojasniti, kako je ta ekipa v enem letu z dna lestvice skočila na sam vrh in iz popolne anonimnosti med zvezde. Zagotovo ima največ zaslug Ranieri, stari trenerski maček, ki je v dolgoletni karieri doživel že vse in je zelo dobro vedel, kako mora voditi ekipo, ko je bilo najbolj napeto in je šlo najbolj zares. Njegova mirnost in skromnost sta se prenesla na celotno ekipo, uspelo mu je recimo na igrišču povsem umiriti sicer precej vedenjsko problematičnega Vardyja, da je skupaj z vsemi soigralci dihal kot eno za dosego velikega uspeha. Leicester je pred sezono tudi zelo modro kadroval, kdor pravi, da je ekipa poimensko enaka kot leto poprej, se pošteno moti, namreč prihodi treh, v močnih ligah preverjenih igralcev, Fuchsa iz Schalkeja, Okazakija iz Frankfurta ter Kanteja iz Caena, so naredili veliko razliko. Vsi trije so bili neomajni člani začetne enajsterice celo sezono. Potem je tu izjemna fanatičnost, borbenost ter strast in ljubezen do same igre, ki so jo Lisice kazale tekom celotne sezone. Videlo se je, da so si uspeha preprosto želeli bolj od vseh ostalih tekmecev. Zelo na roko pa jim je šla tudi prav neverjetna sreča s poškodbami, ki jih praktično niso imeli polnih 8, 9 mesecev, pa tudi dokaj hiter izpad iz obeh pokalnih tekmovanj (FA in ligaškega pokala) jim je po svoje prišel prav v luči tega, da so se lahko kmalu povsem v celoti posvetili le prvenstvu in bitki za naslov. Jasno pa je bila predpogoj za vse skupaj, ekstremno slaba sezona prav vseh tradicionalnih velikanov otoškega nogometa. Man. Utd, Man. City, Chelsea, Arsenal in Liverpool so naredili toliko napak na manjših tekmah kot še verjetno nikoli doslej. In ta velika točkovna izguba favoritov je Lisicam sploh ponudila priložnost, ki pa so jo Ranierijevi varovanci zgrabili z obema rokama. To skupaj sestavlja zmes, potrebno za taksno velesenzacijo.

Se lahko Leicester ponovi zgodbo tudi v prihodnji sezoni in celo v Champions league?

Tega trenutno ni tako enostavno ocenjevati, vse to bo pokazal zgolj čas. Če pa bi se moral opredeliti v tem trenutku, bi rekel, da zelo težko. Nedvomno imajo dovolj kvalitete, ker bo za veliko večino teh fantov to premierni nastop v najelitnejšem tekmovanju na svetu, pa jim tudi motiva zagotovo ne bo manjkalo. A treba je vedeti, da Leicester še nikoli ni bil v takšni situaciji, ravno izkušnje pa so tiste, ki v tem tekmovanju štejejo največ. Leicesterjev rezultat bo odvisen predvsem od poletne prestopne aktivnosti. Pod vsakim pogojem morajo poskrbeti, da bodo zadržali jedro letošnje šampionske ekipe. To sicer ne bo niti malo lahko, vsaj Mahrez, Vardy in Kante bodo zagotovo imeli nemalo bogatejših ponudb največjih evropskih velikanov. Toda Leicester ima prav vse, kar ti trije izjemni nogometaši potrebujejo za svoj nadaljnji razvoj. Lahko jim ponudi visoko plačo, saj bo denarja že od sponzorjev in z računa televizijskih pravic za naslov prvakov in samo udeležbo v ligi prvakov več kot dovolj, lahko pa jim ponudi tudi igranje v ligi prvakov, ki je seveda primarni pogoj, da svoje zvezdnike lahko obdržiš. Pomembno pa je tudi, s kolikimi novinci bodo dodatno okrepili igralski kader in kako kvalitetni bodo ti prišleki. Absolutno bodo potrebovali bistveno daljšo klop, iluzorno je namreč pričakovati, da bi lahko ritem dveh težkih tekem na teden zdržali z identično postavo, brez rotiranja. Potrebno bo računati tudi s tem, da bo bistveno večje število tekem prineslo precej več poškodb, ki so jih v tej sezoni skoraj povsem zaobšle. Leicester mora paziti, da ne bo na dolgi rok postal žrtev svojega lastnega uspeha, saj se lahko, če bodo prodali enega zvezdnika, zlahka zgodi osip in "totalna razprodaja", kar se je nemalokrat zgodilo tudi na papirju se precej večjim klubom od Lisic. Iz zgodovine pa tudi vemo, da je vedno najtežja in prelomna druga sezona, torej prva po velikem uspehu. Vedno je lažje napadati kot braniti. Ključ uspeha v obeh tekmovanjih bodo torej kvalitetne okrepitve (s tem predvsem mislim izkušene in preverjene igralce na tako visokem nivoju) in čim daljša klop ter bistveno več rotiranja v začetni postavi kot letos, ko smo vsi že vnaprej na pamet vedeli katerih 11 bo začelo tekmo. Če jim našteto uspe, pa ne vidim nikakršnega razloga, da ne bi bili uspešni tudi v bodoče. Je pa res, da bo naslednje leto s prihodom Pepa Guardiole na klop Man. Cityja in Antonia Conteja na krmilo Chelsea Premier liga bistveno težja, tradicionalni velikani otoškega nogometa bodo izdatno okrepljeni in bodo nedvomno izgubljali neprimerno manj točk kot letos.

S katero podobno športno zgodbo bi sam primerjal uspeh Leicestra?

Rekel bi, da z nobeno! Zame osebno je to celo največja športna senzacija vseh časov! Takole na hitro se spomnim recimo zmage nogometne reprezentance Severne Koreje nad Italijo na SP-ju v 60. letih, zmage amaterskih študentskih hokejistov ZDA nad zvezdniško Sovjetsko zvezo v finalu OI, od novejših dogodkov pa recimo četrtfinala slovenskih hokejistov na zadnjih OI, srebra naših odbojkarjev na EP-ju, zmage hrvaških rokometašev za več kot 10 golov nad domačo Poljsko na zadnjem EP-ju, naslova državnih prvakov Atletica leta 2014, naslova angleškega prvaka Blackburna v sezoni 1995/96, še bolj nazaj dveh zaporednih naslovov v ligi prvakov Notingham Forresta, evropskega naslova Crvene zvezde in romunske Steaue, zmage Roberte Vinci na US Opnu in še bi lahko našteval. A sam nobenega od teh dosežkov ne bi enačil s podvigom Leicesterja, ki je slavil kot ne samo"autsajder", ampak kot nekdo, ki ga ni nihče niti omenjal in ni nanj niti pomislil. Ravno to pa se je dogajalo letos z Leicesterjem, samo spomnimo se šaljivih transparentov njihovih navijačev, ko je bilo že bolj ali manj jasno, da bodo prvaki, "We're staying up" ("Obstali bomo v ligi"), ki nazorno kažejo, kaj se je od Leicesterja dejansko pričakovalo pred sezono in kaj so naposled dosegli.

Hvala.

Deli Nazaj