O neenakosti žensk v kulturi sem pisala že večkrat in še velikokrat bom, saj se mi zdi, da se ta zgodba nikoli zares ne konča. Se pa zanesljivo začne že doma. V najmanjših navadah, v razdelitvi domačih opravil, v tem, kdo odnese smeti in kdo jih prestopi, kdo ve, da je zmanjkalo sredstva za pomivanje posode, in kdo tega ne opazi. V družbi so se skozi čas oblikovali nenapisani standardi in pravila. Ženske naj bi bile naravno bolj skrbne za dom in družino, moški naj bi imeli naravno boljše tehnične, vodstvene in podjetniške ipd. kompetence. Včasih so to čisto vsakdanje trditve, izrečene z nasmeškom. In ko take trditve dovoljkrat slišimo, se začnejo obnašati kot resnica, čeprav so pogosto le zgodovina, preoblečena v »naravo«.

Ta »narava« je včasih tako domača, da je sploh ne prepoznam več kot prepričanje. Zame je na primer »naravno«, da v nedeljo zajtrk pripravim prej vsem drugim družinskim članom, sebi pa ga postrežem nazadnje. Čeprav mi je zajtrk pomemben in uživam v počasnem obedovanju, si tega ne privoščim zlahka. Dolgo ostajam lačna in ne počutim se prijetno. Sicer sem si doma izborila že vrsto pravic, predvsem glede delitve gospodinjskih opravil. Pa vendar je prav tu zanka. Svoje pravice je najtežje zahtevati od sebe. Neenakost ni vedno nekaj, kar nekdo naredi od zunaj. Včasih jo nosimo kot navado in jo ponavljamo brez vprašanj.

In prav pri takih majhnih nedeljskih ritualih ugotovim, kako spretno se stare zgodbe skrijejo v rutine. Ne v zakone, ampak v samoumevnosti. Ko se zalotim, da sama pri sebi verjamem, da je skrb zame nekaj, kar pride šele na koncu, ker je za žensko normalno, da zdrži, da se prilagodi, da ne dvigne glasu, da vse spelje, tudi če je utrujena. Ta notranji glas zna biti zelo prepričljiv. Včasih govori celo s plemenito materinsko toplino, ki se ji je težko upreti.

Zadnja leta sem postala bolj pozorna na svoje počutje in dogajanje v svojem telesu in to mi je pomagalo razumeti še nekaj. Stalna učinkovitost je nevarna zahteva. Predvsem je ideal, ki zlahka postane orožje proti ženskam. Opažam, da skozi mesec nisem vsak dan enaka. Moj notranji svet ima svoje plime in oseke in moram se naučiti mu prisluhniti. Menstrualni cikel, stres, utrujenost. Vse je povezano. Naši hormoni niso težava, ampak naša moč. Če znamo prepoznati, kaj nam prinese katera faza, se ni potrebno boriti proti sebi. Naučimo se delati znotraj svojih pogojev in predstava o stalni učinkovitosti ne bo več potrebna.

Marec zato ni le simbol rož in prazničnih objav, ampak je mesec, ko se spomnim, da naj ne bo enakopravnost samo slogan na parolah, temveč tudi moj notranji kompas. Da se začne tam, kako govorim o sebi, kako razumem svoje telo in ga upoštevam. Morda je to moj novi tihi sklep - v nedeljo zjutraj bom zajtrk najprej postregla sebi. Ne bom več sodelovala pri lastnem pomanjševanju in bom skušala prepoznati, kdaj me v dejanjih vodi navada in kdaj moje lastno telo. Ker enakopravnost se začne pri mizi. Pri tem, kdo je navajen biti tiho in lačen in kdo si upa reči - zdaj sem na vrsti jaz.

* Naslovna fotografija: Pexels.com    

* Kolumna je bila prvotno objavljena v marčevski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina    

Deli Nazaj