Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteTjaša Peršič je mlada perspektivna strokovna sodelavka na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici, opravlja pa tudi delo vodje kariernega centra. Vsestranska in ambiciozna sogovornica pravi, da je iz svojega življenja vedno hotela iztisniti le največ, kljub temu da njena življenjska pot ni bila vedno najlažja. Rodila se je v Bratislavi in pri devetih mesecih prišla v Slovenijo. Ni poznala svojih korenin in to vprašanje jo je močno zaznamovalo pri odraščanju. A kljub vsem vprašanjem iz preteklosti, je s svojo trmo uspela trdno začrtati svojo nadaljnjo pot – segati želi namreč vedno višje in višje. Ukvarja se predvsem s problematiko družbenih odnosov, ki so danes vedno bolj pogojeni s pojavom socialnih omrežij. Sploh še znamo komunicirati iz oči v oči, se sprašuje.
Trenutno ste zaposleni na FUDŠ kot strokovna sodelavka in vodja kariernega centra. Lepo je videti mlade na takih položajih …
Trenutno nisem več mlada, ker imam 31 let. (smeh) Prav to sem se namreč naučila s projektom Lokalno partnerstvo. Mlad si do 29. leta, potem pa nič več, tako da sem s prijavo ulovila zadnji vlak mladosti. (smeh)
Kako ste začeli svojo študijsko pot?
Imam kar nekaj izobrazbe različnih smeri. Splošno sem se izobrazila za poslovnega oziroma ekonomskega tehnika, potem pa sem nadaljevala študij tukaj na Fakulteti za družbene študije, najprej sem končala univerzitetno smer in nato nadaljevala na magisteriju iz Medkulturnega menedžmenta. To je zaenkrat to.
Zaenkrat. Vas mika študij nadaljevati tudi na tretji stopnji?
Na fakulteti je sicer mogoč doktorski študij, vendar se zaenkrat za to nisem odločila. V življenju imamo različne prioritete in trenutno nadaljevanje študija ni ena izmed njih. Doktorski študij zahteva celega človeka in ne vem, če sem na to pripravljena. Če bi bil doktorski študij na voljo pet let nazaj, ko sem bila še mlada (smeh), bi se prijavila, tako pa ne.
V diplomski nalogi ste pisali o vplivu socialnih omrežij na mlade. Katere poglavitne ugotovitve bi izpostavili?
Že to, da mladih praktično ni zunaj. Če pa že so, imajo pred seboj ekran in ne vidijo okolice. Pametni telefoni so nas popolnoma odrezali od sveta. Upad pristne komunikacije iz dneva v dan narašča.
Tjaša Peršič
Se vam zdi, da so mladi sploh še sposobni konstruktivne debate? Vemo namreč, da se je dandanes hitreje in enostavneje izražati z emotikoni.
Točno to je tisto, k čemur so nas pripeljala socialna omrežja. Čustev ne znamo več ubesediti, ampak jih pošljemo v obliki emotikona, gifa, ker je tako lažje, hitreje. Nimamo več časa komunicirati, saj nas hiter življenjski slog navaja na to, da mora biti vse 'instant''. Po drugi strani lahko sicer ta spletna komunikacija komu tudi olajša pot – če je po naravi bolj sramežljiv, se lahko tu, skrivajoč za ekranom, izraža nekoliko bolj pogumno in sproščeno.
Osebnega stika pa ne more nadomestiti noben ekran …
To vsekakor. V družbi se trend zapiranja vase in nezmožnost komuniciranja vedno bolj poglablja. Mladi se ne družijo več zunaj, narava jim ne predstavlja več prostora, kjer bi gradili svojo domišljijo, tudi otroci se tam ne igrajo več. Na ta način pozabiš govoriti, niti ne veš, kako se obnašati v družbi, kaj je sprejemljivo in kaj ne.
Svoje ugotovitve iz diplomske naloge ste potem nadgradili tudi na magistrski stopnji.
Z magistrsko nalogo sem šla korak višje, preučevala sem medgeneracijo, mlade do 25. leta starosti. Ne zgolj medosebne odnose, ampak predvsem njihovo samopodobo, pojav narcisizma.
Kako se narcisizem kaže v današnji družbi?
Narcisizem posameznika se najpogosteje odraža v pretirani izpostavljenosti – v smislu nenehnega objavljanja, komentiranja in razkrivanja svojih osebnih zadev, samovšečnih izjavah, velikem številu prijateljev in atraktivnih fotografijah (tj. fotografijah, na katerih je oseba videti urejeno, privlačno). Prav Instagram je pokazatelj te zlagane popolnosti, ko se imamo na počitnicah vsi super, vsi smo fit, najlepši in najboljši. Pa smo res?
Se v Sloveniji sploh zavedamo vpliva socialnih omrežij?
Ja in ne. Stvari se izboljšujejo, vedno več je raziskav. Še vedno pa si zatiskamo oči pred nenehnim vplivom socialnih omrežij predvsem na otroke, ki so v to nenadzorovano vpeti.
Za svoje delo ste dobili tudi priznanje fakultete za najboljše magistrsko delo. Kaj vam je to takrat pomenilo?
