Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Kolumna: Usodna prijateljstva

Nikoli ne bom pozabila tistega jutra, ko sem se po martinovanju zbudila v njihovi mladinski sobi. Nekdo je ponoči na sredo sobe navozil velik kup gnoja. Še danes ne vem, zakaj in niti ne kdo. Najbrž je bila kaka besna Vipavka. Korošica bi naredila enako.

Fantje iz Vipavske doline in Korošice smo bili zmeraj usodna kombinacija.

Vsi smo strašni žurerji.
Podražani so v študentski dom prinesli domače vino, Korošice pa smo ga pomagale spiti.
Kajti Korošice smo izjemno zveste prijateljice. Ko je vojna, je vojna za vse.
Najbrž pa jih tudi malo spominjamo na njihove mame.
Rade kuhamo, veliko in hitro govorimo, blazno rade komandiramo in jim vedno dajemo potuho.
Naš, da je vrgel hladilnik z balkona?
Naš pa že ne.
Naš, da je gol tekel po študentskem naselju ?
Še na plaži se noče sleči.

Poleg tega imamo oboji širok W.
Njihov je bolj fin:  »Wajdušna, Wotlca, Washington in Wimbeldon.«
Naš je bolj kmečki: »Sm pršwa, pa sn vidwa, da sn ga vsrawa.«
Potem imajo oni še svoj G, ki je kao H.
Tega se nikoli nisem naučila.

Se pa Vipavke in Korošice nikoli nismo marale.
Mogoče ravno zato, ker smo si preveč podobne.
Predvsem imamo tako ene kot druge v Ljubljani dovolj težav.

S plačevanjem najemnin ohranjamo ljubljanski nepremičninski trg na zavidljivem nivoju. Tam nekje pri petdesetih letih si lahko kupimo mini garsonjero in do smrti plačujemo oderuške kredite.

Najbrž bi bilo lažje, če bi si lahko našle bogate tipe in se vselile v njihova staromeščanska stanovanja.
A Korošice bi si raje pregriznile žile, kot da bi se majale na visokih petah v Asu ali sredi marine v Izoli.
Raje hodijo na Metelkovo ali v Bunker na Gerbičevi.
Tam težko najdejo fine ljubljanske  tipe, ki se ne bi bali dreka na čevljih, pira za rokavom in težke pesti Korošcev.
Če že ogovorijo kako Korošico, njenega odgovora skoraj ne razumejo, še večja možnost pa je, da prej pokasirajo njen prezirljiv pogled, kot da se jim na roko userje golob.

Vipavke so bile, prav tako kot Korošice, deležne vzgoje strogih babic, ki jih je vojna naredila nepremagljive. Zato so pri njih zrastle ponosne in trmaste vnukinje.
Imajo izpit za kamion, pod umivalnikom rorcange, v avtu kleme, v žepu šraufenciger in se ne bojijo pajkov.
Le pri kačah bi znal biti problem, a ponavadi imajo največ opravka s slepci in glistami.

Mogoče bi bil že čas, da se omehčamo. Mogoče lahko komu drugemu prepustimo volan in mu verjamemo na besedo, ko rečejo, da imamo seksi hležnje.

Ta bo težka, saj smo se zmeraj morale boriti za svoj prostor pod ljubljansko mikroklimo.
Milijonkrat smo nasankale, stokrat šle na led in velikokrat jokale.
Vsakokrat, ko smo bile na tleh, nas je pokonci držala misel, da se zmeraj lahko vrnemo domov.

Vedno znova se rada vračam na Koroško in vsaj enkrat na leto v Vipavsko dolino.
V Uhajne pobirat kakije, na joto z mesom in štrudelj iz domačih jabolk.

S težkim srcem in še težjo nogo jo skliznem mimo Podrage.
Če se enkrat tam ustaviš, zlepa ne zlezeš iz njihovih kleti.

Iz mladih juncev so zrastli veliki junci. In iz malih src so zrastla velika srca, pa še množijo se ...
Ko te oni enkrat objamejo, jih nikoli ne pozabiš.

Kot nikoli ne bom pozabila tistega jutra, ko sem se po martinovanju zbudila v njihovi mladinski sobi.
Nekdo je ponoči na sredo sobe navozil velik kup gnoja.

Še danes ne vem, zakaj in niti ne kdo.

Najbrž je bila kaka besna Vipavka.
Korošica bi naredila enako.

 

* Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

Urška Podojstršek

#kolumna

Kolofon