40 letna Vipavka Anja Klančnik, se je odločila v enem zamahu premagati Slovensko planinsko pot, dolgo 630 km, ki povezuje 49 planinskih koč, 23 vrhov ter 5 slovenskih mest oz. naselij. Anji je brez večjih težav uspelo priteči do cilja, s časom 11 dni, 23 ur ter 49 minut pa je postala tudi nova rekorderka. Vreme ji lepo služilo, saj je na poti imela le dve deževni plohi.  Na cilj, v Ankaran je skupaj s številnimi podporniki in sotekači prispela v torek, 14. avgusta, s tem pa je izboljšala prejšnji rekord Ruth Podgornik Reš za kar 30 ur.

Anja, kdaj se je rodila ideja o »napadu« na Slovensko planinsko pot?

V bistvu je priplavala do mene, saj smo bili na morju. Ko sem povedala otrokom, je najstarejša hčerka vprašala le: ''No, kdaj greš? Ker od ideje od izvedbe imaš največ dva dni.'' Iz Cresa sem tako prišla domov, spakirala in takoj zjutraj začela mojo pot.

Anja Klančnik

Kateri odsek poti se ti je najbolj vtisnil v spomin?

Vsak ima svoj čar – čarobno Pohorje, pravljični Koroški vrhovi, plezalne Kamniške Alpe, razgledne Karavanke in prečudovite in prepadne Julijske Alpe. A morda sem največji smisel in zagon začutila prav v domačih krajih, kjer sem dejansko dihala skupaj z mojo majhno a neverjetno ekipo. Grizla sem do konca. Spala sem povprečno od dve do tri ure na noč, kar nekaj pa je bilo tudi tekaških noči, že prva preko Uršlje gore, dve v Julijskih Alpah ter zadnja stokilometrska od Javornika do Debelega Rtiča. Tudi sicer sem v koče prihajala zelo pozno, po polnoči ter odhajala ob štirih zjutraj. 

Verjetno je posebno doživetje tudi prihod na Triglav?

Ja res! Na Triglavu sem bila že velikokrat, a tokrat je bilo to zelo doživeto. V sebi sem od začetka v Mariboru imela poseben izziv in z njim sem se povzpela na vrh ter vzdignila roke in bila ponosna, da sta ob meni dva plezalca, tekača in gorska reševalca Anej in Stojan Kodele. Nato pa sem se previdno, kot bi v sebi nosila kaj krhkega, čez Plemenice spustila do Luknje ter nadaljevala pot po najvišjih vrhovih: Bovški Gamsovec, Razor, Prisojnik ter drugi dan še Jalovec. Ta dan je bila kraljevska etapa.

Prihod na Triglav

Poseben občutek je verjetno tudi prihod v domačo Vipavsko dolino?

Komaj sem čakala da pridem na Golake! Res, tam sem zavriskala, pogledala proti moji najljubši Vipavski dolini in potem preko nje proti morju – ni se mi zdelo več tako daleč. Nisem se zavedala, da bo da del poti tako naporen, a prav tolikokrat pretečene poti in spodbuda vseh v Dolini mi je dala moči za premagovanje bolečin.

Je bilo vmes morda tudi kaj krize in kako jo premagaš?

Veliko je bilo kriz, ne gre brez tega. To vem že iz ultraških podvigov.  Zavedala sem se, da vsaka kriza mine – kot mi je že na moji prvi stotki povedala ultrašica Katja Drobež. Drugače tudi ni moralo biti, saj so vročina, utrujenost, noč, neprespanost, bolečine naredile svoje. Bilo je težko, a sem jih premagala s  počitkom, ''power sleep'', hrano, spodbudo ekipe in jasnim ciljem. Nepogrešljiva je bila maserka Tea Bajc, ki mi je z štirimi masažami telo povrnila v popolnoma novo stanje, kar sama pravi, da je medicinski fenomen. Ena od kriz se je pojavila tik pod vrhom Prisojnika, kjer sva bila z Anejem pozno zvečer, enostavno nisem mogla naprej. Takrat je Anej rekel: ''Saj ni problema, zdaj se spustiva do Vršiča in jutri ponovno prideva gor. '' Seveda sem ob misli, da bi ponovno mogla narediti 2500 vm vzpona in spusta, vso energijo usmerila in osvojila vrh.

Anja Klančnik med premagovanjem Slovenske planinske poti

Zadnji del poti so s teboj tekli številni domači sotekači. Je bilo zaradi tega lažje?

Motivacija je bila tu bistvena. NI bilo vprašanj ali zmorem ali ne, samo gasa naprej. Pomagali so mi pri iskanju poti ter olajšali težo nahrbtnika, ki sem ga prvih sedem dni nosila sama. Velikokrat je bil le krik ''Ale ale'' in že smo tekli. Ekipa Ultra Trail Vipavske doline, ki se je oblikovala med mojim podvigom je dejansko omogočila ta rekord. Moj načrt je bil vsak večer preštudirati načrt za prihodnji dan ter preteči SPP v  14 dneh.  Ekipa z pobudnikom in motivatorjem Ožbejem Marcem, in člani Boštjan Mikuž, Tea Bajc, Tomislav Klančnik pa je načrtovala pot za nekaj dni vnaprej, spanje, hrano ter iskala spremljevalce: Anej Kodele, Andrej Zaman, Roman Novak, Stojan Kodele, Mihaela Tušar, Marko Puc, Simon Hrvatin, Venčeslav Japelj.

