Brez ure, v boju s samim seboj, na tekmi, ki ni klasična, na tekmi, kjer ni zmagovalcev. Bolje rečeno so zmagovalci vsi, ki v trinajstih dneh pridejo na cilj. Andrej Zaman je spisal še eno neverjetno zgodbo, eno izmed največjih v svoji karieri. Tokratna uživancija se je zgodila na Japonskem, začela se je 12. avgusta v Tokiu in se zaključila 24. avgusta v Kitakyushu-ju.

Kako se je odiseja po Japonski odvijala pa si preberite v spodnjih vrsticah. Objavljamo (nelektorirana) poročila, ki jih Andrej Zaman sporočal Tanji Kavčič, le ta pa jih je nato delila na Facebooku.

Četrtek, 24. avgust 2017 (Andrejev zapis ob prihodu na cilj):

A, to je to?

Jesssss, to je to!!!!!!!

Nič ni nemogoče in včeraj ob 23.35, uradno pa šele danes ob 10.28 po lokalnem času, se je po več kot 3200 km srečno končala še ena pravljica, tokrat Japonska odiseja. Bilo je noro lepo, ne ravno enostavno, a seveda čista uživancija. Zadovoljstvo je popolno, veselje tudi in brez kake posebne utrujenosti. Zadnji včerajšnji kilometri so bili še posebej čustveni.

Hvala vsem, ki ste mi stali ob strani, stiskali pesti zame, ki ste na netu preverjali stanje na sledilcu in seveda vsem, ki ste tako ali drugače sodelovali pri tej izjemni dogodivščini. Nekateri ste bili nepogrešljivi. Naslednje leto pa nova ubrisana preizkušnja.

Sreda, 23. avgust 2017:

Saj ni res, pa je. Kljub temu, da je Andrej brzel skozi zadnje kilometre Odiseje, ga je ustavil čas. Pravzaprav trajektič, ki ob pozni uri ne vozi. Tam je bil ob 23.35 po japonskem času, prepozno, da bi se lahko peljal čez kanal. Zato je lahko le nemo in utrujeno opazoval breg na nasprotni strani, kjer je UENO building, kjer je uradni cilj v Kitakyushu - ju. A ni važno. V mestu je. Prispel je kot drugi, le Japonec Yusuke Ochiai je bil pred njim. Pofočkal se bo pri tisti stavbi pa jutri. Nekaj časa je še vozil naokoli, z upanjem, da je morda cilj pri tisti zastavici, ki jo ves čas gledamo na zemljevidu Japonske, ko mu sledimo na njegovi poti. Do tja bi lahko prišel po kopnem. A žal ni tam cilj, tam bodo imeli žur po Odiseji v petek, ko bo Andrej že z vlakom na poti v Tokio.

Sem si bolj slavnostno predstavljala tale nagovor o koncu poti, a kaj čem. Andrej je v Kitakyushi - ju, to je najvažnejše.

Hvala vsem, ki ste ga spremljali, navijali, spodbujali, hvala vsem, ki ste tudi sponzorsko podprli njegovo Odisejo. Ne zaman, prvi Slovenec je, ki se je podal v to težko avanturo po Japonski in povsem častno in uspešno jo je zaključil. Brez vas in vaše podpore bi mu bilo težje in predvsem z veliko manj "luksusa" na poti. Luksus je bil tuš in topla postelja, da je lahko naslednji dan varno vozil naprej, največji luksus pa je vaša pozitivna energija, ki jo je nedvomno čutil.

Napisana je še ena stran v njegovi knjigi neverjetnih in težkih kolesarskih poti in dosežkov. In, kolikor ga poznamo, vemo, da še ni končal in da bo teh strani še veliko. Verjetno bo prej zmanjkalo izzivov kot njegove volje premagati jih. Srečno, Andrej in res vse čestitke. Zdaj pa je čas, da se ti spet oglasiš.

Sreda, 23. avgust 2017:

Šele sinoči sem se spomnila. Da Andrej na Japonskem ni imel nobenih težav s kolesom. Pravi, da če bi še dinamo delal, bi bilo pa že kičasto. Menda se je ob padcu v Tokiu pred startom nekaj zgodilo s prednjim obročem (malo zvil?), a da med vožnjo prav nič ne "opleta". Res, hvala še enkrat servisoma Cult Solkan in Čerin Ljubljana in tudi Srečku Likarju za nasvet in pomoč pri nakupu obročev. Zdaj pa naj bo srečno tudi do cilja, pozitivne energije vsekakor so.

