Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Bojan Bizjak: »Knjiga je projekcija lastnih hrepenenj«

Sobotno jutro pričenjamo z novim intervjujem na našem spletnem portalu. Tokrat smo se z Bojanom Bizjakom pogovarjali o literaturi in o tem, kako nastajajo dobre zgodbe. Ste vedeli, da v Ajdovščini obstaja kreativna delavnica pisanja, odprta za vse, ki se želite mojstriti v pisanju zgodb? Več v spodnjih vrsticah.

Bojan, pozdravljeni. Ajdovci vas poznamo kot pisatelja. Ukvarjate pa se tudi s poučevanjem pisateljevanja, in sicer v Lavričevi knjižnici vodite delavnice kreativnega pisanja. Če pogledamo seznam najbolj izposojenih knjig v Lavričevi knjižnici  - je na prvem mestu (takoj po otroških knjigah) avtorica Jojo Moyes s knjigama Ob tebi in Brez tebe. Kaj menite, po kakšnih knjigah Ajdovci najraje posegamo?

To je bolj vprašanje za knjižničarje, če pa smem izrazit mnenje, je odstotek »resnih« bralcev majhen, tako kot povsod.  S tem ni nič narobe, ker imajo ljudje pač pravico, da odberejo sebi primerno literarno uteho.

Če pogledamo v dušo povprečnega bralca. Bi lahko ugibali, kaj pričakuje od literature, kaj išče v njej? 

Mislim, da bralci iščejo cel kompleks zadovoljstev, od samoprepoznave, do psihološke utehe. Literatura ima to funkcijo, da bralca odtrže iz časa in ga prestavi v fiktivni svet, kjer najde neko drugo dimenzijo časa in prostora, na nek način ga odveže vseh skrbi, mu ponudi katarzično sočustvovanje in projekcijo lastnih hrepenenj.

Bi lahko rekli (tudi glede na statistiko najbolj branih knjig), da bralci svojo uteho in izpolnitev hrepenenj najdejo predvsem v »lahkotni« literaturi?  

Vse literarne produkcije imajo svoj namen in pomen - res pa je, da so ekonomski učinki literarnega snovanja grobo začrtani in na ta način se profilira tudi bralska izkušnja, ki zahteva ceneno, zabavno, na cenen način tolažljivo literarno produkcijo. Lahkotno branje je predvsem trivialna produkcija, ki je najbolj zastopana in iskana - tu  ni velikih odstopanj v nobeni bralsko razviti družbi.

Kakšno literaturo pa svetujete svojim učencem? V okviru Lavričeve knjižnice že četrto leto poteka literarna delavnica, kjer se učijo ne samo pisati, temveč tudi brati. Kaj je tisto sporočilo, ki ga odnesejo z delavnice, ko končajo?

Za delavničarje nisem pripravil nobenega obveznega čtiva, mogoče pade kdaj pa kdaj kakšna sugestija - nekaj izbranih tekstov smo na delavnicah prebrali, samo tiste, ki so bili nujni za prikaz snovalskih taktik. Skušam jih navajati na poglobljeno analitično branje izbrane literature, torej takšne, ki ima estetsko presežnost, klasiki, zbirke 20. stoletje, sto romanov, nagrajenke, nobelovci, torej dela, ki imajo strokovno verifikacijo in jih literarna teorija prepoznava kot presežno literarno produkcijo - seveda je v vsem tem tudi znotraj stroke precej prikrojenosti, kajti subjektivne ocene včasih zameglijo dejansko literarno estetsko normativno vrednost posameznega dela. Ampak to je debata za drugačen intervju.

Na drugi del vprašanja lahko odgovorim z veselim spoznanjem, da je delavničarstvo navrglo nekaj snovalskih talentov, da so nekateri vendar prepoznali, v čem je estetska višja vrednost literarnih del in iz česa so pravzaprav sestavljena, kako so segmentirana. In druga dimenzija - zame osebno zelo pomembna je, da so se spoprijeli z jezikom in so uvideli, kakšne razsežnosti ponuja slovenščina, kakšno literarno kreativno orodje je.

Ali bi lahko rekla, da »izučeni« bralec ne bo posegal po lahkotni literaturi? Ali nam lahko predstavite ta dva načina pisanja, o katerih se učite tudi na delavnicah?

