Mrazilo me je, ker sem se zavedela, kaj me še čaka v bližnji prihodnosti, ko bo moj deset letni fant začel postajati najstnik in se bo najin vpliv s partnerjem počasi, a zanesljivo manjšal. Po glavi so mi rojile neštete misli o korakih, ki sem jih kot mama že naredila in teh ni bilo malo. Ali so šli v pravo smer? Sem dovolj pozorna na vse? Poznam svojega otroka? Ali mi dovolj zaupa, da mi bo, ko bo hudo, to povedal in bom sploh imela možnost, da mu pomagam? Ker do teh trenutkov zagotovo pride. Vsi jih imamo. Ali si priznamo ali ne. Življenje je pač življenje in prinaša s sabo pestrost dogajanja, čustev, krivic, strahov.

Sama sem, kot si pravim, socialno mrtev človek. Namreč, ne spadam med milijarde ljudi, bi imeli katero koli socialno omrežje. Ga tudi nikoli nisem imela. Hvala bogu nam je ta izbira še vedno dana. Nekako nikoli nisem zares čutila potrebe po Facebook-u, Instagram-u, Tik-toku in podobnih aplikacijah. Ne zanimajo me drugi ljudje, v smislu kaj počnejo, kam gredo na počitnice, kdaj in kaj jejo za večerjo, ali so zaročeni, poročeni, noseči,… In nekako se mi zdi, da tudi moje življenje ni ravno tako razburljivo in zanimivo, da bi koga zares zanimalo. Ker me tudi neka mnenja ljudi ne ganejo preveč, mi vsi ti ogenjčki in všečki drugih na moje objave ne bi prav nič pomenili. Zatorej se že vse od študijskih let, ko je bil Facebook v največjem razmahu, spretno izogibam vsemu zgoraj naštetemu. Všeč mi je moja zasebnost in na nek način odmaknjenost, ki jo s tem dosegam. Ko kdaj vpišem svoje ime in priimek v brskalnik (po nasvetu GDPR predavateljice je baje to dobro vsake toliko časa storiti), z veseljem ugotovim, da najdem svojo diplomsko nalogo, ki je še vedno v knjižnici pedagoške fakultete in pa star članek iz časov študija, ko sem vodila zajčkovo atletsko šolo za otroke.

Kljub vsemu pa moram slediti vsem novostim in pastem, ki jih družbena omrežja prinašajo. Zakaj? Da sem pripravljena in da bom nekoč, mogoče kmalu znala odreagirati. Da vem, kaj me čaka. Kaj čaka mojega otroka, ki sicer telefona in dostopa do teh vsebin še nima in ga še nekaj časa ne bo imel. Kljub vsem pogovorom, ki jih imava in dobremu odnosu, me je zares strah dneva, ko bo dobil to malo črno napravico v svoje roke. Kako jo bo uporabljal? V kakšne skupine se bo vključeval? Ali bo znal ohranjati prijaznost in kulturo? Se bo znal braniti? Reči čudežno besedo NE, ko bo to potrebno?

Med zgoraj omenjenim predavanjem sem si zaželela, da bi bila moja mama. Da bi lahko vzgajala svojega otroka v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. V naši družini še stacionarnega telefona na začetku nismo imeli. V stanovanju je bila televizija s trebuhom, seveda znamke Iskra in srebrni radio za eno kaseto. S prijatelji sem se družila v šoli in na ulici. Ko sem se skregala, sem vedela to jaz in moj prijatelj. Pa še par ostalih, ki so pač bili zraven. Par dni smo se grdo gledali in potem postali – spet prijatelji. Brez večjih posledic. Na šolskih hodnikih je odmeval smeh, glasen pogovor, kdaj pa tudi jok in slaba volja. Sploh, ko nismo bili uspešni in nam kakšna ocena ni bila po godu. Ali pa ko se nismo čutili sprejete. Med odmori smo si izmenjevali zapiske, domače naloge so se delale na kolenih pred učilnicami. Pred pomembnimi testi smo se mrzlično učili, kot da se je dalo nadoknaditi vse v tistih petih minutah. Paralelka pa nam je zelo na hitro hitela razlagati naloge in vprašanja, da bi se lahko kar najbolj pripravili na fiziko, kemijo, zgodovino in ostale predmete. Samo upali smo lahko, da bodo vprašanja ista. Na šoli so se proti koncu osemletke začele rojevati prve simpatije in ljubezni. Parčki smo se med odmori iskali na dolgih hodnikih slavne, sedaj že porušene tretje stavbe. Da si izmenjamo pisemca, narisane srčke in obvezno sramežljiv poljub pred nadaljevanjem dneva. Sama sem se lahko v osmem razredu nežno naličila z danes tako imenovanim »nude« odtenkom in »lip glosom« brez barve. Da sem naličena sem  v bistvu vedela samo jaz. A sem kljub temu žarela in zdelo se mi je, da imajo moje temno rjave oči tisti dan prav poseben lesk. Tudi oblačila in vsa ostala krama je bila drugotnega pomena. Vsak je imel svoj stil, ki je odražal prav njega in je bil zato nekaj posebnega. Fotografirali smo se ob posebnih priložnostih in s točno izdelanimi idejami, kako bo fotografija izgledala. Imel si namreč trak, na katerem je bilo maksimalno trideset posnetkov in si jih pač moral dobro izkoristiti. Razvite fotografije so nato romale v foto albume, kjer jih hranim še danes. O »sellfijih« ni bilo ne duha, ne sluha, čeprav smo kdaj fotoaparat obrnili proti sebi in se sami fotografirali. Tako imam tudi jaz nekaj zelo starih »selfi« posnetkov.

Zavedam se, da teh časov ni več in jih ne bo nazaj. Nostalgija je vedno nekaj lepega, ker je tako oddaljena in včasih pozabiš na tiste »žute« minute, ko ti je bilo hudo, te nihče ni zares razumel. Ko bi se enostavno kar pobral in nekam šel. Tudi v naših časih so bili izzivi, slabi dnevi, le da smo jih nekako pregurali skupaj, v družinah, s prijatelji na ulici, s sošolci in učitelji v šoli. Med ljudmi, ki so nam stali ob strani in nas podpirali ter usmerjali na prave poti. Z zgledom, jasnimi mejami, odločnostjo, pogumom in ljubeznijo.

Mogoče pa sem moja mama. In bom tudi vnaprej, kljub temu, da je svet postal zahteven prostor za vsakega posameznika, znala stopati pogumno, v svojih čevljih. Zvesta sebi. Da bo moj otrok še naprej imel svoje otroštvo – otroštvo brez filtra. Ko bo napočil čas, pa bo iz otroka postal velik Človek, na katerega bom neskončno ponosna.

* Naslovna fotografija: Pexels.com    

* Kolumna je bila prvotno objavljena v marčevski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina    

Deli Nazaj