Zjutraj je spet naredil nekaj dodatnih ovinkov na kratki poti v pristanišče v Yawatahami, da pa je bilo jutro zaradi tega bolj izkoriščeno. Trikrat lahko ugibate, kaj je počel večino časa na poti čez morje in uganili boste v prvo: spal je. In prišel v Usuki tako spočit, da je takoj našel novo "bližnjico" v Saiki, a tokrat ne po ravnini, saj je ne rabi več, pač pa po klancih. In teh mu na Japonskem res ne zmanjka.

Blaga klima otoka Kjušu je poleti huda vročina in tokrat je celo vsega navajen pojamral, da je res vroče. 40 stopinj. Seveda, iz Usukija je startal okrog poldneva in vozil v popoldanski pripeki. Zato si je privoščil en "power sleep", 15 minut krepčilnega spanca na eni železniški postajici. Postaja je bila hiška, v njej klopi in ko je odprl okno, je prijetno zapihalo in v hipu ga je zmanjkalo. Potem je pa letelo s kolesom...

In, porodila se mu je želja, da bi, po randonneursko, tudi prenočil v eni takih železniških postajic. A problem, ne bi mogel napolniti polnilcev z elektriko. Zato si je spet našel prenočišče. In imel srečo, poleg svoje sobe je našel pralnico s štirimi pralnimi stroji in sušilcem. Vsi trije kolesarski dresi so romali v pranje, prvič, odkar vozi po Japonski. In tudi zadnjič, saj do cilja ni več daleč. Njegova vožnja je prah, znoj, dež, pa spet prah, znoj in tako naprej. To, da se lahko vsak zvečer stušira v prenočišču, je velik luksus. S sabo pa vozi veliko reči, ki jih potrebuje in zato več kot dveh rezervnih dresov niti ne more imeti v torbah. Jutri, v sredo, pri njem že danes, bo imel še približno 50 km do obvezne devete trase, potem pa naprej po cesti 265 čez klance do trase, ki si jo je začrtal že doma. Do cilja. Še en dan, morda malo več. Tako planira. Bravo, Andrej!!!

Torek, 22. avgust 2017:

Včeraj izgubljeno, danes dobljeno. Ko je danes zjutraj Andrej startal (zanj je že včeraj, saj se na Japonskem že svita torkovo jutro), je skušal čim hitreje priti na start obvezne osme trase. In je našel bližnjico, čeprav bi ga načrtovana povezava tudi dokaj hitro pripeljala tja. Bližnjica je bila ravninska in čeprav ima klance rad, je bil ravnine tokrat nadvse vesel. Že po dobrih 60 km je bil v OTOYI, potem pa naprej, ob prečudovitih jezovih YOSHINO RIVER. Tam nekje je srečal japonskega kolega Ryoja Nemota, ki nosi številko 11. Skupaj sta kolesarila že na začetku te Odiseje.

Cesta obveznega dela ni bila strma, o kakšnem makadamu ne duh ne sluha več, le lilo je tako močno, da sta morala vsaj uro vedriti, čeprav je Andrej na dež že povsem navajen. Na vreme pa tudi organizator nima vpliva, še sreča. Japonec mu je povedal za novo, krajšo in boljšo povezavo do pristanišča YAWATAHAMA..

Kasneje je odpeljal naprej in zdaj zdaj vidim, da je že v USUKI, na ciljnem otoku KJUŠU. Andreju se ne mudi tako in toliko, odmor za nočni počitek si je privoščil v mestecu OZU, nekaj kilometrov pred YAWATAHAMO. Jutri pa naprej. Ja, saj ni res, pa je. Le še 462 kilometrov ga loči od cilja v KITAKYUSHU - ju. Otok KJUŠU, kjer bo v naslednjih dneh kolesaril, je zibelka japonske civilizacije, ljudje tu živijo v blagi klimi, veliko je gozda, gojijo pa predvsem riž, čaj, tobak in limone. Čeprav bi Andreju veliko bolj prav prišli vinogradi, morda pa le najde kakšnega ob poti. Blaga klima je vsekakor obet.

Ponedeljek, 21. avgust 2017:

Če je Andrej še včeraj obveznim delom poti po Japonski rekel STOP, danes temu ni več tako. Spremenjena trasa sedmega in osmega odseka gre po spodobnih cestah otoka ŠIKOKU in hudo lepi divjini. Andreju so se zasvetile oči in gremo.... tudi če bo malo z garminom malo brez vožnja popolna improvizacija. Njegova nedelja se je pričela za nedeljo nespodobno zgodaj, malo čez pet je že bil na trajektu za Tokushimo. Ob nakupu karte je moral izpolniti še en obrazec, v grabljicah seveda. Njegovo stisko je opazil mlad par in mu prijazno pomagal. Še sreča, ob zgodnji uri se na trajekt ni vkrcalo prav veliko ljudi.

Na trajektu je za dve uri, kolikor je trajala vožnja, tako trdno zaspal, da bi ga lahko ukradli, je napisal. Potem pa na pot. Začetni del je še imel na dakoti, načrtoval je že doma, nova trasa 7 je bila v bistvu prav enostavna. A je kljub vsemu zgrešil in je šel en odcep prezgodaj levo, na eno makadamsko cesto, ki ne pelje prav nikamor in se konča dobesedno v stečinah divjadi. Čez veliko kilometrov. Še dobro, da je vključil mobi in prejel ogromno zgrešenih klicev in sporočil, naj že vendar obrne. Po 9 km je to tudi storil. A improvizacija brez trase na garminu terja svoje in žal je kasneje še enkrat zgrešil, da je bil tak fejst spust, je napisal, ko bi moral zaviti levo in je peljal kar naravnost, tiste "levo" še porajtal ni. Zato zdaj spi, kjer spi in bo jutri moral, kako že rečemo, "okrog riti u varžet", fejst, da bo prišel v Okawo, kjer se začne obvezni osmi del.

A Andrej se ne sekira. Odkar vozi po Japonski, še ni poslal tako navdušenih sporočil, kot danes. Da kako je fajn. Sonce. Noro lepa pokrajina. Sami dobri klanci. Vrhunski. Čista uživancija (no, to itak sodi zraven) In še in še... Pred spanjem je zvozil en 30 km vzpon, ki ga seveda ne bi, če bi šel po pravi poti. Jutri bi verjetno moral priti v SOKUMO, pristanišče na jugo zahodnem delu otoka. Še pet dni ima na razpolago, KITAKYUSHU, kjer je cilj, je že na obzorju. V petek. Držimo pesti, da mu uspe, saj je pokrajina gorata, veliko bo spet klancev, a nenazadnje, tako mu je čista uživancija.

Sobota, 19. avgust 2017:

Ko je Andrej lani vozil po Ameriki, je imel poleg problemov s kolesom (žal), še problema, kje bo spal, ali bo kje dobil prosto sobo zvečer in s temperaturami do 50 stopinj C čez dan. Če slednjima dvema dejstvoma lahko rečem problem, ali kar nekaj neizogibnega na taki poti, kar moraš vzeti v zakup, ko se odločiš za avanturo. Enako je bilo na TCR pred dvema letoma, no, tudi nekaj intervalov zaradi divjih psov v Grčiji je takrat naredil. Trasa na obeh omenjenih dirkah je bila znana. Na TCR strmi obvezni odseki, hudi klanci, razen v Vukovarju. V Ameriki je trasa enaka vsa leta, izrisal jo je organizator in lahko jo doma preštudiraš "u nulo", vizualiziraš, kar hočeš.

Tu pa je Andrej na koncu sveta. Ali na začetku, saj se tu dela dan. In tu ima res problem. Obvezni odseki. Ali so, kot sem že opisovala, nič podobno cestam, ali pa vodijo skozi neskončne goščave. In zato jih organizator spreminja. Ko je Andrej za kratek čas vozil s kolegom iz J Koreje, mu je v hotelu on naložil novo traso na dakoto. A kolega je zdaj verjetno že doma ali vsaj na poti tja. In Andrej nima nobene možnosti, da bi nove odseke nalagal na garmin, spremeniti pa je treba tudi že doma začrtano traso. To se dogaja, ko vsi že zdavnaj vozijo in to ni tako, kot če bi jaz rekla, da grem iz Solkana v Miren po obvoznici, ker je cesta skozi Vrtojbo zaradi del zaprta. Tudi Japonci ne morejo poznati vsakega koščka svoje dežele, kot mi ne poznamo npr. Kočevskega Roga.

Andrej se je odločil: dovolj! In zato je izpustil obvezna odseka 4 in 5, organizator je tako ali tako sporočil, da menda niti niso več obvezni in razen Japoncev št. 8 in 11 nihče več ne vozi po njih. In tudi, sporočeni plan na začetku je bil o trasi, dolgi približno 3200 km, tako tudi piše Andreju na kolesarskih majčkah, ki so mu jih pri Banem - u izdelali prav za Japonsko. A se je, vključujoč obvezne odseke trasa podaljšala kar za 500 km, kar z vožnjo čez drn in strn pomeni vsaj 2 - 3 dni daljše potovanje. Za 500 km pa ne moremo skomigniti z rameni, gor ali dol, saj ni važno.

Zdaj kolesari proti mestu WAKAYAMA, tam je pristanišče za naslednji trajekt v TOKUSHIMO. V Wakayami bo tudi prenočil, hotel ga že čaka. Tokrat ne bo razloga za slabo voljo, sinoči je hudo utrujen prispel na rt Irago, kjer je imel danes zjutraj trajekt v Togo. Prenočišč kar mrgolelo tam okoli, a vse zasedeno. Ura pa deset zvečer. A so mu v eni piceriji pomagali in ga tudi postregli s slastno pico. Soba, v kateri je spal, pa je bila tipična japonska, vse na tleh, a na srečo je v omari našel dve žimnici.

S težkim srcem je moral zjutraj mimo še zaprtih trgovin in tudi enega skladišča s sadjem, saj odpiralni časi niso usklajeni z vožnjo prvega trajekta. V nadaljevanju trase pa vročina, sopara in klanci. Vozi po značilni japonski pokrajini, mimo riževih polj, do zdaj bi lahko za marsikatero fotko rekel, da jo je posnel v Sloveniji. Pot so mu prekrižale štiri opice, menda jih na Japonskem mrgoli, a te so bile prve, ki jih je videl. In, ustavil se je celo v eni pekarni. A, hud hud problem. Nimajo bureka

Petek, 18. avgust 2017:

Ko Andrejev otovorjeni koleselj zašiba, ga ni več moč ustaviti. Sinoči po našem času še v Chinu, danes zjutraj pa že krepko mimo četrtega obveznega dela. Prenovljenega. Da je trasa vrhunska, pravi Andrej, a da tudi kvalitetno dežuje. Žal. Spusti so na mokri, spolzki cesti kot počasen posnetek. Sicer pa, a je bilo v tem tednu poti v dežju kdaj kaj bistveno drugače? Pa je za njim zdaj že čez 1700 km. In še en "žal". Spet vozi sam. Ja, na sledilcu se vidi, kot da vozita s kolegom iz J Koreje skupaj, a ni tako. Sogon Yoon je moral žal zaradi višje sile odstopiti in ker Andreju sledilec ni delal, mu je za nadaljevanje poti posodil svojega. Zdaj delata oba, Andrej je na svojem zamenjal baterije, a je v trgovini dobil le navadne, ki bodo trajale kakšen dan, moral pa bi litijeve. Se pravi, če se bo št. 3 nekje zamegljeno ustavila, gledamo št. 14. Ker oboje je Andrej.

Škoda za Korejca. Pa tako lepo sta se ujela, zelo fejst fant da je. In tekoče, perfektno govori angleško. Zelo redko da se najde Japonca, ki bi bil vsaj malo vešč tega svetovnega jezika. A se vseeno sporazumejo. Nenazadnje ga je en včeraj prav prijazno pripeljal do hotela v Chinu. Tik preden je startal v nov dan, sem ga vprašala, če sploh zna priti iz mesta na gorsko cesto, ki ga pelje do novega obveznega dela. Je rekel, da ne zna, hotel pa v centru mesta. A je potem vseeno našel pot. Kako? I do not know, it is a mystery, bi rekli v filmu Zaljubljeni Sheakspeare. Glavno, da je uspelo. In nove obvezne trase tudi ni imel naložene na dakoti, a mu je pri tem pomagal Sogon, ki je v hotelu našel računalnik. Sreča naj ga spremlja še naprej. In deževati naj neha. Menda je v naslednjem obveznem delu trase asfalt prekrit z mahom. Kaj to pomeni, si pa ni treba predstavljati.

Četrtek, 17. avgust 2017:

Andrej ne bi bil Andrej, če ne bi ob izdelovanju trase po Japonski staknil najbolj dolgih in najbolj strmih klancev, kar jih tam poznajo. S seveda spodobnimi potmi, ne skalnjačami, kot jih po takih obveznih delih udeležence vozi organizator. Danes zgodaj zjutraj po našem času, v bistvu še ponoči: "Proti Naganu je en sam klanec." In ko je bil mimo Nagana, čeprav ga trasa v samo mesto ni niti peljala, se je nov odsek vil spet v hribe, na skoraj 1600 m nadmorske višine. In leze Andrej počasi spet navkreber, medtem pa se vzporedno z njim, sicer malo naokoli prav lepo po dolini z bistveno manj višincev pelje Korejec Sogon Yoon, ki nosi številko 14. A Andrej se ne da. Da raje vozi čez strme hribe, kot 100 km po ravnini, je komentiral. Ta malha čiste uživancije je očitno zelo globoka.

Ker je organizator spremenil traso obveznega četrtega dela, Andreju ni bilo treba v kraj Fujimi, ampak se mu je pot skrajšala za kakšnih 40 km, saj je lahko s hribov zavil desno in zdaj spi varno pospravljen v kraju Chino. S Korejcem sta se dobila, sta v istem hotelu. Andreju nekaj nagaja sledilec, mislim, da še vedno kaže, kot da je ob cesti na začetku China, v resnici pa je, kjer je št. 14. Čez dobrih 6 ur bosta skupaj začela vzpone obveznega četrtega odseka, enih 100 km in 2000 vm. Upam, da se bosta ujela v tempu vožnje, saj je družba na tako težavni poti več kot dobrodošla. Do hotela, kjer se prav poceni spi, še za naše razmere, mu je pomagal en Japonec, prijazno ga je celo peljal tja. Da so vsi Japonci zelo zelo prijazni.

Danes je prvič na Japonskem videl nasade breskev, jabolk in vinograde, ko je vozil v eni dolini. Spet si je privoščil kilo in pol grozdja, drugič, odkar je tam, pravo razkošje, ker stane čez 10 evrov. Če primerjamo cene pri nas... A telo ob takih vsakodnevnih naporih terja vitamine, minerale, ne samo iz ploščic in napitkov. Sicer pa se ramna še ni naveličal. Le v restavracije ne hodi več, verjetno zaradi utrujenosti zvečer. Imajo v marketih toplo hrano in tudi tam odličen ramen. "Kaj imaš za večerjo?" "Ramen in špagete." Da je vsa njihova hrana zelo okusna. Vreme je malo boljše, ne dežuje več toliko. Pravzaprav je kar veliko sonca, a tudi sopare. Enih 28 stopinj, višje seveda manj, a vedno nad 10. Zdaj je končno posnel tudi nekaj fotk in mi jih poslal. Do zdaj je prevozil 1000 milj ali 1630 km. Bravo! Jutri pa naprej. Trasa pred njim je težka, z veliko višinci in dnevni plan približno 300 km vodi do trajekta v Tobo. Pravi, da bo tam nekje prenočil.

Sreda, 16. avgust 2017:

Andrej zdaj že lep čas vozi po zahodni obali Japonske. Dve noči nazaj je prvič prespal v Murioki, potem, ko se je vrnil po isti poti od začetka drugega obveznega dela, še bolj neprevoznega, kot je bil prvi. Čeprav miniaturna sobica v hotelu mu je pomenila pravo razkošje.

Ramen. Japonska krepčilna juha z rezanci, mesom in različnimi vrstami zelenjave. Kuhajo več vrst te jedi, veliko je ramen restavracij. Vse juhe da so izjemno dobre in v Morioki si je je privoščil cel "škaf", kot on reče. In še ribo na japonski način. Pravi, da bo do konca Odisejade probal čim več njihovih jedi. Kot tudi, da ponoči sploh ne bo več vozil, kot je v začetku, saj zadeva ni dirka, pokrajina pa tako lepa, da je prava potrata zamuditi karkoli, kar lahko vidiš.

Trije kolesarji so se vseeno podali na tretji obvezni del. In sporočili, da je cesta, nič novega, razdrapana, na enem mestu pa se konča in je treba prebresti deročo reko, če hočeš priti čez. No way. Je vsem udeležencem organizator posredoval informacijo o eni drugi poti, a se je izkazalo, da je ravno tako makadamska, z velikimi skalami. Zato je Andrej včeraj prikolesaril iz Morioke do Tsuruoke, šel malo naprej k začetku tretjega obveznega dela, a se potem vrnil v mesto, poiskal pot do morja, kjer zdaj nadaljuje, nato pa še sobo. A kot nalašč je bila tam okoli samo ena ramen restavracija, pa še ta zaprta, zato je kar v marketu nabavil nekaj toplega za večerjo. Ramen je v marketih tudi v instant različici, prav tako odličen. Sicer pa je ob celodnevnem kolesarjenju s težkim kolesom vse odlično, samo da sploh je kaj za jesti. Malo težje bo v nadaljevanju. Traso poti je seveda do potankosti izdelal doma, zdaj pa je treba iskati obvoznice okrog obveznih delov, ki so bili do zdaj nevarni in neprevozni še za to, za običajne cestne kolesarje zelo težko in dolgo kolesarjenje. A Andrej se ne bo dal. Če dežuje, piha, padajo rakle, vse sodi v malho čiste uživancije. Zdaj bo sodilo še iskanje novih poti. Sicer pa, svet je majhen tudi zaradi interneta.

Ponedeljek, 14. avgust 2017:

Zgodaj zjutraj po njihovem času je imel Andrej še 25 km do vstopa v obvezni del trase. Ko je pripeljal do tja, je ugotovil, da ta del ni cesta, ampak ena grapa, ki jo je naredila voda, polna skalovja, še slabše, kot prvič. Interneta tam ni, če se kaj zgodi, si popolnoma sam v divjini. Zato se je odločil, da tega dela ne bo vozil oziroma hodil z biciklom na hrbtu. Prvič je bilo popolnoma dovolj. Škoda kolesa. Še spotaknil se je in nekoliko zvil feltno. A da ni nič hudega, je rekel. Pisal je organizatorju, ki je takoj reagiral in so vsi udeleženci lahko prebrali obvestilo, da jim tega dela ni treba voziti. Organizator je menda imel namen pokazati udeležencem bolj eksotične dele Japonske, a ne vem, koliko je preveril, koliko so ti deli prevozni. Se je pohecal Andrej, da morda bo kdaj kakšno pupo pripeljal na Japonsko, a v te grape pa sigurno da ne. Vzdržljivi Japonec št. 8 obvestila organizatorja ni mogel prebrati in se je vseeno spopadel s tem hudim predelom. Zdaj je že na lepšem delu ceste. Andrej pa se vrača proti Morioki. Pravi, da bo tam vzel sobo in si privoščil malo udobja. Potem pa spet v realnost te odiseje. A ni kaj. Težje kot je, bolj je Andreju čista uživancija. Je pa prav, da ima v glavi tudi "stop", ko gre zadeva čez vsako mejo razumnosti. Še vedno dežuje, gore tex premočen, a ga kljub temu odlično greje in ne prepiha. Ko sva govorila, ni bilo 17 stopinj, 18,5 je bilo (tako se Andrej heca).

Na sledilcu je prava tekma. Najprej vodi št. 8, to pa zato, ker Andrej požrtvovalno čaka sotrpina s številko 11, ki je šel spat, kolega pa je odpeljal naprej. A naslednje jutro... 11 daleč zadaj, Andrej lovi št. 8 in ga ujame, prevzame vodstvo in hiti naprej. Ko tole slediš, si misliš... madonca, saj tale Japonska ni nič težkega. No ja... ko imaš za sabo celo leto špartanskih treningov z do fula otovorjenim kolesom, pa teka v klanec na skoraj vsakem tekaškem treningu, pa udeležb na raznih trailih, celo zmag v konkurenci, pa kolesarjenja okrog bivše Juge... ja, ko si tako natreniran in pripravljen potrpeti v razmerah, ki bi bile za marsikoga še v avtu nevzdržne, potem se lahko ob navijaškem vzdušju gledanja sledilca porodi tak občutek.