Reciva raje zahtevnejši bralec, tak ki hoče estetsko zahtevnejša dela, ker jih je tudi sam sposoben globoko doumeti in jih reproducirati - torej se poskuša v pisanju na zahtevnejši način, ne le na ravni poročevalskega stila, ki mogoče ima močno fabulativno jedro, a je estetsko podhranjeno pisanje. Pisanj je toliko kot ljudi, tisti, ki hočejo, da ima njihovo pisanje samo sporočilno vrednost, se ne bodo spoprijemali z dodatno dramaturgijo, z uvajanjem dodatnih interpunkcijskih sredstev, ne bodo gojili notranjega toka zavesti, ne bodo skrbeli za presežnost jezikovnega izražanja, ne bodo dograjevali tekstov z vključki in ne bodo negovali knjižne izborne izreke.

Pa obstajajo slabo napisani romani?

Cela poplava jih je. Založništvo je v zadnjih 20 letih dobilo krila, cena natisa pada, dostopnost tehnologije je  boljša, lektorji so slabo plačani, ali jih sploh ni – tudi nekatera moja dela so bila narejena v tej maniri - nisem nikakršna izjema. Prevodna dela so predvsem prodajne uspešnice, nemalokrat na hitro prevedene, slabo lektorirane - in ta površnost je že dobila epidemične razsežnosti.

Pisanje dobrih (literarnih) zgodb je glavni cilj delavnice. Kako poteka proces mojstrenja? 

V več fazah, najprej namensko pisanje: uvajanje v slojevitost, uvajanje v psihološke kategorije, uvajanje v empatijo recimo, uvajanje v zgoščevanje in racionaliziranje, uvajanje, v čiščenje tekstov, v poenotenje, v časovne lege, v glediščne lege ... Skratka učimo se uporabo vseh literarnih orodji, ki so nujna za dobro napisano zgodbo, ki nima namena samo povedati, ampak nas tudi navduši kot jezikovna svežost, kot besedna lepota.

Ali lahko kot učitelj zaznate ali ima pisec potencial ali ne? Lahko pisec doseže svoj 'limit'? 

Ker se z literarno teorijo ukvarjam že trideset let in sem bil deležen nekaj literarnih šol, mi je zaznavanje potencialov olajšano - takoj se prepozna talentirano pisanje, tako, ki ga je vredno brusiti. Dejstvo pa je, da vsak doseže nek svoj izpovedni potencial - nemolkrat se pojavi problem, kaj napisati, ne kako.

Se lahko še kdo priključi delavnicam? 

To sezono zaključujemo - kako bo v jeseni, še ne vem, ker se je treba uskladiti z Lavričevo knjižnico, ki nam ponuja ustvarjalni dom. Rad pa bi, da bi se delavnica razširila, morda tudi še v kakšni drugi lokaciji, recimo delavska univerza, center mladih, kaj vem. Poskusi so že bili pred leti, pa ... No, pisanje je precej specifična dejavnost, in včasih izpade kot čudaštvo ... pa vendar, tisti, ki so imeli delavniško izkušnjo, so bili na nek način notranje osrečeni, to sem čutil, to zaznavam.

Še beseda o Burjaču – novem literarnem portalu, ki je nastal pod okriljem Lavričeve knjižnice. Ste urednik in odločate, katera dela boste objavil. Je naloga težka ali so vsi prispevki primerni za objavo? Kaj je vađe glavno vodilo pri odločitvah, kaj je dobro in kaj ne? 

Skupaj z uredniškim odborom smo uskladili uredniško politiko, ki je jasno napisana v zavihkih na internetni strani. Določena estetska merila smo dorekli, moja naloga je, da jim zvesto sledim. Seveda imam poznavalsko strast in pri odločanju, kaj bi bilo za tovrstno objavo primerno, nimam zadrege - slabo lektorirani teksti, izpovedno preveč tendenčni, včasih prelahkotno, naivno napisani pač nimajo še tiste literarne zreline, ki bi zadovoljila bralsko izkušnjo tistih, ki hočejo doživeti tudi v virtualnem svetu dobro literaturo. V to smer gredo naša prizadevanja.

Kaj bi na koncu sporočili bralcem Lokalnih. Kaj naj iščejo, ko bodo naslednjič zavili v knjižnico? 

Predvsem tisto, kar zares hočejo, ne bo pa odveč, če izkušene svetovalke in svetovalca povprašajo po resnejši literaturi, vsaj poskusijo lahko. Je že tako, da je komunikacija s knjigo zelo osebna in je percepcija knjižnih umotvorov zelo različna, pa vendar ... Literatura, ki ni zgolj samo zgodba, nas napolni z nekim novim estetskim doživetjem.

Hvala za odgovore in vabljeni k prebiranju zgodb na vetrovnem dvorišču besed - Burajču.

 

Priporočamo v branje: 

Lokalne Ajdovščina

#intervju, #kultura

Kolofon