Veliko mi je pomenilo! Vse, kar dosežem, me ponese en korak naprej, tako črpam življenjsko moč. V vse svoje delo vedno vložim vse svoji moči. Ni mi bilo vseeno, ali bom magistrsko delo zaključila s 6 ali 10. Samopodoba se ti poveča z vsakim takim dosežkom. Drugače pristopaš k novim izzivom.
Vaša pod od konca študija do zaposlitve je bila …
… trnova (smeh). Po koncu študija sem se znašla za zaprtimi vrati. Dala sem si nekaj mesecev, da zadiham, potem pa aktivno iskala zaposlitev. Tolažila sem se, češ da počasi bo že nekaj, pa so se vsa vrata samo zapirala. Vse mi je padlo dol, pa tudi pritisk družbe je bil ves čas prisoten.
Kako ste občutili pritisk družbe?
Z različnimi komentarji, češ da je treba poprijeti za vsako ponujeno delo. Spoštujem vsako delo, vendar se mi zdi škoda truda, vloženega v študij, odrekanja in nenehnega dokazovanja. Če v nekaj vložiš toliko let, si verjetno to tudi želiš delati. Logično, mar ne.
Kako pa je prišlo do sodelovanja z Inštitutom za mladinsko politiko?
Pravzaprav so me z Inštituta za mladinsko politiko povabili, da se prijavim na projekt Lokalno partnerstvo za zaposlovanje mladih. Sama se najbrž ne bi.
Se vam zdi, da projekt ni bil dovolj prepričljiv sam po sebi?
Saj je bilo vse dobro in lepo zastavljeno, vendar nikjer ni bila obljubljena služba. Glede na to, da čakaš na službo že nekaj časa, lahko pomeni to samo še en zamik več.
Pa vendar se je potem vse skupaj odvilo v pravo smer …
Takoj me je pritegnilo vzdušje na srečanjih. S sočlani skupine smo se takoj 'ulovili' in še danes se srečujemo. Nasploh mi je postalo vse zanimivo in ni mi bilo niti malo žal, da sem se prijavila. Praktično sem se usposabljala kar na Inštitutu, kjer sem v treh mesecih pridobila ogromno znanja in se veliko naučila. Pokazala se je tudi priložnost za nadomeščanje in tako sem pridobila svoje prve dragocene izkušnje.
In potem ste z Inštituta za mladinsko politiko prišli nazaj na Fakulteto za uporabne družbene študije.
Spet sem se šla malo ponudit. (smeh) Sprva se je nakazovalo zgolj nadomeščanje. Danes pa opravljam več del – sem strokovna sodelavka, delam na projektih, vodim karierni center … Res se mi je zelo lepo izšlo vse skupaj.
Omenili ste delo na projektih. Se vam zdi, da s projekti veliko pridobite?
Prav gotovo. Projekti zahtevajo širino in trenutno delam tako na finančnem kot strokovnem področju. Postajam pravi 'multipraktik'.
Tjaša Peršič
Konec koncev vam je ravno projekt pomagal pri zaposlitvi …
Tudi to je res. Projekt Lokalno partnerstvo za zaposlovanje mladih mi je prinesel veliko. Pole tega menim, da je lokalno okolje v Ajdovščini za mlade veliko bolj vzpodbudno v primerjavi z Novo Gorico. Imela sem občutek, da v Ajdovščini sicer prednjačijo velika podjetja, da je gospodarstvo na kar visokem nivoju, nikoli pa si nisem mislila, da to mesto ponuja mladim tako veliko možnosti za druženje, zabavo, nenazadnje za službo nasploh.
Pa mladi izkoristijo vse ponujene možnosti?
Kaj pa vem. Pasivnost mladih se kaže tudi na tem področju, kar lahko povežemo z najino tezo o tem, kako socialna omrežja mlade vedno bolj priklenejo na ekran. Po drugi strani pa si dosti mladih upa in uspe - že s tem, da vstopajo v neko skupnost, izkazujejo interes.
Menim, da je prav Ajdovščina pokazatelj tega, kako je potrebno stopiti skupaj, tako gospodarstveniki, šolniki kot vsi mladi – za skupno dobro.
Kako konkretno na vaši fakulteti privabite študente k vpisu? Na Zavodu za zaposlovanje je število brezposelnih družboslovcev precej visoko …
Predvsem s tem, da jim nudimo širšo paleto znanja. Bodoči delodajalci iščejo kompetence ne samo iz ene stroke, ampak iz več smeri. Tako lahko ponudimo znanje iz sociologije, psihologije, medkulturnih odnosov itd. Pomembno pa je tudi, da na naši fakulteti ponujamo poklice prihodnosti. Izobražujemo kadre, ki se jih bo, z naraščajočimi družbenimi problemi, še potrebovalo.
Kakšen pa je vaš nasvet mladim, ki se znajdejo, kot ste se izrazili, na trnovi poti od zaključka študija pa do iskanja zaposlitve?
Sicer se bo slišalo klišejsko, pa vendar: nikoli ne obupati! Če se pojavijo projekti, ki jih nudijo take in drugačne organizacije, prijavite se, če drugega ne, spoznaš koga, ki ti lahko pomaga. Ali pa spoznaš prijatelja, ki je v podobni stiski kot ti, kar je konec koncev lahko velika pridobitev zate.
Hvala.
* Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina