Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Izšla je nova knjiga Bojana Bizjaka, Zalužani

Luč sveta je ugledala nova knjiga izpod rok domačega pisatelja Bojana Bizjaka. Sveže literarno delo nosi naslov Zalužani in je sestavljeno iz več kratkih zgodb. Kot pravi avtor, gre za vizionarsko politično satiro sestavjeno iz svežih zgodb. V nadaljevanju si preberite krajši odlomek iz knjige.

Bojan Bizjak Zakawski je domači pisatelj, ki vam ga verjetno ni treba posebej predstavljati. Prejemnik petomajskega priznanja in obenem slavnostni govornik na osrednji občinski proslavi, je pred kratkim zdal svoj dvanajsti roman, z naslovom Zalužani.

Knjiga Zalužani govori o letu 2100, torej je malce vizionarska in ima hkrati tudi satiričen pridih. Vse se dogaja v malem lokalu, imenovanem Brezčasnica. Akterji so upokojeni profesor slavistke in primerjalne književnosti, šefica Arna, sodnik Janez, novinarka in še nekaj naključnežev, ki se znajdejo v zgodbah. V vsaki zgodbi je določena tematika, mnogokrat aktualna in sociološko ter politično kritična. Vse skupaj je zabeljeno s humorjem. Poleg pa še ugibanja o slovenščini, kaj bo z njo ob koncu tega stoletja. Vse zgodbe se odvijejo v enem letu in ponudijo predvsem premislek o zdaj, ki bo nekoč jutri.

Preberite tudi: Bojan Bizjak: »Knjiga je projekcija lastnih hrepenenj«

Bojan Bizjak

V spodnjih vrsticah si preberite krajši odlomek iz Bizjakovega novega romana Zalužani. Gre za zgodbo Trajbnica.

      »A tako!? Dobro, grem gor v kabinet. To moram raziskati, moram,« ga je privzdignilo.

      Listal je po starih slovarjih in si izpisoval, kaj vse pomeni TRAJBNICA - gonjenje, na nekem področju. Živina se trajba - se goni. Mularija se trajba, se podi naokrog. Ženska se mu trajba - se razdaja naokrog. Trajbajo se na okrog - se podijo naokrog. Torej, če bi povsem poslovenil to ime - bi lahko zapisal gonilnica. Banalno. Uradna stran govori le o tem, da je tam skupnost polnoletnih ljudi, ki se svobodno ljubijo med seboj in ne pristajajo na konvencionalno družinsko pravo, niti nimajo nobene prave vere - spoštujejo naravo, živijo od nje in zanjo, vse je skupna lastnina, tudi otroci, ki jih ljubeče vzgajajo. No, lepa reč - le kako imajo to pravno urejeno, šolstvo, register prebivalstva, no, no, si je Jože kimal in si zamišljal to skupnost ... Kar uloviš babo in ... In baba zagleda dedca pa ga povabi, nič zavor, nič zamer ... Ne verjamem, da gre to zares tako, ne verjamem. V običajni družbi so hude potlačitve, so nebrzdani spolni odnosi, so razbiti zakoni, so uboji, so pretepi, so ... Kaj vse je zaradi potlačitev, tam pa ... Tole me pa res zanima. Rad bi videl od blizu te stvari. Janez zagotovo ve kaj več, zagotovo! No, zdaj, ko je Žabarstvo uspešno za nami, zdaj bo menda mir v Brezčasnici. Le tiste žabe so še na vrtu, ja no ... Po kosilu bom malo legel, potem bom pa šel na pivce, pa še Janeza bom povabil, saj redno pride med tretjo in četrto popoldan.

      »Včasih se mi zdi, da še vedno živiš vsaj sto let nazaj. Beri človek, spremljaj, saj imaš vse na medmrežju, vse. Ne vem, kaj te je to odkritje tako zelo razburilo. Trajbnica, že pod prvim grofom je bila ustanovljena, ti pa šele zdaj ugotavljaš, da se tam odvija en, reciva temu, sociološki eksperiment. Toliko si menda dojel, da gre tam za svobodno ljubezen, svobodno v smislu, da nimajo definiranih parov v klasičnem smislu. Parčkajo se, kakor pač nanese. Saj poznaš te fore, še v prejšnjem stoletju se je dogajalo neko komunarstvo, ki pa ni bilo organizirano na tak znanstven način. O tem sva enkrat že govorila,« se je Janez razvnemal in si hitro naročil še en vrček piva.

      »Čakaj, ampak meni vendar ni jasno, če je ta generacija otrok v tej Trajbnici zdaj takorekoč od vseh, kako pa imajo potem to pravno urejeno. Saj bodo otroci enkrat odrasli in menda šli tudi v normalen svet, normalen, v navednicah seveda. Meni te stvari niso jasne. Razumem, da je vsa lastnina last vseh, da se parčkajo po nagonu, da imajo skupne obede, da imajo neke notranje rituale, ampak pravno gledano, kako bodo imeli otroci pravico do starševstva, čeprav tega tam ni?« se je Jože začudeval in komaj malo odpil že kar ogretega piva.

      »Pa kje ti živiš človek? Vsi so si izdelali DNK izkaznice, elektronske seveda, in tako je zelo preprosto ugotoviti, kdo je katerega otroka zaplodil. Mame so seveda identificirane, očetje pa, na nek način ne. V svojem kodeksu imajo napisano, da ko bodo otroci polnoletni, smejo izvedeti, kdo je njihov oče in kdo je mama, če ta tega ni že prej izkazovala, kajti materinska ljubezen je, vsaj po mojih podatkih, ostala prvinska. Gospod Gutanama vsako leto izda zajeten popis opažanj. Ti jih seveda nisi bral, ker se za to ne zanimaš. Tako, vidiš, imajo to pravno urejeno, nič spornega, nič. Do zdaj sta očetovstvo poiskala samo dva polnoletna člana, ki sta šla študirat v tujino, namreč v Trajbnici imajo skupni sklad za te namene in je zelo dobro poskrbljeno, da bodo otroci deležni vrhunske izobrazbe, če bodo hoteli, in to vsi, brez razlik. Tamkajšnja osnovna šola prednjači po uspehih. Vsi, ki se kasneje vozijo sem v mesto v srednje šole, so odlični dijaki. Najbrž je to povezano z nehoteno stimulacijo, drugače rečeno, v šole pridejo samo tisti, ki imajo zares željo nekaj vedeti. Ostali ostanejo v skupnosti in se pač ukvarjajo s čim koristnim. Njihova posestva so odlično obdelana, redijo svinje, kokoši, celo ovce, imajo nekaj konj in osličkov. Alkohol je prepovedan in opojne substance tudi; prav tako pretirana uporaba zdravil - razen v nujnih primerih. Imajo tudi svojo zeliščno lekarno, skratka, odlično so organizirani. Ne poznajo kraj, ne poznajo pretepov, ne poznajo šikaniranj, ni nasilja. Ob večerih se zbirajo ob ognjiščih, poleti ob tradicionalnih kresovih. Seveda so tudi vegani vmes, a je vsakemu dopuščeno, da se sam odloči, kaj bo jedel. Imajo seznam priporočene hrane, to ja, a ni nič zapovedanega. Ohranili so studenec, ohranili so čist ribnik, skratka dobro jim gre,« je Janez poznavalsko navrgel.

      »A taka je ta reč, DNK kartice. Kaj pa visoko tehnologijo, uporabljajo?«

      »Pa še kako spretno, in razvijajo svojo, to, vidiš, je šele občudovanja vredno. Veliko vlagajo v naravno gojenje rastlin s pomočjo visoke tehnologije - senzorji, računalniško vodeni rastlinjaki. Ja, tam so naredili velik napredek. Odpadno toploto iz dimnikov speljujejo v tople grede in imajo zelenjavo tudi pozimi. Vse hiše so nadstandardno izolirane, izguba je tako minimalna. Celo fekalije predelujejo v gnojilo. Samooskrba jim gre, ni kaj. No, če pa kdo hoče zapustiti skupnost, mora pridobiti potrdilo od širše skupnosti, od nekakšnega sveta, namreč lahko se odkupi. S tem so seznanjeni ob vstopu. Se pravi, če hočeš izstopiti, moraš plačati določeno vsoto. Ko vstopaš, je vse brezplačno, ko odhajaš, plačaš. Tako piše tudi na njihovi predstavitveni strani. In kolikor vem, je samo en moški odšel. Plačal je določeno vsoto in šel v neko drugo pokrajino na jug. Pač ni vzdržal take svobode,« je Janez zavzdihnil.

      »Pa se ti zdi, da je to divje parjenje normalno?«

      »Ti in tvoja zakrnela morala. Pa pusti ljudem, da se organizirajo po svoje, če s tem ne škodijo drugim. Živijo lepo v tisti lepi dolini, nobenega ne posiljujejo s svojimi prepričanji, nikogar ne bombardirajo z reklamami, samo živijo, tako kot jim je prav. Ja vem, vem, cerkev je že rohnela, vem, celo grof je bil klican dol v Rim, ampak se zna diplomatsko izvleči, ne boj se. O, saj da veliko tudi za cerkev, da. Zna jih potolažiti, brez skrbi. Glej, mene to nič ne moti. Tak tip druženja so si pač izbrali,« je Janez zanergal in odrinil prazen vrček.

      »Morda veš, koliko jih je?« je Jožeta zanimalo.

      »Okrog dvesto petdeset, nekaj takega. Poglej na stikovnik, vso statistiko imajo gor. Saj so registrirani tudi v centralni bazi prebivalstva grofije in vsak otrok je tudi tam prijavljen, s pripisom mame, seveda; očeta lahko vpišejo kasneje, če partnerja tako hočeta. Ti, jaz bom še eno pivce, ga bi tudi ti? Nekam počasi ti danes teče. Človek, petek je, sprosti se malo od teh tuhtanj,« je Janez rekel in namignil Arni naj prinese še dva vrčka.

      »Še dobro, da nimamo moralno etične komisije kot jo imajo v novi Nemčiji, veliki tvorbi v osrednji Evropi. Saj to poznaš, ne?« je Jože rekel in se kremžil, ker je bilo pivo hladno.

      »Kaj ne bi poznal, seveda. Naš grof zavestno ni kopiral nobene razvpite zakonodaje. Lojz, njegov pravni svetovalec, je poznavalec vseh svetovnih ureditev.On mu samo prišepne, pa je. Pravzaprav so vsi modernizirani zakoni njegova pogruntavščina. In tako v bistvu vlada Lojz, ki hodi v trajbišče na počitnice. Si lahko misliš, zakaj,« se je Janez zasmejal.

      »Jasno, jasno. Glej, mene bega to, kaj bo z mladino, ki bo odrasla v takih odnosih, kako bo, ko se bodo spoprijeli z realnim svetom. Saj menda vendarle hodijo tudi ven, na študij, to si mi omenjal. Nekateri zagotovo imajo tudi drugačne ambicije. In kolikor vem, se tam uporablja samo globalna angleščina - jezik ni pomemben, jezik je samo orodje sporazumevanja,« je Jože potarnal.

     »Morala, morala in jezik, to ti gre po glavi. Pusti to. Mar je tu zunaj kaj drugače? Ni, ti rečem, ni. Ljudje se ravno tako onegavijo počez, samo da iz tega delajo drame. Kar se pa jezika tiče, sam veš, da je ta na psu, že dolgo, dolgo. Grof si prizadeva, da bi ga nekako povzdignil, ker je sam kultiviran in ima rad literaturo. Javno mnenje je pa togo, kar se tega tiče, zelo togo. Ljudje kvakajo, malo po domače, malo v tej prekleti globalščini, ki je nihče ne obvlada dovolj, da bi zvenel kultivirano. V zakonu sicer piše, da je osnovni jezik grofije nova slovenščina, vendar ... Sodne spise pišemo v čisti slovenščini - dve lektorici imamo na sodišču, pa vendar, arhivske kopije so tudi v globalščini. Obravnave so v polomljeni slovenščini, z veliko slenga in narečnih usedlin - to sem ti že razlagal. Je pa zanimivo, da so tisti iz Trajbnice vendar razvili kultiviran način govorjenja, to pa. Moral bi jih slišati. No, če si zares želiš obiska te deželice, bom poklical gospo Violeto, ki skrbi za stike z nami in te bom naznanil. Poslali ti bodo dovolilnico, na stikovnik jo boš dobil, in s šifro na stikovniku boš lahko vstopil. To ti lahko uredim. Meni zaupajo, ne skrbi.«

      »Pa mi boš res?«

      »Bom, Jože, če rečem, bom.«

      »Joj, to bi pa res rad videl.«

      »Saj boš. Pa še nekaj, čisto zaupno, gospod Gutanama, saj veš, obvlada tudi medicino, dela en trapast poskus. Trdi namreč, da je kri mladih ljudi osvežitev za starejše. Problem ima, ker ima malo starčkov, samo enega moškega in dve starejši ženski. No ja, nič nezakonitega ni v tem, če mladi ljudje dajo kri in jo potem Gutanama vbrizga starčku. Po poročanjih sodeč, stvar deluje. Starčku se je baje vrnila energija, izboljšala se mu je mentalna kondicija, hitreje in bolje šahira, rešuje križanke, lažje hodi, celo opešano srce da je pridobilo na moči. Seveda je stvar prej preizkušal na podganah. Sam mi je zatrdil, da išče nov vitalizem, ne pa podaljšanja življenja - zaveda se, da ima telo svoj limit. No, nekaj teh študij je dostopnih na medmrežju. Uporabna vrednost, hja, nekaj odzivov je imel, a se mu še posmehujejo. Kaj pa drugega, močni farmacevtski koncerni imajo drugačno politiko, saj veš. Tole s krvjo, tole se mi zdi nedolžno igračkanje, počasi pa le verjamem, da so v mladi krvi neke energije, ki bi res utegnile pomagati. Prebral sem dolgo študijo, ko je končal s poskusi na podganah. Vse je dokumentiral in posnel s kamerami. Ni šarlatan, ni. Res išče nek nov vitalizem, da bi ljudje polnokrvno živeli. Vidiš, ta izraz, polnokrvno, to, nekaj že mora biti na tem,« je Janez kar govoril in govoril.

      »Meni to diši na še en trik, kaj vem, skeptičen sem. Sicer se na medicino slabše spoznam kot na besedje. Pomen besed, tu sem doma. Kar lep nabor starih izrazov sem nabral, pa tudi pregovorov, ki jih je ljudstvo izumljajo in memoriralo. Če bom pri volji, bom izdal knjižico na to temo, če bo še kaj polnokrvnosti v meni,« je nekoliko razvedreno Jože pripomnil.

      »Kaj pa črnoglediš, malo starejši mladenič si, to je. Ne, ne, ti bi moral za kakšen teden sam v Trajbnico, to bi te prebudilo, to. Če boš s seboj jemal svojo Lučko, ah, morda bo pa ona hotela preizkusiti, če je še zanimiva,« se je Janez obšenejaško zasmejal.

      »Ti, veš kaj, ta varianta pa odpade. Sploh pa, Lučka zadnje čase samo še godrnja in se vlači po hiši. Mena, nekaj takega. Babe, saj veš, no, ti še ne, ker je tvoja Adela mlada. Brez zamere, domov bom moral, ker pričakujem obisk,« se je Jože nekako začel umikati. Očitno ga je zbodljaj na račun Lučke prizadel ...

      »Upam, da v damski obliki,« je Janez še kar vztrajal v veseljačenju.

      »Ne, študent slavistike pride. Dela doktorat iz meščanskih jezikov nekdanje Slovenije, nekaj izrazov mu bom posredoval, nekaj spisov na to temo. Kako je pred dvesto leti govoril meščan, kadar je uporabljal slovenščino. Zanimive jezikovne delikatese so to, res. No, če mi urediš obisk Trajbišča, pa že zdaj hvala in tale zapitek bom jaz plačal, prav!« je bil Jože odločen.

      »No prav, prav, če moraš iti, pa pojdi. V ponedeljek boš že dobil dovolilnico, brez skrbi. Pa lep vikend, ne,« je Janez še navrgel.

       Jožeta je gnalo domov. Še malo ričeta je ostalo od kosila, pa košček rebrc - ja, petek je, midva pa ... Kaj pa krščanski post, kaj pa to? In sem spet v moraliziranju. Joj, jaz imam lastno moralno - etično komisijo v glavi. Odpraviti jo bo treba z novo ustavo, ja. In v Trajbnico bom šel, oh ... !

 

Lokalne Ajdovščina

#kultura, #literatura

Kolofon