Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Najboljši filmi leta 2018

Kolut filmskega leta 2018 se približuje h koncu in v sklep lahko zapišemo marsikaj. Predvsem pa lahko vsaj približno sestavimo lestvico filmov, tujih in domačih, ki smo si jih najbolj zapomnili in ki tudi z naključnim vrstnim redom zapisa niso obremenjeni. Kako je filmsko leto 2018 videl in ocenil Nejc Furlan si preberite v spodnjih vrsticah.

Ob vsaki napisani filmski recenziji ali samo preprostem članku o filmu za spletni portal Lokalne Ajdovščina se popolnoma zavedam možnih pomislekov. Kaj ima veze Hollywood z Ajdovščino ali pa celo japonski film s temi kraji? A vendar, naj se sliši še tako naivno, naj bo rečeno še tako pogojno – ima jo. Mar ne živimo v dobi medmrežja? Ko so stvari postale tako ali drugače dostopnejše? Po drugi strani pa so problematike v filmih obenem tudi obče problematike, ki se včasih še predobro zadevajo tudi našega prostora. In če nas že zanima film, so tovrstne objave kvečjemu dodatek za filmska širjenja obzorij in pedigre za portal z načeloma lokalno vsebino. Seveda, objave nihajo glede na kakovost, trudimo pa se in še se bomo, sploh, ko v Dvorani prve slovenske vlade občasno gostuje »potujoči kinematograf« Moj kino, ki se osredinja na komercialno uspešne naslove. Dve uspešni projekciji slovenskih filmov pa je že pripravil Zavod Si-film z art-kino vsebino, ki po predvajanju ponudi celo pogovore z ustvarjalci oz. poznavalci. Odlična popotnica, da se tudi zgornja Vipavska večkrat odpravi na filmski večer.

Spodnji filmi so seveda po mojem izboru in niti približno ne sestavljajo totalne lestvice »best of«. Tudi razporeditev je bolj kot ne naključna. Prvi film ne pomeni najboljšega med najboljšimi temveč zgolj naključje. Kot je naključje v prvih dveh filmih, ki glavne junake usodno potegne vase. Vase potegne tudi okolica, kar predvsem velja za naslednja dva. Pri prvem tihi ropi, pri drugem rojstvo v kraljevi družini. Oboje; in naključje in okolica pa sta pomembna za zadnjega, ki deluje kot zgodba o sanjskem življenju, ker govori pač o zvezdnikih, a je daleč od tega. Nič ni enostavno.

Film se vedno bolj približuje intimi domače televizije ali računalnika saj so platforme na zahtevo postale gnezda tudi za filme, ki si v sezoni nagrad največ obetajo. Slednji se sicer predstavijo tudi v kinematografih, a to v zelo omejeni in butični meri. Vse to se oddaljuje od teorije znamenitega francoskega filmskega kritika Andréja Bazina, ki je kinodvorano primerjal s spovednico. Film na platnu nosi nekaj božjega. Hkrati je namenjen tebi osebno, tebe nagovarja, tebe gleda, obenem pa vzpostavlja ta odnos tudi s preostalimi gledalci in ob tem se nobeden ne čuti prikrajšanega.

112 (Den skyldige, Danska)

Če vam rečem, da je film posnet v dveh prostorih, dveh sprejemnicah za telefonske klice skrajno napet, boste nejeverno pogledali. Vrtoglavi triler je po svoje hvalnica človeški domišljiji hkrati pa presunljiva družinska drama, ki te zalepi na stol. Celo mehur pozabi na svoje poslanstvo.

 

Stotnik (Der Hauptmann, Nemčija)

Nemci očitno radi živijo pregovor »obleka naredi človeka«. Se spomnite filma »Das experiment«, ko se neznanci preoblečejo? Eni v zapornike, drugi v paznike. Stotnik je po svoje podoben. Samo, da se tu nad vlogo obleke navduši zgolj en. Razplet je veličastno grozljiv.

 

Tatiči (Manbiki kazoku, Japonska)

Ko se ena izmed glavnih akterk zgodbe vpraša: »Mar je mama že vsaka ženska, ki rodi?« je konec debate. Ganljiv, hkrati navdušujoč film o družini, ki bi lahko postal tudi družinski film. Družina stoji v dobrem ali slabem skupaj in še to ni nujno.

 

Izobčeni kralj (Outlaw King, Združeno kraljestvo)

Če bi Pogumno srce imelo nadaljevanje, je to Izobčeni kralj. Po dolgem času znova izjemen zgodovinski film, ki že z začetno »one shoot« sceno popolnoma navduši. Obetanja se kasneje tudi upravičijo, ker uspe brez izumetničenih posebnih učinkov in z zadržano, a močno igro.

 

Zvezda je rojena (A Star is Born, ZDA)

Zgodba o doseganju sanj in zgodba o križevem potu ohranjanja teh. Svet zabave je očitno trpljenje kjer se zasebno kaže v javnosti in javnost kaže v zasebnem.  Bradley Cooper in Lady Gaga hočeta sporočiti: »Ni enostavno biti jaz.« Vsekakor ena izmed najboljših romantičnih dram preteklega leta.

 

FILMI V SLOVENIJI

Že nekaj let se čuti odraščanje in doraščanje nove generacije filmskih ustvarjalcev v Sloveniji. Tako iz vidika sodobnih prijemov v režiji in scenaristiki, tako iz vidika občutka za igro kot tudi plasiranje in distribucijo izdelkov doma, v tujini in normalno – na internetu.

Vedno več je tudi tematike, ki zadeva mlade. Ne bom več luzerka je takšen primer, ki povrhu vsega obravnava prekarnost. Režiserka Urša Menart je z omenjenim naslovom na Festivalu slovenskega filma pobrala glavno nagrado in tako postala prva ženska z Vesno za najboljši film.

Film, ki prav tako obravnava mlade, a v izrazito naturalistični maniri so Posledice, ki so dobile tudi največ pozornosti v mednarodnem prostoru. Dobili smo tudi dva zadovoljiva igrano-dokumentarna filma o Ivanu Cankarju ob katerima si želimo, da si znameniti Slovenci zaslužijo primerni igrani film ali pa nadaljevanko kot je bila v preteklosti vsaj iz produkcijskega vidika Prešeren.

Slovenski film je dobil tudi več finančnih sredstev v novem proračunu, kar je lahko zgolj dobro, tako za filmsko kondicijo, domišljijo ustvarjalcev, kulturno reklamo države ter užitek gledalcev.

Nejc Furlan

#kolumna, #film

Kolofon