Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Petra Greiner: »Takoj ob obisku Vipavskega Križa pomislim, zakaj tam nimate odlične restavracije.«

Petra Greiner je mama treh otrok, žena, fizioterapevtka, a ko zvečer leže v posteljo, je samo svoja. Zaradi posebne drugorojenke Sofie je ustanovila Zavod 13, ki ozavešča o drugačnosti in nudi pomoč ne le materam posebnih otrok, temveč celotni družini. S to plemenito dejavnostjo si je zaslužila naslov Slovenke Slovenka leta. Obenem pa je Petra Greiner naravnost zaljubljena v Vipavsko dolino, v vse, kar naša dolina ponuja, predvsem pa v vrhunsko vinsko kapljico, ki jo na naših tleh res ne primanjkuje. Ponosni smo, da naša dolina navdihuje tako plemenite ljudi.

Tvoja prva asociacija na Vipavsko dolino je …

… divja zemlja z bogato zgodovino, ki ponuja živo vino in prijatelje, česar ne bi zamenjala za nič na svetu.

Od kdaj je prisotna tvoja simpatija do Vipavske doline? Kakšni so razlogi?

Na drugem festivalu oranžnih vin, na katerem sicer nisem prisostvovala, je mož spoznal Ivi Svetlik. Zapletla sta se v pogovor in domov je prišel s steklenico rebule. Obljubil ji je, da kmalu prideva na obisk in zdi se, da od takrat brez Vipavske doline ne moreva. V najinem življenju je močno prisotna še družina Lavrenčič z Burjo, predvsem v naši kleti skozi vse leto. Blizu ste mi predvsem zaradi neposrednosti, na trenutke prevelike skromnosti, vsekakor pa zaradi posebnosti, ki je najbolj očitna v vaših vinih.

Kakšen je tvoj osebni pogled na našo dolino?

Zelo blizu ste Štajercem. Imate rodovitno zemljo, namreč. V zgodovini ste prednjačili pred vsemi. To, kar sem slišala na simpoziju Vipavska rebula, je bilo izjemno. Iz vaših vrst prihaja prva knjiga, ki je pomagala vinogradnikom – Vinoreja, ki jo je napisal duhovnik Matija Vertovec. Stoletja nazaj je Maksimilijan I., cesar Svetega rimskega cesarstva in utemeljitelj habsburške dinastije, ukazal Jörgu von Ecku, vicedomu na Kranjskem, naj nemudoma pošlje v Augsburg nekaj tovorov rebule, nekaj tovorov najboljšega vipavskega vina in drugih vipavskih dobrot.

Tako ob obisku Vipavskega križa pomislim, zakaj tam nimate odlične restavracije, kjer bi se ljudje zaradi izjemne ponudbe hrane in vin naročali za nekaj mesecev vnaprej.

Petra Greiner

Vemo, da si velika ljubiteljica vin Vipavske doline. Katera naša vina so ti najljubša?

Vina vedno sovpadajo z ljudmi, ki jih pridelujejo. Mimo tega skorajda ne gre. Najbližje so mi vina Svetlik, pa Burja, ki so v naši kleti ves čas prisotna … pa vina Batič, ki sem jih spoznala šele zadnje leto. Guerilla ima visoko mesto na moji lestvici, na drugi strani Lepa Vida, ki jo spoznavam preko mariborskih prijateljev. Pravzaprav sva z možem že leta sila dolgočasna. Pijeva malodane eno in isto.

V zadnjem času je Vipavska dolina z različnimi prijemi postala precej prepoznavna v turističnem smislu. Lahko rečemo, da je neke vrste Slovenka leta med pokrajinami naše deželice?

Prav gotovo! A svojega potenciala ne znate izkoristiti in približati ljudem. V Zemonu so denimo kar v škripcih, ko morajo priporočati namestitev v bližini. Prav tako še nimam občutka, da bi si turiste, domače in tuje, pravzaprav sploh želeli. Ko je na določenem mestu gneča, ki je niste navajeni, zamrznete. Vendar verjamem, da prihajajo boljši časi. Škoda bi bila velika, če se ne bi prebudili, čeprav ste spali predolgo časa. Me je pa to leto popolnoma presenetila vaška gostilna, pozitivno seveda. Žeja, ki me ni le odžejala, temveč še kako nasitila. Verjamem v vas, dajte si zaupati še sami!

Hvala.

 

* Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

Matjaž Jazbar

#intervju, #vipavska dolina

Kolofon