Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Bojan Bizjak - Bela vrata

Prihodnji torek, na Valentinov praznik, bo v Lavričevi knjižnici svoj nov roman, že dvanajsti po vrsti, predstavil domači pisatelj Bojan Bizjak. Prejemnik petomajskega priznanja je svoje sveže delo poimenoval Bela vrata. Delček zgodbe, ki govori o slabovidnem študentu agronomije pa si lahko preberete že danes, na dan prešernovega praznika.

Bojan Bizjak Zakawski je domači pisatelj, ki vam ga verjetno ni treba posebej predstavljati. Prejemnik petomajskega priznanja in lanski slavnostni govornik na osrednji občinski proslavi, je leto dni nazaj, ob podobnem času izdal svoj enajsti roman, z naslovom Ujeto sonce. Takrat smo dogodek izkoristili za klepet ob dnevu, ki gre v čast Francetu Prešernu. Leto pozneje, v času ko se Slovenija priklanja kulturi, pa prihaja na knjižne police njegov, že dvanajsti roman, z naslovom Bela vrata.

Bojan Bizjak

Roman je prvoosebna refleksivna izpoved slabovidnega mladeniča. Razdeljen je na pet poglavji: Noč v močvirju, Preludij senc, Robovi, Šumenje noči, Bela preja. Vsako poglavje ima svojo nosilno izpovedno materijo, ki pa je vtkana v celotno tkivo romana. Tok zavesti je močan in reflektira veliko zgodbovnih sekvenc. Notranji monolog je v bistvu glavna sestavina in so zunanji dogodki zgolj prehodi od enega dogajanja znotraj junaka do drugega. Živi dialogi niso literarizirani, pač pa skušajo približati karakterje sogovornikov. Glavni akterji so: Feliks, Lojz, Edvin, Marica, Maja, Anita ... Prav slednja je v začetku romana nosilka čustvenega vzmetenja, potem to mesto zavzame Anita. Lojz in Edvin sta nosilca socijo - politoloških razprav.

Glavni akter je močno slaboviden mladenič, ki se poloti študija agronomije v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. S seboj nosi težko dediščino po svoje ukrojenega otroštva, ker je moral biti v Zavodu za slepo in slabovidno mladino. Tam je bil velikokrat kaznovan, tudi na nerazumen način in to ga je potem spremljalo skozi številne nevroze, ki jih je skušal zaceliti tudi s pomočjo psihiatrije, a je dostikrat izbral svoja pota v odmislek - alkoholni ekscesi. Skozi njegov boj za poistovetenje, se nam odstrne burno dogajanje v osemdesetih, ko se je stari režim polagoma sesuval, novega pa še ni bilo. Nekako so se že risale konture novega, vendar je bila zbeganost vedno večja. Skozi roman spremljamo junaka na njegovih potovanjih skozi ta čas v relativno kratkem obdobju, od pomladi do zime, vendar se mu v tem času zgodi veliko stvari - najdi si dekle, dokončno opusti študij na agronomiji, že prej se je prepisal na filozofsko fakulteto, vendar tudi tam ni našel zadostitve. Vseskozi se skuša primerjati z normalno videčimi in mu kar naprej zdrseva. Soakterji so v bistvu ilustrativni prikazovalci družbenih dogajanj in šank filozofiranj v tistem obdobju, ko se je iskala nova družbena alternativa. Veliko je socialnih atmosfer in uvidov v razkrojke tedanjega časa.

Roman ponudi veliko drobnih zgodb, ki so nanizanka stalnega vračanja v odraščanje, stalno preverjanje in čiščenje spominskih depojev - srednješolsko dogajanje v Kmetijski šoli v Mariboru, kjer se je enemu od sošolcev dokončno zavozlalo v četrtem letniku, pa še druge drobne slike, ki bogatijo upovedno snov. Splošna teza bi bila, da je roman avtorefleksija, na nek način avtobiografski, vendar je dramaturško zastavljen tako, da se lok napne v enem sam obdobju, ki je bilo morda usodno. Veliko je psiholoških odtenkov in dialogov, ki nanizajo vrenje nekega časa. Delo predstavi tegobe osemdesetih let prejšnjega stoletja in razhajanje med podeželjem in mestom, sociološko pa analizira tudi stanje slepih in slabovidnih. Seveda ima tudi rahel ljubezenski zaplet in še veliko drobnih socioloških fenomenov v urbanem in podeželskem svetu. Roman bo v torek, 14. februarja, v Lavričevi knjižnici predstavil avtor sam, odlomke iz njega bo prebirala Aleksandra Petrovič, z glasbenimi vložki pa bo na kitari večer obogatila Mojca Bence. Vabljeni.

Že danes pa si lahko v spodnjih vrsticah preberete delček svežega pisanja izpod rok Bojana Bizjaka in se na ta način prepričate, da je roman vredno prebrati tudi v celoti.

Odlomek iz romana Bela vrata:

      »Vem, prazne vasi so. Vse je bilo razseljeno, kočevski Nemci in te fore. Poznam to zgodbo,« sem prikimal.

      »Ja, poznaš? Kako, si samo bral o tem?«

      »Ne, dekle iz Kočevske Reke ve preveč za svoja leta. Njena stara mama je kočevska Nemka, pa je znala povedati zgodbe, da te je groza. Zdaj živi v Horjulu pri svojem drugem sinu, ki pa je bil ob koncu vojne pri ta belih, ampak samo kratek čas. Njega so spustili, on je preživel. Sinoči si mi nakladal o transportih smrti mimo hiše v vasi na kočevskem. O tem si mi govoril. In to te najbrž skrbi, a ne?«

      »Ja, ja, da ne črhneš nikomur, si razumel, nikomur. Saj se bo razvedelo, se bo, ampak je še prezgodaj. Saj veš, da so jih tam kar tako … Belčke so popokali, kar nekaj tisoč. Vidiš, to bo problem, ta travma bo velik kapital za desne politične opcije, ko bo zanje spet čas, ko bo demokracija,« se je Lojz resnil in bledel.

      »Eksekucija nasprotnika. To poznamo, to so delali tudi ostali zmagovalci v Evropi. In zgodovina jih je polna, sam veš, ker si te stvari bolj poglobljeno študiral kot jaz. Mene zdaj bolj vleče v atomsko fiziko; atom, vesolje, Bog,« sem nekoliko razdražljivo rekel.

      »Ja, ja, poznamo to, res. Bog!?« se je Lojz namrdnil. »Mar nisi ateist!?«

      »Moja vera ni vezana na partijske direktive. So presežne stvari, v to verjamem. Dobro, reciva, da je neka super sila, ki organizira materijo po zelo domišljeni shemi. S tem sem jaz že zdavnaj razčistil. Bil sem pri birmi in pri svetem obhajilu tudi. Moj oče ni bil nikoli v partiji, pa tudi v cerkev ne hodi,« sem trmasto rekel.

      »Bog, kot presežek intelekta, kaj. Ne bi jaz o tem. Veš, pri nas doma se moli, mama še posebej. Oče samo zaradi tradicije, mama pa zares verjame v te stvari in je goreča vernica. Na romanja hodi, šla je tudi že na Sveto goro nad Gorico, pa v Lurd in še kam. Ne oporekam ji, ker jo to tolaži ob garanju na kmetiji. Pet nas je bilo, pa samo očetova plača, potem pa pokojnina. No, pa smo vsi gor zrasli. Ja, ona ima doma dve kapelici na starih lipah in zanju skrbi z neko zavidljivo preproščino, ki je tako zelo slovensko sakralna. Tega nobena partija ne bo mogla uničiti. Vem zakaj so stari partijci tako zelo nastrojeni proti duhovščini. Bilo je rivalstvo za oblast, za to je šlo. Cerkev je sodelovala samo z najmočnejšimi, ker je bila, zgodovinsko gledano, vedno močna in posestniška. Najbrž ti je znano, da je bila cerkev od nekdaj soustvarjalka državnih tvorb, da je premogla pravno normativnost in posestniške komplekse, kar ji je dalo družbeno moč, nenazadnje tudi povsem konkretno moč od dohodkov in davščin. Nič drugače ni danes, le da je vse bolj in bolj usmerjeno v krepitev mladine. Ti ne veš, kako si prizadevajo pridobiti mladež, dosti bolj kot partija, ki še kar naprej trobi in razglaša svoje zgodovinske pridobitve in zasluge, da živimo v svobodi. Kakšni pa? Da čakamo na kavo, olje in pralne praške. Razumni ljudje vemo, kam to pelje, a imamo zvezane jezike in zdi se mi da tudi pamet potopljeno v ideološki formalin. Žal, tako jaz to vidim. Lahko bi ti govoril o razvoju plemen v Afriki, ki so prišla celo do državnih tvorb, seveda s pomočjo zunanjih pomagačev, pa vendar. Na Balkanu smo imeli vsaj že neke državniške oblike in smo bili integrirani v večje pravno kar dobro organizirane sisteme. Na eni strani je bilo otomansko cesarstvo, na drugi monarhija. Ti, o tem bi lahko debatirala cel dan. Nimam toliko časa, veš. Zdaj sem na dopustu. Moral bom nakupiti nekaj stvari, potem pa domov  v hribe. Ni druge. Moral bom pomagati očetu, ker brat letos ne more. Dobil je službo pri neki gradbeni firmi, mlad gradbeni tehnik, in delajo nove bloke v Ljubljani. Tu v Šiški delajo. Cela soseska bo. In res, kar se midva pogovarjava, naj ostane tu. In pazi malo, kljub zvezam. Novi ljudje so še bolj fanatični, ker so ideološko preparirani na nov način. Saj veš, imunski sistem partije podivja, če se čuti ogrožen. Nič, počasi bom šel. Čez štirinajst dni bom že nazaj. Pa pridi ti k meni na kavo. Saj je samo dve ulici naprej, kjer so tisti sivi bloki zadaj za marketom. Na jesen se bom selil na Vič. Ti, a ja, a  Edvina vidiš kaj? Izginil je iz našega debatnega kluba. Nazadnje sem ga videl, ko je selil stvari v novo stanovanje. Ja Madona no, na pol slep, pa ti vozi s triciklom hladilnik in vso ostalo šaro. Ti, jaz sem se smejal, ko sem to videl. Saj sem mu potem pomagal. Najel sem prikolico, pa sva vse lepo speljala z mojo stoenko. Baje je vpisal magisterij na sociologiji, ne?« je Lojz mencaje dorekel. Zelo živčno je deloval in to jutro še ni kadil.

      »Ja, se je. Pride mimo, pride. Dva dni nazaj sva skupaj šla kolesarit vse gor do Kranja. Zdaj dela v zavetišču za begavčke. Ej, kakšne zgodbe. Ti bo že sam povedal. Veliko dežura, zato ga ni naokrog. Nabira denar, da si bo kupil vikend na morju. Take načrte ima. Se bosta že našla, se bosta,« sem prikimal in se začel bogato potiti, kar je nakazovalo na to, da bodo alkoholni hlapi kmalu zadobili drugačno kemijsko formulo - v kaj se že spremeni, v acetat, nekaj takega.

      »No, če pride do tebe, pa pridita skupaj do mene, velja. Zdaj pa res, moram še po opravkih. In kot rečeno, konspiracija, konspiracija,« je rekel in vstal. Iz žepa je izvlekel avtomobilske ključe in pipo. Nekaj časa si jo je ogledoval, potem pa jo zatlačil nazaj v širok žep. Smešno mu je štrlela ven. Čudilo me je, da si je tega jutra še ni natlačil. Po navadi je že bilo tako.

      »Prav. Bodi brez skrbi, nisem ropotulja. Druge reči razpravljam s prijatelji, zdaj povsem druge. Saj sem ti že omenil, da me zanima atom, fizika in to. In zvedel sem, da se bo morda mogoče ponovno zaposliti na farmacevtski fakulteti, pravzaprav tam domujejo samoupravne interesne skupnosti za kulturo in izobraževanje, cel kompleks pisarn, tone papirja … kot popoldanski vratar. Ja, to bi mi ustrezalo. Po tistem škandalčku sem prehitro dal odpoved. Tisti, ki me je zamenjal, je pa neresen, tako pravijo. Zamuja v službo, pa kar zaspi in to popoldan, ej? Siti so ga. Ti pa dobro veš, kako je slabega delavca težko odpustiti, saj veš, procedura, samoupravna procedura,« sem cinično rekel.

      »Če so politični razlogi, si ob službo v trenutku, drugače je pa to kar čuden problem. Navijam zate, morda ti bo pa uspelo. A nisi imel te dni tudi nekega razgovora, če se prav spomnim?« je zavrtal vame.

      »Ja, včeraj,« sem kislo navrgel.

      »Pa?«

      »Nič, ne vozim avta,«  sem našel priročno laž, čeprav v razpisu ni bilo navedenih teh pogojev.

Lokalne Ajdovščina
Kolofon