Prihod v cilj in srečanje z najbližnjimi

Še klasično »športno« vprašanje, kakšni so bili občutki ob prihodu v cilj? Kaj je prva misel, ko veš, da si premagala nekaj »velikega«?

V cilju sem bila zelo utrujena, kmalu se je telo ohladilo in oglasile so se vsi boleči žulji in zakrčene mišice. Nisem se zavedala kaj sem skupaj z ekipo dosegla. Vedela sem le, da mi je uspelo premagati dolgo, težko in neizmerno lepo pot in to v odličnem času. Rekord na startu ni bil moj namen, a moja pot je kljub temu ostala moja pot, saj uživam v ultraški akciji. Neverjetno, kako se je vse poklopilo, kot da bi celo vesolje sodelovalo z nami. Kar nekaj hudih neviht nas je dobesedno obšlo in je ostalo le pri grmenju.  Sledila sem svojemu čutenju od začetka, na poti sem spoznala zanimive ljudi, in uživala v lepotah gora. Začutila sem, da lahko živim svojo strast, svoje sanje. To bi rada povedala vsem, predvsem ženskam.

Še eno vprašanje, mnenje, za konec. Mnogi Slovenci odhajajo v tujino na razne pohodne dogodivščine, a vendar imamo doma prekrasno Slovensko planinsko pot. Bi jo priporočila, se je vredno odpraviti na pot in jo prehoditi?

Sama sem razmišljala, da bi prehodila del poti v Dolomitih, ko sem se zavedala, da niti Slovenskih gora še ne poznam dobro. V Sloveniji enostavno vrhov ne zmanjka, tudi izven SPP je še veliko čudovitih vršacev  Prehoditi SPP pa je posebno doživetje, tudi morda po delih, sploh pa direkt. To, da povežeš pokrajine, gorstva, kraje, da premaguješ stotine kilometrov in tisočine višinskih metrov te enostavno postavi v drugo stanje, v katerem si zmožen več.

Anja Klančnik

Hvala.

Kot rečeno je k podvigu precej pripomogla tudi spremljevalna ekipa, sestavljena predvsem iz članov, ki skrbijo za Ultra trail Vipavska dolina. Mnogi so se Anji pridružili na poti in ji pomagali premagovati napore. O občutkih in podvigu Anje Klančnik je svoje vtise strnil Ožbej Marc, tudi sam navdušen tekač in udeleženec tekov na daljše razdalje.

Kako je na vaši strani potekala organizacija spremljanja Anje, ste bili že vnaprej zmenjeni kdo se ji kje pridruži ali pa je šlo bolj za improvizacijo?

Z načrtovanjem napredovanja smo se začeli ukvarjati od Robanovega kota naprej (konec drugega dne). Popolno in stalno spremstvo smo zagotovili od Mojstrane naprej. Večina spremljevalcev je bila dogovorjena vnaprej, improvizacija pa je tudi nekaj dodala.

Kje ste se Anji prvič pridružili?

V Mojstrani, prej pa je šel z njo že Andrej prvi dan ter nato Tomislav preko Kamniško savinjskih alp.

Brez pomoči ekipe bi bil podvig skorajda nemogoč

Kakšno pomoč lahko nudi ekipa ob takem podvigu? Verjetno je sam tek premalo? Gre tudi za oskrbo s hrano in pijačo, spodbudne besede, informacije o poti?

Prvi je seveda vedno atlet. Podpora pa je pomembna. V osnovi naj bi imel atlet na sebi samo kapo, očala in palice s sabo pa še dva, ki skrbita za vse in vse nosita ter predvsem natančno poznata pot. Atlet pa samo teče, hodi, vnaša hrano in nekaj malega spi. Dodatno pa se potrebuje en oskrbni avto, ki na dogovorjene točke dostavlja potrebno opremo in hrano. Za načrtovanje skrbi ekipa, gre predvsem za boj med hitrostjo atleta in vremensko napovedjo. Anja je ključne tehnične dele opravila z Anejem in Tomijem. Podpora postane še posebej pomembna od Bolnice Franje naprej, kjer je hitra orientacija težja, veliko je nočnih ur, utrujenost pa narašča do skrajnih meja. Podpora pa mora vedeti kaj počne. Izjemno dobro poznati SPP, biti odličen motivator in uspešen reševalec velikega števila manjših težavic in izzivov, ki se pojavijo na dnevni bazi. Tejine masaže so odigrale pomembno regeneracijsko vlogo. Izkušnje smo črpali tudi iz sodelovanja pri dveh moških rekordih Marjana Zupančiča. Zelo dobrih poznavalcev SPP, ki so se sposobni suvereno gibati po njej ponoči in v dežju je v Sloveniji relativno malo. In UTVVjevci pri tem prednjačimo vsaj na delu od Golakov do Škocjanskih jam. Seveda se na taki poti pojavijo tudi krize, pojavijo se zato, da se jih premaga. Ko na nek način postane vzdržljivostno najtežje, ko so na vrsti naši domači hribi in to je seveda prednost. Ne glede na vse in tudi v neodvisnosti od rekordnih znamk, gre za izjemno lepo, skrajno pozitivno sodelovanje in druženje, ki obogati vsakogar, ki je v tem udeležen. Energija je preprosto odlična.

Del ekipe Anje Klančnik

* Videoposnetek: Ljudstvo tekačev

Deli Nazaj