Lokalne Ajdovščina

oglaševanje menu

Liffe 2018: 112

V Ljubljani se je pred kratkim zaključil slovenski filmski festival LiFFe, verjetno najpomembnejši jesenski kulturni dogodek v slovenski prestolnici. Podrobno smo ga spremljali tudi na našem portalu, zato vam tokrat v branje ponujamo opis odličnega filma, danskega psihološkega trilerja, 112. Za vas si ga je ogledal Nejc Furlan. Vabljeni k branju.

Če vam rečem, da sem videl ne zgolj odličen, temveč tudi izredno napet film, ki se 85 minut dogaja v prostoru za sprejemanje nujnih klicev, mi najbrž ne boste verjeli. Telefoniranje na filmu pa res ni zanimivo. A lahko vam pomagam. Sploh, če ste leta 2013 videli Knightov film Locke. Da, to je tisti film, ki ga Tom Hardy v celoti preživi v avtomobilu, zraven pa sprejema klice. Precejšnja drama.

A kaj je šele danski psihološki triler 112. Tu je policist Asger, ki naveličano sprejema telefonske klice. Bolj ali manj so neresni, a to je njegova služba in kot kasneje izvemo, tudi pokora. Primeri pa se klic, ki se izkaže resnega. Tako resnega, da mu večer obrne na glavo, ne samo to, obrne mu življenje na glavo. O njem začne razmišljat. Za vse to je kriva Iben, ki ga je sedaj na nujno številko poklicala, saj jo je nekdanji mož ugrabil in jo sedaj nekam pelje. Spremljanje telefonskega pogovora že dolgo ni bilo tako napeto. Preobrati pa poskrbijo, da se majhen prostor s telefoni spremeni v pravi prosti pad emocij in vzdušja. Asger konča z izmeno, a s primerom nadaljuje, privat. Na vezi je z Ibnovo hčerko, na vezi je z Ibnovim možem. Ping-pong trpinčenje gledalca. Meglice smrti so cel čas nad vsemi.

Režiser Gustav Möller je film posnel z minimalnimi sredstvi. A, če si boste film ogledali, vas bom popolnoma razumel, če boste ne koncu dejali, da je zanič in strašno dolgočasen. Vse je namreč na vaši domišljiji. Če vam bo na koncu všeč, jo boste lahko občudovali, hkrati pa tudi bali. Strašne okoliščine vas namreč preveč posrkajo vase, da bi se odklopili od spremljanja. Tresete se, tapkate s prsti kot Asger.

A kmalu (žal) ugotovite, da kako borno bitje je človek. Na koncu ga ne moramo obsojat. Ne moremo ga pošiljati v zapor in s tem nekaj rešiti. 112, je namreč še ena umetnina, ki jo boste prežvečili zgolj z razumevanjem ali kot bi se Ray Charles še enkrat oddahnil »understanding is the best thing in the world.« Družbeni okovi, kriteriji sprejemljivost, relativni dogovori, ki jih poznamo pod imenom morala, zopet odpovedo. Ne zaradi zla, temveč zaradi narave človeka. Nekateri so namreč bolj, drugi manj blagoslovljeni, da bi življenje zvozili (zopet) relativno uspešno. A ravno to poganja naprej prevpraševanje, družbene premike. Lahko rečemo, da so vsi domobranci izdajalci, a to soditi, ko ne poznamo dneva in okoliščin, je enostavno nepravično. Enako se dogaja z begunci, ki da so vsi teroristi, a tisoče in tisoče ljudi soditi zaradi nekaj sto, je zopet poenostavljanje, kar pa življenje ni. Dobrotniki so tisti, ki se z življenjem mučijo, kar pomeni, da ga hočejo razumeti. To je Asgar, ki bi mu na koncu še najbolj ustrezalo, da bi se ubil, a vztraja, ko ga drugi gledajo postrani. V službi pač ni zasebnosti. Ne glede na to, da Iben ni odslovil z izgovorom, da je končal z izmeno. Če bi to storil, bi bilo za sodelavce najbolj sprejemljivo, pa ni. Danes so pomembne zgolj številke. Primeru je hotel zgolj priti do konca. Na koncu je sklep morda ta, da bo pravica težko prišla skozi ustrezno sodno, izvršilno in zakonodajno oblast, saj je človeška motnja lahko velikokrat dojeta kot zlo.

Dovolj nakladanja. Zanimivo. Na predstavitvi filma na Liffu, kjer se je kot igralka predstavila Jessica Dinnage, ki je posodila glas Iben, je povedala, da se je film navdihoval nad podobnim klicem, ki pa se je zgodil v ZDA. Šele zdaj se tudi onstran Atlantika zanimajo za svojo različico filma. Danci so jih prehiteli, ukradli so jim zgodbo.

 

 

Nejc Furlan

#kolumna, #film

Kolofon