Večino časa dežuje. Ni nekih presežkov temperatur, spet drugje hudo soparno in zadušljivo. Gore tex že zdavnaj premočen. Ceste primerljive z našimi, luknjaste in nepredvidljive. Srečanj z živalmi ni imel, kljub precej vožnje po japonskih divjinah. Ja, medvedki, kar v gozdu ostanite, pridni, kot lani v Ameriki. Psi na Japonskem po nepotrebnem ne lajajo, še nobenega ni slišal. Ne vem, če ima solzilec zanje s sabo. Zdaj se je ustavil v eni vso noč odprti trgovini. Ker je že pred startom ostal brez dinama, je zdaj v trgovini tudi na polnjenju. Pa najedel se je špagetov. Morda mu lahko kdo iz Slovenije svetuje, kaj bi lahko bilo s tem dinamom, se da kaj popravit? Servisov tam, kjer vozi, ni. Verjetno že drema, Ura tam je namreč pol petih zjutraj.

Da je bil priden, je rekel. Ja, saj se je videlo. Čeprav se je malo iskal okrog Morioke (upam, da sem prav napisala), je svoj plan presegel za 75 km. Tako ima še 25 km do novega obveznega dela trase. Upam, da bo tam cesta boljša in mu ne bo treba spet potiskati kolesa. Na klanec pa je že pripravljen. In upam, da si bo kmalu privoščil kaj bolj udobnega. Tuš, toplo posteljo in nekaj ur pravega počitka in ne dremeža pred trgovino. To, kar se nam zdi samo po sebi umevno, Srečno, Andrej.

Nedelja, 13. avgust 2017:

Leto je naokrog. Lanska Andrejeva Amerika je le še lep spomin, zato pa zdaj že krepko biciklira po Japonski. Odiseja. Seveda sem sinoči pogledovala na uro, ko se je veliki kazalec bližal desetki. Pri njih ura pet zjutraj in akcija. Ampak kaj! Pol ure pred startom dobim na messenger, da je padel, da je ves podrajsan, a da je vse ok. O, jebela. Samo, da je ok. Uf. Žal z začetkom ni bilo sreče. Lilo da je kot iz škafa pred startom, kolesaril je iz hotela po pločniku in se zapeljal ob neke privzdignjene črte na sredini pločnika. Spodneslo ga je in tresk. Sprva je misli, da je zlomil mezinec, a ga je potem potegnil navzven, poknilo je v sklepu, zdaj menda niti otečen ni. Kaj vse človek naredi, samo da bi prevozil Japonsko. Žal pa se padec pozna na kolesu, dinamo ne dela. Pa tako se je bicikel svetil, nove Rusjan torbe, šiva jih prijetna in prijazna gospa Lucy, in predvsem tehnična brezhibnost po zaslugi servisov Cult Solkan in Čerin Ljubljana. A po padcu vsaj menjalnik dela ko
urca in morda bo tudi sreča in bodo dinamo usposobili. Andrej ima s sabo 3 zunanje polnilce in tudi po zaslugi takih in drugačnih rezerv kolo težko, ja ne vem koliko, zelooo.

Trasa gori doli po Japonski, ki so si jo sami izrisali, vsebuje, podobno kot TCR, obvezne odseke, ki jih morajo prevoziti. Prvega pravkar so, to je bil klanec s skalnato in blatno cesto, makadam bi tam izgledal kot gladek asfalt. Kolo so več kilometrov rinili v klanec, voziti se ni dalo. Andrej je korenina, skupaj s še dvema sotrpinoma so kot prvi prišli na vrh. Tudi vode jim je začelo zmanjkovati. Ko je je imel še zelo malo, si je določil: na vsakih 50 višincev en požirek. In se je izšlo. Na vrhu so izpraznili en avtomat s kokakolami in odpeljali naprej. Ko sva se pogovarjala, so imeli še okrog 30 km do enega kraja, kjer je trgovina, ki je odprta celo noč. Nazadnje je jedel pred 8 urami.

14 junakov vozi po Japonski. Lahko si pomagajo, lahko vozijo skupaj, ne smejo pa prejemati zunanje pomoči, kar je mišljeno od prijateljev, svojcev. Andreju bo ta Odiseja tudi osebna dirka s časom. Sprva je bilo rečeno, da bo trasa dolga okrog 3200 km, a je na koncu ratalo okrog 3700 km, višincev niti ne omenjam. Prihod z letalom domov ima rezerviran za 27.8., kar je preračunano na 3200 km, a jih mora zdaj prevoziti 500 več. Itak, da mu bo uspelo. Srečno, Andrej in vsi ostali udeleženci.

 

* Preberite tudi: Andrej Zaman začel svojo japonsko uživancijo